Škofje bodo v torek, 22. januarja 2008 obiskali Kongregacijo za škofje, Kongregacijo za nauk vere ter Papeški svet za družino.


Kongregacija za škofe (Congregatio pro Episcopis)

Papež Sikst V. (1585–1590) je z apostolsko konstitucijo Immensa aeterni Dei leta 1588 ustanovil predhodnico današnje Kongregacije za škofe, in sicer Sv. konzistorialno kongregacijo. Njeni člani so bili škofje, ki so se sestajali na sinodah in koncilih. Papež Pij X. (1903–1914) je leta 1908 njene pristojnosti razširil na imenovanja škofov in kanonikov, na ustanavljanje škofij in kapitljev ter jim zaupal nadzor nad škofijami in administracijo, sam pa je hkrati prevzel mesto in naloge prefekta. V času pontifikata papeža Pavla VI. (1963–1978) je bil leta 1967 dikasterij preimenovan v Kongregacijo za škofe.

Pristojnosti Kongregacije določa apostolska konstitucija Pastor bonus (1988). Mednje sodijo zadeve, vezane na škofije (ustanovitev, združevanje ali ukinitev škofij, ustanavljanje vojaških ordinariatov in druge spremembe); imenovanja škofov (krajevnih, pomožnih in naslovnih); koordinacija obiska ad limina apostolorum (od leta 1988 dalje Kongregacija skrbi tudi za dnevni red obiskov, za program sv. maš, za obiske škofov pri sv. očetu in na rimskih dikasterijih), organizacija papeških potovanj in izvedba pokrajinskih plenarnih zborov. Kongregacija ustanavlja tudi škofovske konference in potrjuje njihove statute ter ustanavlja osebne prelature.

Prefekt Kongregacije za škofe je kardinal Giovanni Battista Re.


Kongregacija za nauk vere (Congregatio de Doctrina Fidei)

Zametki Kongregacije za nauk vere segajo v 16. stoletje. Sprva so bila komisiji, sestavljeni iz kardinalov, ki je predstavljala sodišče, v presojo zaupana vprašanja glede krivoverstev in odpadništva od Cerkve, papež Pavel IV. (1555–1559) pa je pristojnosti dikasterija razširil še na področje moralnih in drugih teoloških vprašanj. Papež Pij X. (1903–1914) je leta 1908 ta urad rimske kurije preimenoval v Sv. kongregacijo sv. oficija. Proti koncu drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) je papež Pavel VI. (1963–1978) z Motu Proprio Integrae servandae reformiral strukturo in naloge kongregacije ter ji dal današnje ime – Kongregacija za nauk vere. Pred letom 1965 sta bili glavni nalogi kongregacije nadzorovanje in sankcioniranje, reforma pa je izpostavila pozitivni vidik delovanja te ustanove, in sicer poglobitev, ohranjanje in pospeševanje vere.

Apostolska konstitucija Pastor bonus (1988) med naloge Kongregacije za nauk vere prišteva pospeševanje in varovanje nauka vere in verskih običajev po vsem katoliškem svetu. Od leta 1997 Kongregacija deluje tudi kot sodišče in presoja kazniva dejanja proti veri in morali (npr. zlorabo zakramentov), od 2001 naprej pa sodišče presoja tudi težka kazniva dejanja, npr. spolne zlorabe.

Kongregacije za nauk vere ima tri urade:

Doktrinalni urad je pristojen za pospeševane in ohranjanje morale in nauka vere ter za pripravo dokumentov doktrinalne narave. Odziva se v primerih napačnega učenja in preučuje spise ter mnenja, ki niso v skladu z učenjem cerkvenega učiteljstva. Poleg tega z doktrinalnega vidika preučuje tudi druge dokumente dikasterijev Svetega sedeža ter podaja mnenje o primernosti kandidatov za imenovanja in odlikovanja.

Disciplinski urad obravnava kazniva dejanja proti veri in težka kazniva dejanja proti morali ter zlorabe zakramentov. Ukvarja se tudi z drugimi vprašanji, povezanimi z disciplino vere, npr. s primeri prikazovanj, videnj, nadnaravnih sporočil in magije. Na osnovi predlogov Disciplinskega urada so npr. lahko sprejeti v Katoliško Cerkev nekatoliški duhovniki, lahko so podeljeni spregledi od iregularnosti in zadržkov za prejem sv. redov ali odveza od cerkvenih kazni, ki so pridržane Svetemu sedežu. Urad podaja mnenje o primernosti začetka postopka za beatifikacijo oz. kanonizacijo ter po predhodni odobritvi prefekta izda privolitev za ustanovitev redovnih skupnosti.

Urad za zadeve zakramenta sv. zakona se posveča raznim vprašanjem, ki so povezana z zakramentom sv. zakona; med njimi je tudi tako imenovani privilegij vere, pri katerem gre za razvezo nezakramentalnega zakona v korist vere.

Od leta 2005 Kongregacije za nauk vere vodi kardinal Joseph William Levada.


Papeški svet za družino ((Pontificio Consiglio per la Famiglia)

Papeški svet za družino, ki ga je z Motu Propriem Famiglia a Deo Instituta dne 9. maja 1981 ustanovil papež Janez Pavel II. (1978–2005), je nasledil Odbor za družino, ki ga je 11. januarja 1973 ustanovil papež Pavel VI. (1963–1978). Naravo in naloge Sveta določa apostolska konstitucija Pastor bonus (1988). Člani sveta so med drugimi laiki, možje in žene, še posebej poročeni, iz različnih delov sveta, sodelavci oziroma svetovalci pa so strokovnjaki različnih disciplin, ki so povezane z vprašanji družine in varovanja življenja.

Prednostne naloge Papeškega sveta za družino so:

• pospeševanje pastorale in poslanstva na področju družine,
• uresničevanje in posredovanje nauka cerkvenega učiteljstva,
• pomoč krščanskim družinam pri vzgoji in vztrajanju v družinskem življenju,
• pomoč pri odgovornem uravnavanju spočetij (posredovanju življenja) v skladu z naukom Cerkve,
• spodbujanje in koordiniranje pobud za varovanje in brezpogojno spoštovanje življenja od naravnega spočetja do naravne smrti.