“Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami” zgoščeno povzema cerkvena stališča do tematike, ki je v slovenskih razmerah prišlo na razburkano družbeno površje zaradi družinskega zakonika, ki predvideva tako rekoč popolno izenačitev heteroseksualne zakonske zveze in istospolnih partnerstev. Pred referendumskim odločanjem o zakoniku je zato smiselno znova pogledati, kaj o nekaterih spornih vprašanjih, ki se jih je dotaknila tudi predreferenudmska razprava o družinskem zakoniku, pravi cerkveno učiteljstvo.

- Ali lahko zakonsko zvezo enačimo s katero koli drugo zvezo med človeškimi osebami?

“Zakonska zveza ni kakršna koli zveza med človeškimi osebami. Zakonsko zvezo je ustanovil Stvarnik, deležna je lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. Nobena ideologija ne more zbrisati iz človeškega spoznanja gotovosti, da obstaja zakonska zveza samo med dvema osebama različnega spola, da po medsebojni osebni podaritvi, ki je njima lastna in izključujoča, težita k občestvu njunih oseb. Tako se med seboj dopolnjujeta ter sodelujeta z Bogom pri nastajanju (rojevanju) in vzgoji novega življenja.”

- Kako kristjani na naravo zakonske zveze gledamo v luči razodete vere?

“Naravna resnica o zakonski zvezi je bila potrjena v Božjem razodetju. Izraža jo svetopisemsko poročilo o stvarjenju kot prvobitnem izrazu človeške modrosti, v katerem odkrivamo glas same narave. Stvariteljski načrt o zakonski zvezi, o katerem govori Prva Mojzesova knjiga, vsebuje tri temeljne stvarnosti:
Prvič: človek kot Božja podoba je ustvarjen kot »moški in ženska« (1 Mz 1,27). Kot osebi uživata enakost in se dopolnjujeta kot moški in ženska. Njuna spolnost pripada biološki stvarnosti z ene strani, z druge pa je v človeškem bitju dvignjena na novo, osebnostno raven, v kateri se združujeta telo in duh.
Drugič: Stvarnik je ustanovil zakonsko zvezo kot življenjsko obliko, v kateri se uresničuje tisto občestvo oseb, ki vključuje udejanjanje spolne zmožnosti. »Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta oba eno telo« (1 Mz 2,24).
Tretjič: Bog je hotel dati združenju moškega in ženske značaj posebnega sodelovanja pri njegovem stvariteljskem delu. Zato ju je blagoslovil z besedami: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo« (1 Mz 1,28). V Božjem načrtu pripadata dopolnjujoči značaj spolov ter rodovitnost sami naravi zakonske zveze kot ustanove.
Poleg tega je Kristus povišal združitev moža in žene v dostojanstvo zakramenta. Cerkev uči, da je krščanski zakon resnično znamenje zaveze Kristusa s Cerkvijo (prim. Ef 5,32). Krščanski značaj zakona nikakor ne zmanjšuje globoko človeške vrednosti zakonske zveze med možem in ženo, marveč jo potrjuje in podpira (prim. Mt 19,3–12; Mr 10,6–9).”

- Kako Cerkev gleda na istospolne dejanja in kako na osebe z istospolnimi nagnjenji? Ali neodobravanje dejanj že pomeni obsojanje oseb?

“V Svetem pismu so homoseksualna dejanja označena kot hude zablode (prim. Rim 1,24–27; 1 Kor 6,10; 1 Tim 1,10). Ta svetopisemska sodba ne dovoljuje sklepa, da so vsi tisti, ki trpijo zaradi te neurejenosti, za to osebno odgovorni, marveč potrjuje, da so homoseksualna dejanja sama v sebi neurejena. Podobno moralno sodbo izražajo mnogi cerkveni pisatelji prvih stoletij krščanstva in jo je enodušno sprejelo katoliško izročilo. Cerkev uči, da moramo moške in ženske, ki imajo homoseksualne nagnjenja, sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se je treba izogibati slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja. Te osebe so poleg tega tako kot vsi drugi poklicane k čistosti. Homoseksualno nagnjenje je objektivno nekaj neurejenega, homoseksualna dejanja pa so grehi, ki hudo nasprotujejo čistosti.”

- Zakaj se Cerkev sploh “vtika” v predloge civilne zakonodaje, ki izenačitev različnih vrst partnerstev navadno uteljemeljujejo s tem, da v zakon prelivajo le dejansko družbeno stanje?

“V tej zvezi je treba predvsem razmišljati o obstoječi razliki med homoseksualnim ravnanjem kot zasebnim pojavom in istim ravnanjem kot družbenim pojavom, ki ga pravno predvidevamo in potrdimo tako, da postane ustanova pravnega reda. V slednjem primeru pojav ni samo težji, marveč dobiva širši in globlji pomen in lahko pripelje do sprememb celotne družbene ureditve, ki bi se pokazale škodljive skupnemu blagru. Civilni zakoni imajo značaj načel, ki urejajo družbeno življenje bodisi v njegov dobrobit bodisi v njegovo škodo. Civilni zakoni namreč opravljajo zelo pomembno in včasih odločilno vlogo pri širjenju določene miselnosti in navad. Življenjske oblike in vzorci, ki jih izražajo, ne samo da oblikujejo družbeno življenje na zunaj, marveč težijo k spremembi miselnosti in vrednotenja samega obnašanja pri novih generacijah.”

- Zdi se, da je argument o nerodovitnosti istospolnih zvez, na katerega se pogosto sklicuje Cerkev, v moderni družbi “odveč”, saj tem zvezam pot do otrok odpirata umetna oploditev in posvojiteljstvo.

“Homoseksualne zveze ne izražajo bioloških in antropoloških elementov zakonske zveze in družine, ki bi mogli razumsko utemeljiti njihovo pravno priznanje. Takšne zveze ne morejo primerno zagotoviti razmnoževanja in preživetja človeške vrste. Morebitna raba načinov, ki so na voljo glede na današnja odkritja na področju umetne oploditve, poleg velikega pomanjkanja spoštovanja človekovega dostojanstva dejansko v ničemer ne spremeni njihove neprimernosti.
Vključevanje otrok v homoseksualne zveze s posvojitvijo pomeni dejansko nasilje nad otroki s tem, ko izkoriščamo njihovo nemoč in jih vključujemo v okolje, ki ne dovoljuje njihovega polnega človeškega razvoja. Takšna praksa bi bila gotovo hudo nemoralna in bi bila v nasprotju z načelom, ki ga priznava tudi Mednarodna konvencija Organizacije združenih narodov o pravicah otroka, po kateri je najvišji interes, ki ga je treba v vsakem primeru braniti, korist otroka, ki je brez moči in nezavarovan.”

- Ali vzdrži očitek, da je cerkveno stališče do izenačitve heteroseksualne in homoseksualne zveze diskriminatorno do oseb z istospolnimi nagnjenji?

“Če država postavi homoseksualne zveze na enako (analogno) pravno raven z zakonsko zvezo ali družino, ravna samovoljno in prihaja v nasprotje s svojimi nalogami. V podporo homoseksualnih zvez se ni mogoče sklicevati na načelo spoštovanja oziroma zavračanja diskriminacije posamezne osebe. Razlikovanje med osebami, odrekanja nekega priznanja in v družbi doseženega položaja dejansko ni sprejemljivo, razen če je v nasprotju s pravičnostjo. To, da ne priznavamo družbenega in pravnega statusa zakonske zveze tistim oblikam življenja, ki niso in ne morejo biti zakonske, ni v nasprotju s pravičnostjo, marveč je, nasprotno, zahteva pravičnosti.”