Robert Moynihan, ustanovitelj in glavni urednik revije Inside the Vatican, je ameriški časnikar in ugleden vatikanski analitik. Z zanimanjem spremlja tudi zasedanje škofovske sinode o zakonu in družini, na svoji spletni strani pa je objavil zapis o sinodalnem nagovoru romunske zdravnice, za katerega se strinja, da je gotovo najboljši nagovor na letošnjem srečanju. Poglejmo, zakaj:

»Moj oče je bil krščanski politični voditelj, ki so ga komunisti za 17 let zaprli v ječo. Moja starša sta bila zaročena, toda poročila sta se šele 17 let kasneje. Mama je vsa ta leta čakala na očeta, čeprav sploh ni vedela, ali je še živ …« S temi besedami je svoj nagovor sinodalnim očetom minuli petek pričela katoliška zdravnica iz Romunije, dr. Anca-Maria Cernea, predsednica Združenja katoliških zdravnikov v Romuniji, mnogi udeleženci sinode pa so njeno pričevanje označili kot »najboljši govor na sinodi«.

Dr. Cernea je nagovor zaključila takole: »Ne le mi, katoliški laiki, ampak tudi številni pravoslavni kristjani goreče molimo za to sinodo. Kajti, kot pravijo, če se bo še katoliška Cerkev uklonila duhu časa, se mu bodo drugi kristjani uprli še toliko težje.« Njene besede jasno izražajo ekumenski pomen dela trenutne sinode, še posebej v pravoslavnem svetu.

»Klasični marksizem se je pretvarjal, da bo preuredil družbo, z nasilnim odvzemom lastnine. Zdaj pa se revolucija še poglablja; poskuša na novo definirati družino, spolno istovetnost in človeško naravo. Ta ideologija samo sebe označuje kot napredno. Pa ni nič drugega kot starodavno zapeljevanje kače, da bi človek prevzel nadzor, nadomestil Boga in za odrešenje poskrbel kar tukaj, na tem svetu.«

»Celota vernikov (…) se v verovanju ne more motiti. In to svojo posebno lastnost razodeva z nadnaravnim verskim čutom vsega ljudstva, 'ko od škofov do zadnjih vernih laikov' izpričuje svoje vesoljno soglasje v stvareh vere in nravnosti.« Dokument drugega vatikanskega cerkvenega zbora Lumen Gentium v 12. poglavju pojasnjuje izraz sensus fidelium, zavest vernikov, to poznavanje katoliških verskih resnic in prepričanje, navdihnjeno od Boga, da so nezmotljive, torej da ne morejo podleči napakam, kot je zapisano v 92. odstavku Katekizma katoliške Cerkve.

Kot piše Moynihan, se tudi njemu nagovor romunske zdravnice, predstavljen konec drugega tedna sinodalnih zasedanj, v množici izgovorjenih besed zdi najboljši nagovor na tokratni sinodi. Večino nagovorov so po Moynihanovih besedah predstavili škofje, in mnogi izmed njih so bili odlični. Omenjenega besedila pa ni predstavil škof, temveč laik. In ne moški, temveč ženska. Pa ne ženska iz dela Cerkve, ki je (v tem trenutku) premožna in vplivna (denimo nemška ali pa Cerkev v ZDA), temveč iz vzhodnoevropske države, Romunije.

Izkusila je življenje za »železno zaveso« pod sovjetsko prevlado. Lahko bi rekli, da je bila njena vera ob vsem trpljenju »na preizkušnji«. Predavateljica ni teologinja ali pravnica, temveč je zdravnica, oseba, izučena, da zdravi in pomaga ljudemv tuzemskem življenju. V tem smislu ji je vsakdanje življenje domače, dobro pozna – če uporabimo papeževe besede – »vonj po ovcah«, bolezen, rojstvo, smrt, zakonsko veselje in težave, vse, s čimer se srečujemo ljudje na tem svetu.

Kljub temu, da se v vsakdanjem življenju ukvarja s človeškim zdravjem, s premagovanjem bolezni, pa je prepričana, da velika bitka, s katero se soočamo, ni telesne, temveč duhovne narave. Takole piše: »Sedaj potrebujemo Rim, ki bo povedal svetu: 'Pokesajte se svojih grehov in se spreobrnite k Bogu, zakaj Božje kraljestvo je blizu.'«

Njen nagovor je bil kratek, vendar izčrpen, globok in zgovoren. Po mnenju časnikarja Moynihana si zasluži vso pozornost in čim večje število bralcev.

Moynihan je namreč prepričan, da so opozorila, ki jih je v zadnjih dveh letih in pol izrekal papež Frančišek glede resnične nevarnosti »ideološke kolonizacije« v sodobnem času, povsem v skladu z opozorili, ki jih v svojem kratkem besedilu navaja dr. Cernea.

Zdravnica, ki se na »prvih bojnih črtah« sooča z življenjskimi bitkami in bitko za vero, predstavlja svoje odločno mnenje sodobne katoliške žene, visoko izobražene in voditeljice znotraj svojega občestva. Kot takšna s svojimi besedami izraža »sensus fidelium«, zavest vernikov, in ostaja zvesta katoliški veri.

Nagovor romunske zdravnice dr. Ance Marie Cernea, predsednice Združenja katoliških zdravnikov v Romuniji, na sinodi o zakonski zvezi in družini v Vatikanu, 16. oktobra 2015

Vaša svetost, sinodalni očetje, bratje in sestre, zastopam Združenje katoliških zdravnikov iz Bukarešte.

Prihajam iz romunske grško-katoliške Cerkve.

Moj oče je bil krščanski politični voditelj, ki so ga komunisti za 17 let zaprli v ječo. Moja starša sta bila zaročena, toda poročila sta se šele 17 let kasneje. Mama je vsa ta leta čakala na očeta, čeprav sploh ni vedela, ali je še živ. V času zaroke sta ostala junaško zvesta Bogu in drug drugemu.

Njun zgled pričuje, da lahko Božja milost preseže grozljive družbene okoliščine in materialno revščino.

Kot katoliški zdravniki, ki branimo življenje in družino, ugotavljamo, da gre pri tem v prvi vrsti za duhovno bitko. Materialna revščina in potrošništvo nista prvotni vzrok za krizo družine. Prvotni vzrok spolne in kulturne revolucije je ideološki.

Fatimska Mati Božja je dejala, da se bodo zmote Rusije razširile po vsem svetu. Začelo se je z nasiljem, s klasičnim marksizmom, ki je pobil na desetine milijonov ljudi.

Zdaj to počne predvsem kulturni marksizem. Ohranja se kontinuiteta Leninove spolne revolucije, preko Gramscija in frankfurtske šole, do današnjih pravic istospolnih in teorije spola.

Klasični marksizem se je pretvarjal, da bo preuredil družbo, z nasilnim odvzemom lastnine. Zdaj pa se revolucija še poglablja; poskuša na novo definirati družino, spolno istovetnost in človeško naravo. Ta ideologija samo sebe označuje kot napredno. Pa ni nič drugega kot starodavno zapeljevanje kače, da bi človek prevzel nadzor, nadomestil Boga in za odrešenje poskrbel kar tukaj, na tem svetu.

To je zmota verske narave, to je gnosticizem. Naloga pastirjev je, da to prepoznajo in svojo čredo opozorijo pred njenimi nevarnostmi. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.«

Poslanstvo Cerkve je reševanje duš. Zlo na tem svetu izvira iz greha. Ne pa iz nesorazmernosti dohodkov ali »podnebnih sprememb«.

Rešitev je v evangelizaciji in spreobrnjenju.

Ne v vse večjem vladnem nadzoru. Ne v svetovni vladi. To so v sodobnem času temeljni dejavniki, ki našim narodom vsiljujejo kulturni marksizem, v obliki nadzora nad prebivalstvom, reproduktivnega zdravja, pravic istospolnih, teorije spola in podobno.

Svet danes ne potrebuje omejevanja svobode, ampak resnično svobodo, osvoboditev od greha. Odrešenje.

Našo Cerkev je zatirala sovjetska okupacija. Nobeden izmed 12 škofov pa ni izdal svoje povezanosti s svetim očetom. Naša Cerkev je preživela zahvaljujoč odločnosti naših škofov in njihovem zgledu v uporu ječam in nasilju.

Naši škofje so občestvo prosili, naj ne sledi svetu. Naj ne sodeluje s komunisti. Sedaj pa potrebujemo Rim, ki bo povedal svetu: 'Pokesajte se svojih grehov in se spreobrnite k Bogu, zakaj Božje kraljestvo je blizu.'

Ne le mi, katoliški laiki, ampak tudi številni pravoslavni kristjani goreče molimo za to sinodo. Kajti, kot pravijo, če se bo še katoliška Cerkev uklonila duhu časa, se mu bodo drugi kristjani uprli še toliko težje.

Vir: www.insidethevatican.com
Foto: InsideTheVatican