Zapri
Iskanje

Naš čas je čas religije podobe

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 29. 08. 2021 / 00:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 25.08.2021 / 09:43
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Naš čas je čas religije podobe

Naš čas je čas religije podobe
Videz je postal pomembnejši od resničnosti. FOTO: Pexels.
Razlaga evangelija 22. nedelje med letom.

Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. 

In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« 

Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas, hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.«

In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1–8.14–15.21–23)

Religija podobe

Naš čas je čas religije podobe, vsaj zdi se tako, da je videz postal pomembnejši od resničnosti. Izredno pomembno je namreč, kakšen izgled dajemo svetu, v katerem živimo. Obstajajo recimo podjetja, ki so vam na voljo, da vam oblikujejo fotografijo za spletna omrežja, s katero lahko pokažete, na kako spektakularnem kraju ste bili – beri: kako bogati ste – in kako obilno oprsje vam je podarjeno – torej: kako lepi ste. 

Lahko pa preprosto nase navlečete stvar, mnenje, prepričanje, ki danes nekaj šteje, in se z njim kakor pav kitite na internetu. Če ste staromodnejše vrste, je to mogoče napraviti tudi z novim avtom, ki daleč presega vaše finančne zmožnosti, in s kričečo fasado. 

Vse to je samo dokaz, da svojo dragocenost gradimo z zunanjostjo: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato se na to primerno tudi odzivamo.

Neskladnost

Tako s podobo zelo radi pokažemo, ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje: kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje cenili. Komur uspe, živi v utvari navideznega uspeha, ki je navidezen predvsem zato, ker živi v nenehnem strahu, kdaj bo njegova podoba razpadla in kdaj se bo izza nje razlila (ponavadi) grenka resničnost – in s tem razočaranje, morda celo linčanje javnosti. 

Podoba je namreč izredno podvržena minljivosti, zato se je treba z njo nenehno ukvarjati. In ravno zato je tako, da je tam, kjer se dá veliko na zunanjost, na podobo, zelo pogosto velika težava z vsebino. Zato lepe fasade in dobri avtomobili še nič ne povejo o tem, kakšni ljudje živijo za njimi. Niti nič ne pove o našem krščanstvu to, s čimer se kot kristjani kažemo navzven.

Zato ni nujno dober kristjan tisti, ki hodi v nedeljo k maši, če pa recimo ne prestopi praga bratove hiše, ker je zaradi dediščine skregan z njim.

Ali če tisti, ki vsak dan zmoli rožni venec, še naprej ostane strupenega jezika. Ali če tisti, ki daje roko v pozdrav miru, deli ljudi na »naše« in »vaše«. Hinavec je, ker dela vse to ne zato, ker je to prav, ampak ker je to ljudem všeč. Ker se to spodobi. Ko pa življenje pritisne, se iz njega pocedi gnila vsebina.

Ključna je vsebina

Jezus tako svari pred religijo podobe, da ne bi pozabili na vsebino. »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (Mr 7,15). 

Vsebina vsega, kar počnemo, je ključna, zaradi nje smo taki, kakršni smo, čeprav se je na zunaj ne vidi. Saj je to tisto, kar preživi podobo in ta zanimivi čas. 

Ker bo gotovo prišlo tudi do trenutka, ko se bo izza (lažne) podobe razodela naša (resnična) vsebina, čas stiske je to ponavadi – in takrat je lahko zelo hudo. Ne zaradi sramu, zaradi izgubljenega življenja in zablodelih izbir.

Zato je morda prva zadrega – v neatraktivnosti, nevoščljivosti, morda tudi posmehu – morda boljša kot zadnja …


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (34/2021). 


Nalaganje
Nazaj na vrh