Poljanska dolina, po kateri teče Poljanska Sora, ki se v Škofji Loki združi s Selško Soro, je dobila ime po Poljanah nad Škofjo Loko. To naselje, ki je imelo v začetku lanskega leta 487 prebivalcev, je v listinah omenjeno že leta 1160. 

Kažipot pri novem kulturnem domu v središču Poljan nad Škofjo Loko nas usmeri na pohodno pot proti Gabrški Gori. FOTO: Andrej Praznik 

Od parkirišča pri osnovni šoli in Šubičevi hiši na zahodnem koncu naselja prispemo v petih minutah do središča, kjer gradijo nov kulturni dom. Nasproti njega nas zelena tabla z napisom Pohodna pot Gabrška Gora – Lubnik usmeri navkreber na stransko cesto. Ta nas hitro pripelje do skupine hiš. Na levi je kip pisatelja in ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, ki se je tu rodil leta 1851, mi pa nadaljujemo naravnost po ozki cesti, ki gre strmo navzgor do zadnje hiše. 

Kip Ivana Tavčarja. FOTO: Andrej Praznik 

Za njo se ob pašniku, s katerega je lep razgled na del Poljan in župnijsko cerkev sv. Martina, vzpnemo do naslednje asfaltne ceste. 

Nad zadnjo hišo se odpre lep pogled na del Poljan. FOTO: Andrej Praznik 

Z nje kmalu za kozolcem zavijemo na gozdno stezo, ki nas čez dvajset minut pripelje do bazne postaje. Pri visokem kovinskem stolpu se svet za kratek čas odpre. Globoko pod nami počiva pobeljena dolina s temnima trakovoma Sore in ceste. Nad njo so temačni gozdovi in cerkev na Bukovem Vrhu.

Pot se vzpne do bazne postaje. FOTO: Andrej Praznik 

Snega je čedalje več. Na drevju se vidi, iz katere smeri ga je nosil veter, saj se belina drži le ene strani debel. Čeprav je od konca padavin minilo manj kot štiriindvajset ur, je pot že zelo shojena. 

V dolini vidimo cesto in Poljansko Soro. FOTO: Andrej Praznik 

Skozi pas drevja prispemo do velikega nagnjenega travnika, s katerega nam pogled odplava po dolini naprej do Gorenje vasi. Na njegovem zgornjem koncu znova dosežemo gozd. 

Zasnežena drevesa ob poti. FOTO: Andrej Praznik 

V njem najprej prispemo do znamenja, dobrih pet minut pozneje pa še do razpotja. Tam zavijemo desno in nato strmo v breg. Ko se strmina unese in drevje razmakne, se pred nami pokaže cerkev sv. Primoža in Felicijana.

Znamenje v gozdu. FOTO: Andrej Praznik 

Kot lahko preberemo na spletni strani župnije Poljane nad Škofjo Loko, je to najstarejša podružnična cerkev te župnije. Zgodovinski viri jo omenjajo že leta 1501. Spada pod naselje Gabrška Gora, ki ga sestavljajo samotne kmetije. Lani je v njem živelo 79 oseb. Ker cerkev obdajajo drevesa, se pri njej ne moremo naužiti razgleda. Če nadaljujemo po planinski poti proti Lubniku do bližnje asfaltne ceste, pa lahko v dneh z lepim vremenom občudujemo pokrajino okrog Blegoša.

Od cerkve lahko nadaljujemo pot do brunarice in naprej na neoznačeni vrh Gabrške gore ali celo na Lubnik. FOTO: Andrej Praznik 

Če nas mika še vrh Gabrške gore (963 m), ki ga domačini zadnja leta čedalje pogosteje obiskujejo, čeprav ni posebej označen, nadaljujemo s ceste navkreber mimo brunarice, skozi pas drevja in čez nagnjen travnik. V gozdu nad njim gremo do drugega neoznačenega razpotja, s katerega se v petih minutah vzpnemo na vrh. Ta je med drevjem, na njem je le manjši kamen.

Cerkev sv. Primoža in Felicijana na Gabrški Gori (830 m)

Izhodišče: Poljane nad Škofjo Loko.

Dostop: Pri Škofji Loki zavijemo v Poljansko dolino. Za krožiščem v Poljanah nadaljujemo po dolini do bližnjega odcepa k osnovni šoli in Šubičevi hiši. Tam je ob cesti parkirišče, kjer lahko pustimo avto.

Kratek opis poti: Hodimo večinoma po gozdu. Vzpon je zložen, le zadnji odsek pod cerkvijo je nekoliko boj strm. Pot je označena s kažipoti in planinskimi markacijami. Od cerkve lahko nadaljujemo pohod vse do Lubnika ali pa le do pol ure oddaljene Gabrške gore (963 m). Pot na vrh, kjer je sredi gozda le manjši kamen, ni označena, je pa shojena.

Dolžina vzpona: 1 ura in 15 minut.

Višinska razlika: 440 metrov.

Zemljevid: Škofjeloško, Cerkljansko in Idrijsko hribovje, 1 : 50.000.

Maša: V župnijski cerkvi sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.