V četrtek po nacionalnem radiu povejo, da je papež v Avstraliji srečal mlade. Takoj zatem, v drugi ali tretji povedi, že slišimo, da avstralski mediji pričakujejo, da se bo papež opravičil za spolne zlorabe mladoletnih s strani duhovnikov. V soboto zvečer isti radio povzame dnevno dogajanje na svetovnem dnevu mladih (SDM) v natančno poročilo o papeževem opravičilu. Občutek imamo, da je šel papež v Avstralijo predvsem zaradi tega opravičila.

Druga novica. Združenja homoseksualcev in razni anarholiberalni aktivisti ob SDM izvajajo proteste in performanse. Nastopili naj bi tudi homoseksualci katoliške veroizpovedi, ki skupaj z drugimi zahtevajo priznanje homoseksualnosti, pravico istospolnih partnerjev do otrok ter pravico do splava in kontracepcije. Ni jih veliko. Kakšnih sto, pove radio, in oblečeni so v župnike, nune in hudiče. Toda radio o njih pove in njihove ideje poudari. Na ta način majhna skupina pajacev, ki jih na frontni črti nihče ne bi resno jemal, dobi podporo strateških bombnikov. Veliko zaledje svetovnih medijev se še enkrat premakne v prid spolne revolucije.

Tretja novica. Upraviteljica neke avstralske javne hiše napove povečanje kapacitet in prometa ob SDM. Kdor pride k prostitutkam z vstopnico za srečanje s papežem in torej dokaže, da je udeleženec SDM, naj bi imel 10 % popusta.

Cerkev v nekoč pretežno anglikanski Avstraliji zdaleč nima take moči kot v deželah osrednje Evrope. Posledično tudi ne more od danes na jutri vplivati na spremembo liberalne zakonodaje. Pa vendar se tudi tam proti njej dvigne aktivistični in medijski vihar, ki zahteva papeža na kolenih. Vihar zna biti brutalen, nespoštljiv, žaljiv. Pravila kulturne polemike tu ne veljajo. Po papežu se sme tolči kot po nekakšnem nečistem stvoru. Vedno živ aktivistični čvek o strpnosti in človekovih pravicah se v odnosu do papeža izkaže za to, kar je – čvek.

Ker protikatoliški refleks zagrabi tudi tam, kjer je Cerkev manjšinska, in tudi tiste, ki jim politično in praktično nič ne more, lahko sklepamo, da je prodornejša in močnejša, kot se zdi. Vedno bolj spoznavamo, da ne zaradi svojih tisočletnih političnih in diplomatskih spretnosti. Tudi ne zaradi menda do popolnosti izpiljene obrti vzbujanja občutkov krivde. Temveč zato, ker govori o razodetju in o Bogu. Končni problem politkomisarjev spolne revolucije in homoseksualnih aktivistov namreč ni država in njena zakonodaja (slednjo lahko osvojijo v dveh, treh potezah, zlasti če je na oblasti levica), njihov končni problem je Bog. Šele ko bo Bog blagoslovil homoseksualce, podobno kot je blagoslovil Adama in Evo (1 Mz 1,28), in ko bo tudi Kristusova Cerkev rekla, da je homoseksualnost naravna in prava ljubezen, bo njihova bitka končana. Ne nazadnje smo na Slovenskem že doživeli, da je eden izmed aktivistov za pravice istospolno usmerjenih apeliral na nič manj kot na enakost pred Bogom (oddaja Trenja, 5. junija 2008).

Ko se problem preseli v transcendenco, na dvor Gospoda nad vojskami, postanejo ideološka razmerja med nasprotujočimi si stranmi še bolj napeta. V igri niso le pozicije družbene moči, v igri je interpretacija človeka. Kakor bomo razumeli človekova rodila, tako bomo razumeli človeka. Če so rodila mednožna igračka, napravica za iztiskovanje užitka, bo kmalu igračka in uporabna napravica ves človek. Če v spolnosti, ki na svoj način povzema in krepi poklicanost v življenje in ljubezen, ni sramu in krivde, kmalu ne bo ne presežne duše, ne njene etične odličnosti.

Več v novi Družini