Na severu Like, kraške pokrajine med Velebitom ter Malo Kapelo in Plješivico, se na nadmorski višini med 425 in 480 metrov razprostira 80 kvadratnih kilometrov veliko Gacko polje. 

Gacko polje. FOTO: Andrej Praznik 

V njegovem zahodnem delu leži mesto Otočac, ki je imelo ob zadnjem popisu 3.852 prebivalcev. Avtocestni izvoz je približno pet kilometrov pred njegovim središčem, gledano v smeri Dalmacije.

Tonkovićevo vrilo. FOTO: Andrej Praznik 

Na območju Otočca so že v prvem tisočletju pred Kristusom živeli ilirski Japodi. Prvič pa je bil omenjen na Baški plošči, enem najstarejših spomenikov hrvaškega jezika, ki je nastal okrog leta 1100. Naselje je, kot nakazuje njegovo ime, do 18. stoletja počivalo na otoku sredi Gacke. Ker je bilo dobro utrjeno, dostopno samo po vodi in zavarovano tudi z utrdbo na bližnjem hribu, ga Turki niso nikoli osvojili.

Jezerca in mlini

Na jugovzhodu Gackega polja izvira 55 kilometrov dolga ponikalnica Gacka. Če krenemo iz Otočca proti Gospiću, nas v naselju Ličko Lešće kažipot z napisom Vrila Gacke usmeri v levo mimo belega križa. Po stranski cesti nadaljujemo vožnjo do štiri kilometre oddaljenega Tonkovićevega vrila (vmes lahko zavijemo do cerkvice sv. Frančiška iz leta 1721), tri kilometre naprej pa je še Majerovo vrilo. To sta glavna izvira reke Gacke. Oba imata obliko jezerca, iz katerega v slapovih in brzicah odteka voda.

Majerovo vrilo. FOTO: Andrej Praznik 

Še posebej slikovito je Majerovo vrilo, kjer stoji vrsta lesenih mlinov. Gacka je bila do sredine 20. stoletja središče gospodarskega in družbenega življenja tega dela Like. Ob njej in njenih pritokih je obratovalo okrog šestdeset mlinov. Kljub temu so ljudje v vrstah pred njimi včasih čakali dva ali tri dni.

Narava in človek

Voda iz obeh izvirov se kmalu združi v reko, ki leno vijuga čez ravnino proti Otočcu. Pozimi znaša njena temperatura okrog šest stopinj Celzija, poleti največ 16 stopinj. Voda, ki jo je skozi vse leto v obilju (reka večkrat tudi prestopi bregove), je bogata s kisikom. To še posebej ustreza potočni postrvi, ki v Gacki raste veliko hitreje kot drugod.

Prvi trenutki v čolnu. FOTO: Andrej Praznik 

Gacka se je nekoč pri Otočcu razdelila v dva kraka in pozneje poniknila, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so jo regulirali in večino njene vode preusmerili do hidroelektrarne Senj, ki je začela obratovati leta 1965. Ob delu njenega desnega kraka so pred nekaj leti uredili prijetno sprehajalno pot, ki jo vidimo s kamnitega mostu, čez katerega se pripeljemo v Otočac.

Gacka je mirna in počasna. FOTO: Andrej Praznik

Plovba nekoč in danes

Vsaka domačija ob Gacki je imela nekoč vsaj en drevak, ki so ga imenovali plav. Z njim so vozili žito v mlin, zbirali pokošeno rastlinje za živinsko krmo in odhajali po opravkih. Danes po reki plujejo kajaki in kanuji. V vasi Prozor, ki leži dobre tri kilometre jugovzhodno od središča Otočca, si lahko na domačiji Tonković (www.kanu-gacka.com) izposodimo kanu za dve ali štiri osebe. Ko z rešilnim jopičem na sebi sedemo vanj in dobimo še nekaj koristnih nasvetov, počasi odveslamo proti Otočcu. Do tja prispemo brez naglice v slabi uri, enako dolgo traja pot nazaj. Reka je mirna in tako počasna, da ne čutimo njenega toka. Pod gladino vidimo bujno rastlinje, tal pa ne. Domačini pravijo, da je Gacka blizu vasi Prozor globoka kar osemnajst metrov. Tudi drugod ni nizka.

Če gremo iz vasi Prozor proti Otočcu, veslamo pod dvema mostovoma, pred tretjim pa se obrnemo. FOTO: Andrej Praznik 

Pravljični prizori

Pokrajina ob vijugavi reki je v poznem popoldnevu pravljična. Obvodno rastlinje se lesketa v soncu, ki ga bodo kmalu zakrili nevihtni oblaki. Nad gladino se sklanjajo veje posameznih dreves, za katerimi se rišejo gozdnate vzpetine in hiše.

Na obrobju Otočca je ob Gacki urejena sprehajalna pot. FOTO: Andrej Praznik 

Z obale štrlijo majhni leseni pomoli in nizke skale. Veslamo pod dvema mostovoma, pred tretjim, za katerim se začne kanal, se obrnemo. Okrog nas je množica vodnih ptic, ki nas spustijo presenetljivo blizu. Največ je lisk s črnim perjem in belo liso na čelu. 

Na vodi in med obrežnim rastlinjem se skriva veliko ptic. Še posebej številčne so liske. FOTO: Andrej Praznik 

Vidimo tudi ponirke, race in laboda. Najbolj nas navdušijo puhasti, komaj za drobno dlan veliki mladički. Tu se držijo staršev, tam že samostojno raziskujejo reko. Ko plujemo mimo, se nekateri sploh ne premaknejo, drugi odhitijo v zavetje gostega rastlinja, tretji pa se postavijo na glavo in izginejo pod gladino.