NAŠ BOŽIČ
NAŠ BOŽIČ
Cena: 4.600 tolarjev
NAROČAM
NAŠ BOŽIČ v nekaj naključno izbranih utrinkih - drobcev iz odlomkov - daje le slutnjo prazničnega utripa na Slovenskem.
Božič je takrat, ko v cerkvah »neštete množice se zbirajo« (Župančič),
ko v cerkev, dom in izložbe mah, smrečje, jaslice postavljamo,
ko knjigarne največ božičnih zgoščenk
in slikanic prodajo,
ko duhovniki k spreobrnjenju, v duhovni svet, k svetosti vabijo,
ko si vsi besede o miru, sreči in radosti izmenjamo,
ko si vera, kultura, politika, ekologija, družina v roke sežejo,
ko si zares vzamemo čas za plemenite,
dobre misli in želje
ko se umetnost in mistika presenetljivo prijazno pogledata,
ko žeja po svetem, po božjem, po visokem doseže najvišji domet,
ko vsa osončja dneva kličejo: k sebi, vase,
k bližnjemu, k človečnosti.
Oh, pozdravljena mojemu srcu, ljuba sveta noč, mojih otroških let največje veselje. Vzel mi je svet mnogo veselje nedolžnih mladih dni; ostal mi je spomin tvojega otroškega veselja. Vsako leto se še spomnim, kako srečen sem bil, ko sem pri jaslicah v kotu doma dve svečki prižgal, ko smo krog mize na sveti večer pokleknili in sveti roženkranc molili; še vselej mi na novo srce oživi, kadar staro milo božično pesem zapojem. Eno dete je rojeno in hvalim Boga, ki svojim otrokom toliko nedolžnega veselja v svetih praznikih da. »Takih je nebeško kraljestvo.«
Od vseh strani je zazvonilo, od vzhoda in od zahoda; od neizmernega neba so lile božične pesmi, vrele so iz zimske zemlje.
To je bil dan, ko se je rodil Človek, in vsa srca so se odpirala njemu v hvalo in ljubezen, vsa srca so zahrepenela k njemu.
Napotila so se k njemu tisočera užaljena, ranjena srca. Vsi ubogi, zaničevani, zavrženi so se napotili, brezkončna procesija je bila. Vsi tisti, ki jih je bílo življenje s trdo pestjo, so odprli trudne oči in so vzdignili ranjene ude, šli so in so mu nesli srca naproti. Križani Človek je sprejemal vse, na nikogar ni pozabil, ki se mu je približal, vsem je delil dragocene darove. In bili so mu hvaležni in so zaupali vanj. Dar, ki jim ga je bil podelil, je bil vreden več nego vsa oskrunjena bogastva, ki jih prodaja oskrunjeno življenje za oskrunjena srca. Kogar se je dotaknila njegova usmiljena roka, kogar je blagoslovil njegov pogled, tisti je izpregledal, padlo mu je breme raz ramena, lahke in poskočne so bile njegove noge. Večni Človek mu je bil podelil večnost. Kadar so skeleli udarci življenja, je romalo srce k njemu, v deželo utolaženega upanja, pozabljenega trpljenja.
Zazvonili so božični zvonovi od vzhoda in od zahoda in vsepovsod so se dramili ranjeni in zavrženi in so vstajali. Trpljenje je praznovalo velik praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost. Ponosni so bili in so gledali zmagonosno, ki so videli, da so v njem in del njegov; zato ker so bičani in s trnjem kronani ...
Tako so praznovali praznik, ko je nastopil Človek svojo veličastno pot.
Hiša Marije Pomočnice, 1904
Joj, pridite, pridite otroci - so zaklicali babica. Pohiteli smo v veliko družinsko sobo, kjer je na mizi poleg jaslic stala smrečica, vsa v lučkah, in pod smrečico darovi, za vsakega tri jabolka, dva rožiča, nekaj orehov in pomaranča, in hvala božičku - tudi »škrnicel cikrinov«. Koj so se naše ročice stegnile po dobrotah - takrat pa je Pehtra baba s coklo močno zaropotala na vrata - joj, bežimo! - a atej so jo zapodili v gozd. Seveda smo koj začeli hrustat dobrote. Nato smo zapeli »Sveta noč« - v zboru cele družine, atej pa so zbor spremljali s citrami ... Starejši so šli k polnočnici, otroci pa pod zvezdice spat.
Eno je Dete rojeno
notri v tem mejsti Betlehem.
V eni preprosti štalici,
v enih oslovih jaselcah.
... Mi njega rojstvo hvalimo,
lubo divico Marijo,
kir nam je rodila Jezusa,
tega krala nebeškega
(izveličarja vsega sveta) ...
Bila je noč, tiha in zasnežena.
Drug za drugim smo stopali po ozki gazi.
Pod nogami je škripalo.
Na naše kape in naglavne robce in plašče
so lahno padale snežinke.
Molčali smo, le v srcih je pelo.
Pred nami se je premikala drobna luč,
nekaj smo jih zaznali na desni in levi.
Skrivnostno migetajoče procesije.
Vse majhne luči so se zlivale v veliko luč, ki je sijala skozi
visoka okna mogočne cerkve, kamor smo bili namenjeni.
Sveta noč, blažena noč ...
Vsi smo peli in se radovali in sijali, ko da smo sredi nebes.
Iz jaslic ob stranskem oltarju pa nas je ljubeče blagoslavljal
Novorojenec.
