Haloze ležijo južno od Dravinjske doline in Ptujskega polja. Na jugozahodu segajo do Donačke gore, na severovzhodu do Zavrča. Podravska avtocesta jih deli na zahodni del, ki je višji in bolj gozdnat, ter na vzhodni del, kjer je več vinogradov. 

Pokrajino sestavlja nepregledna množica gričev. Po ozkih slemenih so raztresene domačije, vmesne strme grape pa so večinoma neposeljene. Po drugi svetovni vojni so se Haloze precej izpraznile. Ljudje so se odselili, kmetije so zaprle vrata, bregovi so se začeli zaraščati. Nastala pa je mreža označenih planinskih in romarskih poti.

Začetek poti pri mejnem prehodu Gruškovje. FOTO: Andrej Praznik 

Do cerkev sv. Magdalene in sv. Avguština, ki spadata v župnijo sv. Andraž v Halozah, lahko pridemo po Poti med vinogradi, Videmski planinski poti in Marijini romarski poti. Prvi dve sta označeni z rdeče-belimi markacijami in rdečimi kažipoti, tretja pa z rumeno-belimi markacijami in rumenimi kažipoti. Tem bomo sledili tudi mi.

Iz doline se hitro vzpnemo med redko posejane hiše in vinograde, ki jih obdaja gozd. FOTO: Andrej Praznik 

Od parkirišča pri nekdanjem mejnem prehodu Gruškovje krenemo ob vznožju hriba stran od avtoceste. Na bližnjem križišču nas kažipot usmeri na strmo stransko cesto. Drevje ob njej se začne kmalu razmikati. Pred drugo domačijo se asfalt spremeni v makadam. Nekaj minut pozneje zavijemo pri skupini hiš okrog znamenja in nadaljujemo po slemenu proti severovzhodu.

Pot pelje sprva po slemenu. FOTO: Andrej Praznik 

Po uri hoje prispemo do križišča, kjer se nam pridruži Pot med vinogradi. Nadaljujemo navzdol do nogometnega igrišča in potem znova navkreber. Ko z glavne ceste zavijemo v gozd, se nam odpre lep pogled na razpotegnjeno sleme, po katerem smo hodili. 

Haloze so zelo valovite, zato sledi daljši spust. FOTO: Andrej Praznik 

Za njim se v rahli meglici dviga Donačka gora. Makadamska cesta se zavihti čez vzpetino. 

Pogled na prvi del prehojene poti. Levo v ozadju se dviga Donačka gora. FOTO: Andrej Praznik 

Pot med vinogradi zavije vstran, mi pa nadaljujemo navzdol do samotne domačije s kapelico. 

Nadaljujemo po cesti mimo kapelice. FOTO: Andrej Praznik 

Tu prvič zagledamo hrib s cerkvijo sv. Avguština. Čeprav se zdi blizu, je vendar še daleč. Čez pol kilometra se nam pridruži Videmska planinska pot. 

Ves čas sledimo rumenim oznakam Marijine romarske poti, ki se ji pozneje pridružijo tudi planinske markacije in kažipoti. FOTO: Andrej Praznik 

Z asfaltne ceste zavijemo na kolovoz, gremo mimo hiš in se po gozdni poti spustimo v globoko vrezano dolino. 

S ceste zavijemo na kolovoz in se spustimo v globoko vrezano dolino. FOTO: Andrej Praznik 

Pri domačiji zavijemo mimo kapelice v breg do prve postaje križevega pota. Ob njem se po strmem gozdnatem pobočju v pol ure vzpnemo na vrh. 

Ob kapelici se začne zadnji vzpon. FOTO: Andrej Praznik 

Na tabli, na kateri je pritrjena skrinjica z vpisno knjigo in žigom, piše, da je pred nami edina romarska cerkev na Slovenskem, ki ima za zavetnika sv. Avguština. 

Med polurno hojo navkreber nas spremljajo postaje križevega pota. FOTO: Andrej Praznik 

Cerkvi sv. Marije Magdalene in sv. Avguština stojita tik ob meji. FOTO: Andrej Praznik 

Ognjeslav Škamlec, župnik župnije sv. Andraž v Halozah, je v prvi polovici prejšnjega stoletja o njej zapisal: »Mojstri je niso zidali. Simetrije niso poznali. Zidali so jo preprosti domači zidarji.« Cerkvi sv. Avguština in sv. Magdalene so večkrat prenovili. Danes združujeta romarje iz Slovenije in Hrvaške. Kako jih tudi ne bi, ko pa je meja oddaljena le šest metrov.

Okrog nas se razprostira blodnjak haloških gričev. FOTO: Andrej Praznik 

Sv. Avguštin (504 m)

Izhodišče: Zgornje Gruškovje.

Dostop: Podravsko avtocesto zapustimo na izvozu Zakl, približno štiri kilometre naprej od izvoza Podlehnik. Od tam nadaljujemo vožnjo po vzporedni cesti do parkirišča pri nekdanjem mejnem prehodu Gruškovje. Avto pustimo blizu table Marijine romarske poti.

Kratek opis poti: Hodimo po Marijini romarski poti, ki je označena z rumenimi kažipoti in rumeno-belimi markacijami. Oznak je veliko, zato z orientacijo kljub številnim razpotjem ni težav. Pot je valovita in razgibana. Ko se zdi, da je sv. Avguštin že na dosegu roke, moramo še v dolino in potem strmo navkreber ob postajah križevega pota. Približno tretjino časa hodimo po asfaltu, tretjino po makadamu in tretjino po gozdni poti. Do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Dolžina vzpona: 3 ure in 15 minut.

Višinska razlika: 260 metrov.

Zemljevid: na tabli na začetku poti.

Maša: V baziliki na Ptujski Gori je maša vsako nedeljo ob 8., 10. in 16. uri.