IŠČITE RESNIČNO, DOBRO IN LEPO

Nagovor Benedikta XVI. ob prihodu v Sydney (Barangaroo) v četrtek, 17.julija

Dragi mladi,

z velikim veseljem vas pozdravljam v Barangarooju, v tem čudovitem sidneyjskem zalivu z znamenitim mostom in Opero. Veliko vas je domačinov iz notranjosti ali iz razgibanih večkulturnih skupnosti avstralskih mest. Nekateri ste prišli z razpršenih otokov Oceanije, drugi iz Azije, z Bližnjega vzhoda, iz Afrike in obeh Amerik, nekateri pa celo od tako daleč kot jaz, iz Evrope! Od koderkoli smo že, smo končno tukaj, v Sidneyju. In skupaj nastopamo v našem svetu kot božja družina, učenci Kristusa, čigar Duh nas usposablja za priče njegove ljubezni in resnice pred vsemi!

Najprej bi se rad zahvalil starešinam staroselcev, ki so me pričakali, preden sem se vkrcal na ladjo v Rose Bayu. Globoko ganjen stojim na vaši zemlji, zavedajoč se trpljenja in krivic, ki jih je prestala, vendar tudi dejavnega celjenja ran in upanja, na kar so upravičeno lahko ponosni vsi državljani Avstralije. Mladim domorodcem – Aboriginom in prebivalcem otokov Torres Strait – se zahvaljujem za ganljivo dobrodošlico. Po vas pošiljam prisrčne pozdrave tudi vašim narodom.

Vama, gospod kardinal Pell in monsignor nadškof Wilson, pa se zahvaljujem za tople besede dobrodošlice. Vem, da vajini občutki odmevajo v srcih mladih, ki so nocoj tukaj zbrani, zato se vam vsem zahvaljujem. Pred seboj vidim živahno podobo vesoljne Cerkve. Raznolikost ljudstev in kultur, iz katerih izhajate, pričuje o tem, da je Kristusova vesela novica resnično za vsakogar; dosegla je vse konce zemlje. Zavedam se tudi, da marsikdo izmed vas še vedno išče duhovno domovino. Nekateri, ki ste nadvse dobrodošli med nami, niste katoličani ali kristjani. Drugi morda kolebate na robu župnijskega in cerkvenega življenja. Vam želim vliti poguma, da bi naredili korak naprej v Kristusov ljubeči objem in prepoznali v Cerkvi svoj dom. Nikomur ni treba ostati zunaj, kajti od binkoštnega dne je Cerkev ena in vesoljna.

Nocoj bi se rad spomnil tudi tistih, ki jih ni med nami. Mislim zlasti na telesno in duševno bolne, mlade v zaporih in na robu družbe ter tiste, ki se iz kakršnegakoli razloga čutijo odtujene od Cerkve. Tem pravim: Jezus vam je blizu! Začutite njegov zdravilni objem, njegovo sočutje in usmiljenje!

PRVI PRIČEVALCI

Pred skoraj dva tisoč leti je apostole, zbrane v gornji sobi z Marijo in nekaj vernicami, napolnil Sveti Duh (prim. Apd 1,14; 2,4). V tistem izjemnem trenutku, ko se je rodila Cerkev, sta se zmedenost in strah, ki sta dotlej stiskala Kristusove učence, spremenila v trdno prepričanje in dala vsemu smisel. Začutili so potrebo spregovoriti o svojem srečanju z vstalim Jezusom, ki so ga že ljubeče nagovarjali z »Gospod«. Apostoli so bili v marsičem navadni ljudje. Nobeden ni mogel trditi, da je popoln učenec. Niso ga prepoznali (prim. Lk 24,13–32), osramotili so se zaradi svoje ambicioznosti (prim. Lk 22,24–27) in ga celo zatajili (prim. Lk 22,54–62). Ko pa so bili potrjeni od Svetega Duha, jih je presunila resnica Kristusovega evangelija in so dobili navdih za pogumno oznanjevanje. Ohrabreni so vzklikali: Spreobrnite se, dajte se krstiti in prejmite Svetega Duha (Apd 2,37–38)! Člani mlade krščanske skupnosti, stanovitni v nauku apostolov, občestvu, lomljenju kruha in molitvah (prim. Apd 2,42), so se upirali sprevrženosti kulture, ki jih je obdajala (prim. Apd 2,40), skrbeli drug za drugega (prim. Apd 2,44–47), branili svojo vero v Jezusa pred sovražniki (prim. Apd 4,33) in ozdravljali bolne (prim. Apd 5,12–16). Poslušni Kristusovi zapovedi so se odpravili pričevat za največjo zgodbo vseh časov: da je Bog postal eden izmed nas, da je božanstvo vstopilo v človeško zgodovino, da jo preobrazi, in da smo poklicani potopiti se v Kristusovo odrešilno ljubezen, ki je premagala zlo in smrt. Sveti Pavel je med svojim znamenitim govorom v areopagu to sporočilo predstavil takole: »Bog daje vse – tudi življenje in dihanje – vsem, da bi vsi narodi lahko iskali Boga in ga, tako rekoč tipaje, tudi našli. Ni namreč daleč od nikogar, kajti v njem živimo, se gibljemo in smo.«

Vse odtlej možje in žene pripovedujejo enako zgodbo, pričujejo o Kristusovi resnici in ljubezni, in sodelujejo v poslanstvu Cerkve. Danes premišljujemo o pionirskih duhovnikih, redovnicah in redovnikih, ki so pripluli na te obale, pa tudi v druge pacifiške kraje, iz Irske, Francije, Britanije in drugih evropskih držav. V veliki večini so bili to mladi, nekateri še najstniki. Ko so se poslavljali od staršev, bratov, sester in prijateljev, so se zavedali, da se najbrž ne bodo nikoli več vrnili domov. Njihovo življenje je bilo eno samo nesebično krščansko pričevanje. Postali so ponižni, a nepopustljivi graditelji velike družbene in duhovne zapuščine, ki še danes daje toliko dobrega, sočutja in smisla tem narodom. Navdihovali pa so tudi naslednje rodove. Takoj nam pride na misel vera, ki je podpirala blaženo Marijo od Križa (Mac Killop) v njeni trdni nameri izobraževati zlasti uboge; pa blaženi Peter To Rot in njegovo neomajno prepričanje, da se mora vodenje skupnosti vedno naslanjati na evangelij. Ne pozabimo niti vaših starih staršev in staršev, vaših prvih učiteljev vere. Tudi oni so neštetokrat žrtvovali čas in moči iz ljubezni do vas. Ob podpori duhovnikov in učiteljev imajo ne vedno lahko, a zadoščenja polno nalogo usmerjati vas k vsemu dobremu in resničnemu, z lastnim pričevanjem – naukom in življenjem po naši krščanski veri.

NA VRSTI SMO MI

Danes sem na vrsti jaz. Morda se nekaterim izmed nas zdi, da smo prispeli na konec sveta! Za ljudi vaših let je vsak polet nekaj vznemirljivega, zame pa je bil pravcato junaško dejanje! Vseeno je bil moj pogled iz letala na naš planet zares enkraten. Lesketajoče se Sredozemsko morje, mogočna severnoafriška puščava, bujni azijski gozdovi, neizmerni Tihi ocean, obzorje, nad katerim sonce vzhaja in zahaja, ter veličasten sijaj naravnih lepot Avstralije, ki sem jih lahko občudoval v zadnjih dneh; vse to vzbuja globoko začudenje. Kot bi za trenutek ugledal prizore stvarjenja iz Geneze – svetlobo in temo, sonce in luno, vode, zemljo in živa bitja; ki so v božjih očeh vsa »dobra« (prim. 1 Mz 1,1–2,4). Le kdo ne bi, potopljen v tolikšno lepoto, skupaj s psalmistom hvalil Stvarnika: »Kako veličastno je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8,1)?

Še več: moške in ženske – ki jih iz letala komajda opaziš – je Bog ustvaril nič manj kot po svoji podobi in podobnosti (prim. 1 Mz 1,26). V samem jedru čudeža stvarjenja sva ti in jaz, človeška družina, »ovenčana s slavo in častjo« (Ps 8,5). Kako osupljivo! S psalmistom šepetamo: »Kaj je človek, da se ga spominjaš?« (Ps 8,4). Pritegnjeni v tišino, v duha zahvaljevanja, v moč svetosti, začnemo premišljevati.

In kaj ugotavljamo? Morda nejevoljni prihajamo do spoznanja, da je naša zemlja tudi zaznamovana z brazgotinami, erozijo, izsekavanjem gozdov in razsipavanjem mineralnih in oceanskih bogastev zaradi zadovoljevanja nenasitnega potrošništva. Nekateri prihajate iz otoških držav, katerih goli obstoj ogroža dviganje vodne gladine, drugi pa iz držav, ki trpijo za posledicami uničujoče suše. To čudovito božje stvarstvo njegovi oskrbniki včasih doživljajo skoraj kot nekaj sovražnega in celo nevarnega. Kako se lahko to, kar je »dobro«, zdi tako grozeče?

In to še ni vse. Kaj reči o človeku, vrhuncu božjega stvarstva? Vsak dan se srečujemo z genialnostjo človeških dosežkov. Po zaslugi napredka v medicini, modre uporabe tehnologije in ustvarjalnih dosežkov v znanosti se nenehno izboljšujeta kakovost in udobje človeškega življenja na mnogih področjih. Tudi vi ste pripravljeni izkoristiti številne priložnosti, ki se vam ponujajo. Nekateri se odlikujete pri študiju, v športu, glasbi, plesu ali dramski igri, drugi imate bolj izostren čut za socialno pravičnost in etiko. Mnogi opravljate uslužne in prostovoljne dejavnosti. Vsi, mladi in stari, poznamo trenutke, ko nas človekova naravna dobrota – ki jo morda uzremo v dejanju majhnega otroka ali v pripravljenosti odraslega za odpuščanje – napolni z globokim veseljem in hvaležnostjo.

Vendar takšni trenutki ne trajajo dolgo. Ko premišljujemo naprej, odkrijemo, da ima ne le naravno, ampak tudi družbeno okolje – habitat, ki si ga sami oblikujemo – brazgotine, rane, ki kažejo, da je nekaj narobe. Tudi tu, v svojem osebnem življenju in v naših skupnostih, se srečujemo s sovražnostjo in z nevarnostmi; s strupom, ki hoče pokvariti dobro, nas preoblikovati in popačiti cilj, za katerega smo bili ustvarjeni. Takšnih primerov je veliko, kot sami dobro veste. Med najbolj razširjenimi sta zloraba alkohola in mamil, poveličevanje nasilja in razvrednotenje spolnosti, ki jo televizija in splet pogosto predstavljata kot zabavo. Sprašujem se, kako lahko nekdo, ki se znajde iz oči v oči z žrtvami nasilja in spolnega izkoriščanja, govori o teh tragedijah, upodobljenih v virtualni obliki, zgolj kot o »zabavi«.

Slabo je tudi to, da nekateri svobodo in strpnost pogosto ločujejo od resnice. K temu prispeva danes splošno razširjena miselnost, da absolutne resnice, ki bi usmerjala naše življenje, sploh ni. Relativizem, ki brez razločka razglaša za dobro praktično vse, pridaja največji pomen »izkustvu«. Vendar lahko izkustva, ki ne upoštevajo tega, kar je dobro in pristno, namesto v resnično svobodo vodijo v moralno ali intelektualno zmedo, slabljenje meril, izgubo samospoštovanja in celo obup.

SMISEL ŽIVLJENJA PO VERI

Dragi prijatelji, življenju ne vlada naključje; življenje ni slučaj. Bog je vsakega posebej poklical v bivanje, ga blagoslovil in mu dal namen (prim. 1 Mz 1,28)! Življenje ni zgolj zaporedje dogodkov ali izkustev, čeprav so mnogi zmed njih koristni. Je iskanje resničnega, dobrega in lepega. S tem ciljem sprejemamo odločitve in uveljavljamo svojo svobodo; v tem – v resnici, dobroti in lepoti – najdemo srečo in veselje. Ne pustite se prevarati tistim, ki v vas vidijo le kupce na trgu nerazpoznavnih možnosti, kjer izbira sama postane dobrina in se novost izdaja za lepoto, subjektivno izkustvo pa zamenja resnico.

Kristus daje več! Pravzaprav daje vse! Samo on, ki je Resnica, je lahko Pot in zato tudi Življenje. Zato je »pot«, ki so jo apostoli ponesli na vse konce sveta, življenje v Kristusu. To je življenje Cerkve. In v to življenje, na to krščansko pot, stopimo s krstom.

Zato bi rad nocoj, pred jutrišnjim razmišljanjem o Svetem Duhu, na kratko spregovoril o našem pojmovanju krsta. Na dan vašega krsta vas je Bog pritegnil v svojo svetost (prim. 2 Pet 1,4). Oče vas je posvojil za sinove oziroma hčere. Pridružil vas je Kristusu. Iz vas je naredil prebivališče njegovega Duha (prim. 1 Kor 6,19). Krst ni ne dosežek ne nagrada. Je milost, božje delo. Ob koncu krstnega obreda se je duhovnik obrnil k vašim staršem in vsem zbranim, vas poklical po imenu in rekel: »Postavil si nova stvar« (Krstni obred, 99).

Dragi prijatelji! Doma, v šoli, na univerzi, v službi in tudi v prostem času ne pozabite, da ste nova stvar! Ne le da stojite pred Stvarnikom v strahospoštovanju in se veselite njegovih del, veste tudi, da je trdni temelj človeške vzajemnosti skupni izvor vsake osebe, ki je vrhunec božjega stvariteljskega načrta za svet. Kot kristjani se v tem svetu zavedate, da ima Bog človeški obraz – obraz Jezusa Kristusa – ki je »pot«, ki poteši vsako človeško hrepenenje, in »življenje«, za katerega smo poklicani pričevati in vedno hoditi v njegovi svetlobi (prim. prav tam, 100).

Naloga pričevalca pa ni lahka. Danes mnogi trdijo, da je treba Boga pustiti ob strani, religijo in vero – ki sta za posameznika sicer sprejemljivi – pa povsem izključiti iz javnega življenja ali kvečjemu uporabiti za doseganje omejenih, pragmatičnih ciljev. Takšen sekulariziran pogled skuša razložiti človeško življenje in oblikovati družbo z malo ali brez upoštevanja Boga. Sekularizem se predstavlja nevtralen, nepristranski in vseobsegajoč. V resnici pa, tako kot vsaka ideologija, vsiljuje svetovni nazor. Če je Bog res nepomemben za javno življenje, se bo izoblikovala družba brez božje podobe, razprave o javnem dobrem in politiko pa bodo bolj usmerjale posledice kot na resnici utemeljena načela.

UPANJE EVANGELIJA

Vendar pa izkušnje kažejo, da obračanje hrbta božjemu načrtu povzroča nered, ki ima neizogibne posledice za preostanek ustvarjenega reda. Kadar zakrijemo Boga, začne slabeti tudi naša sposobnost za prepoznavanje naravnega reda, namena in »dobrega«. Kar se je dotlej predstavljalo kot človeška bistroumnost, se kmalu izkaže za neumnost, pohlep in sebično izkoriščanje. In tako se vedno bolj zavedamo, kako potrebna je ponižnost pred občutljivo zapletenostjo božjega sveta.

Kaj pa naše družbeno okolje? Ali smo enako pozorni na znamenja, ki nam kažejo, da obračamo hrbet moralni strukturi, s katero je Bog obdaril človeštvo? Ali se zavedamo, da je naravno dostojanstvo vsakega posameznika v njegovi ali njeni najgloblji identiteti – Stvarnikove podobe – in da so zato človekove pravice splošne, temelječe na naravnem zakonu, ne pa stvar dogovora, pokroviteljstva in še manj kompromisa? To pa nas vodi k razmišljanju o tem, kakšno mesto imajo v naši družbi stari, priseljenci in ljudje brez glasu. Kako je mogoče, da je toliko mater in otrok žrtev nasilja med domačimi stenami? Kako je mogoče, da je najbolj čudežen in svet prostor v človeku – maternica – postal prizorišče neizrekljivega nasilja?

Dragi prijatelji, božje stvarstvo je eno in je dobro. Prizadevanje za nenasilje, trajnostni razvoj, pravičnost in mir, kot tudi skrb za naše okolje so za človeštvo življenjskega pomena. Vendar pa jih ni mogoče razumeti brez poglobljenega razmisleka o naravnem dostojanstvu vsakega človeškega življenja, od spočetja do naravne smrti, dostojanstvu, ki ga je podelil Bog sam in je zato nedotakljivo. Naš svet je izmučen zaradi pohlepa, izkoriščanja in razdeljenosti ter naveličan lažnih malikov, površnih odgovorov in praznih obljub. Naše srce in pamet hrepenita po viziji življenja, v katerem ljubezen traja, kjer se darovi delijo, kjer se gradi edinost, kjer svoboda odkriva svoj smisel v resnici in kjer vsakdo najde svojo identiteto v spoštljivem občestvu z drugimi. To pa je delo Svetega Duha! To je upanje, ki ga vsebuje evangelij Jezusa Kristusa. Da bi pričevali za to stvarnost, ste bili pri krstu na novo ustvarjeni, pri birmi pa okrepljeni z darovi Duha. Ponesite to sporočilo iz Sidneyja v svet!



POTREBUJEMO VAŠ IDEALIZEM

Homilija Benedikta XVI. pri maši ob sklepu svetovnega dneva mladih v nedeljo, 20. julija

Dragi prijatelji,
»Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas« (Apd 1,8). Mi smo videli, da se je ta obljuba uresničila! Na binkoštni dan je, kot smo slišali v prvem berilu, vstali Gospod, ki sedi na Očetovi desnici, poslal Duha nad učence, zbrane v zgornji dvorani. V moči tega Duha so Peter in drugi apostoli odšli oznanjat evangelij po vsem svetu. V vsakem obdobju in v vseh jezikih Cerkev nadaljuje z oznanjevanjem božjih čudežev ter kliče vse narode in ljudstva k veri, upanju in novemu življenju v Kristusu.

V teh dneh sem tudi jaz, naslednik apostola Petra, prišel v to veličastno deželo Avstralijo. Prišel sem vas potrdit, moji mladi bratje in sestre, v vaši veri in vas opogumit, da bi odprli svoja srca moči Kristusovega Duha in bogastvu njegovih darov. Molim za to, da bi ta veliki zbor, ki združuje mlade »iz vseh narodov pod nebom« (Apd 2,5), postal nova zgornja dvorana. Naj ogenj božje ljubezni napolni vaša srca, vas vedno bolj združi z Gospodom in njegovo Cerkvijo ter vas pošlje kot nov rod apostolov, da boste pripeljali svet h Kristusu!

MOČ BOŽJEGA ŽIVLJENJA

»Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas.« Te besede vstalega Gospoda imajo poseben pomen za tiste mlade, ki bodo med današnjo mašo birmani, to je potrjeni, zapečateni z darom Svetega Duha. Vendar pa so namenjene vsakemu izmed nas – vsem tistim, ki so od Duha prejeli dar sprave in novo življenje pri krstu, ki so ga sprejeli v svoja srca kot pomočnika in vodnika pri birmi, in iz dneva v dan rastejo v njegovih darovih milosti po sveti evharistiji. Sveti Duh, priklican s slovesno molitvijo Cerkve, se namreč pri vsaki maši spusti nad nas, da spremeni ne le naše darove kruha in vina v Gospodovo telo in kri, ampak tudi naše življenje, in iz nas s svojo močjo naredi »eno telo in enega duha v Kristusu«.

In kaj je ta »moč« Svetega Duha? To je moč božjega življenja! Je moč tistega Duha, ki je vel nad vodami ob zori stvarjenja in je, v polnosti časov, obudil Jezusa od mrtvih. Je moč, ki usmerja nas in naš svet k prihodu božjega kraljestva. V današnjem evangeliju Jezus oznanja, da se je začela nova doba, v kateri se bo Sveti Duh izlil nad vse človeštvo (prim. Lk 4,21). On sam, ki je bil spočet od Svetega Duha in rojen iz Device Marije, je prišel med nas, da bi nam prinesel tega Duha. Kot vir našega novega življenja v Kristusu je Sveti Duh na zelo resničen način tudi duša Cerkve, ljubezen, ki nas povezuje z Gospodom in med seboj, in luč, ki nam odpira oči za lepote božje milosti okoli nas.

V Avstraliji, v tej »veliki južni deželi Svetega Duha«, smo vsi doživeli nepozabno navzočnost in moč Duha v lepoti narave. Naše oči so se odprle, da smo zagledali svet okoli nas takšen, kakršen resnično je: »napolnjen,« kot pravi pesnik, »z božjo veličino«, poln veličastja njegove ustvarjalne ljubezni. Tudi tukaj, v tem velikem zboru mladih kristjanov z vseh koncev sveta, smo živo izkusili navzočnost in moč Duha v življenju Cerkve. Videli smo Cerkev takšno, kakršna je v resnici: Kristusovo telo, živo občestvo ljubezni, ki objema ljudi vseh ras, narodov, jezikov, časov in krajev, v edinosti, ki jo poraja naša vera v vstalega Gospoda.

Moč Duha Cerkev neprenehoma napolnjuje z življenjem! Po milosti cerkvenih zakramentov se ta moč »pretaka« tudi globoko v nas, kot podzemna reka, ki krepča našega duha in nas vedno bolj priteguje k viru našega resničnega življenja, ki je Kristus. Sveti Ignacij Antiohijski, ki je umrl kot mučenec v Rimu na začetku drugega stoletja, nam je zapustil sijajen opis moči Duha, ki prebiva v nas. O Duhu je govoril kot o studencu žive vode, ki žubori v njegovem srcu in mu prišepetava: »Pridi, pridi k Očetu« (prim. Ad Rom., 6,1–9).

Vendar pa ta moč, milost Duha, ni nekaj, kar si zaslužimo ali pridobimo, temveč jo lahko samo prejmemo kot čisti dar. Božja ljubezen lahko razvije svojo moč le, če ji dovolimo, da nas spremeni od znotraj. Pustiti ji moramo, da prodre skozi trdo skorjo naše ravnodušnosti, duhovne otopelosti in slepega prilagajanja duhu našega časa. Samo tedaj bo mogla vžgati našo domišljijo in oblikovati naše najgloblje želje. Prav zato je molitev tako pomembna: vsakdanja molitev, osebna molitev v tihoti srca in pred najsvetejšim zakramentom ter liturgična molitev v srcu Cerkve. Molitev je čisto sprejemanje božje milosti, ljubezen v dejanju, občestvo z Duhom, ki prebiva v nas in nas v Cerkvi po Jezusu vodi k nebeškemu Očetu. V moči njegovega Duha je Jezus vedno navzoč v naših srcih in tiho čaka, da se umirimo v njem, zaslišimo njegov glas, zaživimo v njegovi ljubezni in prejmemo »moč od zgoraj«, ki nas naredi za sol in luč za naš svet.

Ob vnebohodu je vstali Gospod nagovoril učence: »Vi boste moje priče ... do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Tu, v Avstraliji, se Gospodu zahvalimo za dar vere, ki je iz roda v rod prišel do nas kot zaklad v občestvu Cerkve. Tukaj, v Oceaniji, se na poseben način zahvalimo za vse tiste junaške misijonarje, zavzete duhovnike in redovnike, krščanske starše in stare starše, učitelje in katehiste, ki so v tej deželi gradili Cerkev – pričevalce, kot so bili blažena Marija od Križa (Mac Killop), sveti Peter Chanel, blaženi Peter To Rot, in še veliko drugih! Moč Duha, ki se je razodevala v njihovem življenju, še vedno deluje v dobrem, ki so ga pustili za seboj, v družbi, ki so jo oblikovali in je izročena vam.

MOČ ZA NOV SVET

Dragi mladi, dovolite mi vprašanje: Kaj boste pa vi zapustili naslednjim rodovom? Ali zidate svoje življenje na trdnih temeljih, ali zidate nekaj, kar bo obstalo? Ali živite tako, da dajete prostor Duhu, sredi sveta, ki hoče pozabiti na Boga ali ga celo zavrača v imenu napačno razumljene svobode? Kako uporabljate darove, ki so vam bili dani, »moč«, ki jo je Sveti Duh tudi ta trenutek pripravljen sprostiti v vas? Kaj boste zapustili mladim, ki bodo prišli za vami? Kaj boste vi spremenili?

Moč Svetega Duha nas ne le razsvetljuje in tolaži. Nas tudi usmerja v prihodnost, k prihodu božjega kraljestva. Kako veličastno vizijo odrešenega in prenovljenega človeštva nam ponuja nova doba, ki jo obljublja današnji evangelij! Apostol Luka nam pravi, da je Jezus Kristus spolnitev vseh božjih obljub, Mesija, ki ima Svetega Duha v polnosti, da bi ta dar posredoval vsemu človeštvu. Izlitje Kristusovega Duha nad človeštvo je jamstvo upanja in osvoboditve od vsega, kar nas siromaši. Slepim vrača vid, zatirane pušča na prostost ter ustvarja edinost v različnosti in po različnosti (prim. Lk 4,18–19; Iz 61,1–2). Ta moč lahko ustvari nov svet: lahko »prenovi obličje zemlje« (prim. Ps 104,30)!

Nov rod kristjanov, ki je okrepljen s Svetim Duhom in zajema iz bogate vizije vere, je poklican pomagati pri gradnji sveta, ki božji dar življenja sprejema, spoštuje in ceni – ne pa zavrača, se ga boji kot grožnjo in ga uničuje. Nova doba, v kateri ljubezen ni pohlepna in sebična, temveč čista, zvesta in resnično svobodna, odprta za druge, spoštuje njihovo dostojanstvo, si prizadeva za njihovo dobro in izžareva veselje in lepoto. To je nova doba, v kateri nas upanje osvobaja površnosti, brezbrižnosti in ukvarjanja s seboj, kar vse mrtvi naše duše in zastruplja naše odnose. Dragi mladi prijatelji, Gospod vas kliče, da bi bili preroki te nove dobe in glasniki njegove ljubezni, da bi ljudi pritegnili k Očetu in zidali prihodnost upanja za vse človeštvo.

POTREBNI SMO PRENOVE

Svet je potreben takšne prenove! V mnogih naših družbah se ob gmotni blaginji širi duhovna puščava: notranja praznina, neznan strah in tihi občutek obupanosti. Koliko naših sodobnikov si je izkopalo razpokane in prazne kapnice (prim. Jer 2,13) v obupanem iskanju smisla – dokončnega smisla, ki ga lahko daje samo ljubezen? To je veliki in osvobajajoči dar, ki ga prinaša evangelij: razodeva nam naše dostojanstvo mož in žena, ustvarjenih po božji podobi in sličnosti. Razodeva vzvišeni poklic človeštva, ki je v tem, da se uresničuje v ljubezni. Razkriva nam resnico o človeku in resnico o življenju.

Tudi Cerkev je potrebna takšne prenove! Potrebuje vašo vero, vaš idealizen in vašo velikodušnost, da bi lahko vedno ostala mlada v Duhu (prim. Luč narodov, 4)! V današnjem drugem berilu nas apostol Pavel spominja, da je prav vsak kristjan prejel dar za zidanje Kristusovega telesa. Cerkev še posebej potrebuje darove mladih, vseh mladih. Rasti mora v moči Duha, ki tudi zdajle daje veselje vaši mladosti in vas navdihuje za veselo služenje Gospodu. Odprite svoja srca tej moči. Ta poziv na poseben način naslavljam na tiste, ki jih Gospod kliče v duhovniško in redovniško življenje. Ne bojte se reči »da« Jezusu! Če boste v popolni predanosti iskanju svetosti izpolnjevali njegovo voljo in uporabljali svoje talente za služenje drugim, boste našli veselje!

Zdaj bomo obhajali zakrament birme. Sveti Duh se bo spustil nad birmance, ki bodo »zapečateni« z darom Duha in poslani kot Kristusove priče. Kaj pomeni prejeti »pečat« Svetega Duha? Pomeni postati neizbrisno zaznamovan, nepovratno spremenjen, nova stvar. Za tiste, ki so prejeli ta dar, ni nikoli več nič tako, kot je bilo! Biti »krščen« v enem Duhu (gl. 1 Kor 12,13) pomeni biti vžgan z božjo ljubeznijo. »Piti« od Duha pomeni krepčati se z lepoto Gospodovega načrta za nas in za svet, in postati tudi sam vir duhovnega okrepčila za druge. Biti »zapečaten« z Duhom pa pomeni, da se ne bojimo izpostaviti za Kristusa in pustimo evangeljski resnici, da prežame naš način gledanja, razmišljanja in delovanja, ko si prizadevamo za zmagoslavje civilizacije ljubezni.

Med molitvijo za birmance prosímo, da bi moč Svetega Duha poživila tudi milost naše birme. Naj obilno izlije svoje darove na vse navzoče, na Sidney, na Avstralijo in vse njene prebivalce! Naj vsakogar izmed nas prenovi v duhu modrosti in razumnosti, duhu sveta in moči, duhu vednosti in pobožnosti ter duhu svetega strahu božjega!

Po ljubeči priprošnji Marije, Matere Cerkve, naj ta triindvajseti svetovni dan mladih doživimo kot novo zgornjo dvorano, iz katere bomo, vžgani z ognjem in ljubeznijo Svetega Duha, vsi odšli oznanjat vstalega Kristusa in vabit vsa srca k njemu! Amen.


Prevod Andrej Turk