Zapri
Iskanje

Napraviti piko

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 18. 07. 2021 / 00:30
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 14.07.2021 / 09:45
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Napraviti piko

Napraviti piko
»Blagoslovljene počitnice!« FOTO: Tatjana Splichal.
Razlaga evangelija 16. nedelje med letom.

Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. (Mr 6,30–34)

Ljudje tako radi zapademo v aktivizem …. 

Svojevrstna ironija je, da te vrstice pišem ravno med oratorijem v naši župniji, med dnevi, ki se začnejo zelo zgodaj in končajo zelo pozno, zato je v njih komaj kaj časa, da se usedeš in v miru pokosiš. »Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili« (Mr 6,31). 

V takem vzdušju se kar prerado zgodi, da si ne morem vzeti časa za molitev, za mir, za trenutke, ki jih iztrgam hitenju, iz katerih živim … Menda zato, ker sem prepričan, da se bo svet brez mene preprosto ustavil …

Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, vse bi naredili »za« in »namesto« koga drugega, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. 

Za zelo pomembne se imamo ponavadi predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove, seveda, saj se iz naše neopažene pomembnosti tako velikokrat rodi besneča zver, ki napada nehvaležne ljudi, ali pa pretirana žalost ob lastnih neuspehih.

Evangelij kot bolečina

»Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!'« (Mr 6,30-31) 

Tako kot Jezusov glas se nam takrat, ko smo v gneči, velikokrat oglasi telo, to je iskreni Božji glasnik, glasnik evangelija, to naše šibko telesce, ki zakriči od bolečine vedno ob napačnem času, vedno, ko se mudi, ko bi bilo treba postoriti samo še to in to in res ni časa. Ali pa je to kak človek. Ali pa je to oboje hkrati. 

Vedno pa pride natanko tisti trenutek, ko smo nehali biti ljudje in smo si začeli domišljati, da smo bog, takrat se oglasi naša človeškost in nas poskuša ustaviti. 

Če ne gre na prijazen način, je seveda vedno bolj kruta, ta človekova bolečina in onemoglost, katerakoli bolečina, človekova najboljša prijateljica in zdravnica.

Dovolj

Velika življenjska modrost je vedeti, slišati, razumeti, kdaj je nečesa dovolj, saj je najboljši pisatelj tisti, ki ve, kdaj napraviti piko. Da v nekem trenutku torej potrebujemo počitek, saj je edino popolno delo, ki ga je človek v resnici sposoben, delo, ki vsebuje tudi počitek, čas brezdelja, čas praznine in čakanja. 

To je namreč prostor, ki ga človek nameni Bogu. In ko počivamo, na naše mesto stopi Kristus: »Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari« (Mr 6,34).

Čeprav so bili ob množicah izmučeni apostoli, so bili ti ljudje kakor ovce brez pastirja. Ker pastir ljudi ne more biti človek, temveč Bog. Ker je popolnih del sposoben samo Bog. In ker taka postanejo tudi človeška (nepopolna) dela, kadar se tega zavedajo. In si upajo odpočiti. Blagoslovljene počitnice!


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (29/2021).  

Nalaganje
Nazaj na vrh