Ko sem kot časnikar pri Družini obiskoval župnije po Sloveniji, sem se vedno posebej razveselil, kadar me je odgovorni urednik katoliškega tednika msgr. Franci Petrič poslal v Poljansko dolino. Najteže mi je bilo, ko sem pisal o zamolčanih žrtvah v tej dolini oz. po hribih krog nje po namestitvi spominskih plošč.

Nova župnijska cerkev sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko. Najstarejšim župljanom pa se toži po stari, minirani med drugo svetovno vojno. FOTO: Jožef Pavlič

V samih Poljanah sem se vedno spomnil na partizansko miniranje 13. novembra 1944 prejšnje lepe župnijske cerkve. Čemu je bilo to potrebno?, sem se spraševal. Tudi v nedeljo, 4. februarja, sem se ob besedah župnika arhidiakona dr. Jožeta Pluta, kaj vse je bilo tukaj cerkvenega uničeno (tudi župnišče) in njegovem povabilu k darežljivosti za nov župnijski dom. Prostorom pod župnijsko cerkvijo sv. Martina iz leta 1970, v katerih sem se skoraj izgubil, ne moremo reči župnišče, kaj šele pravi župnijski dom. To sem dobro videl z malteškim viteškim sobratom Jožefom Cirajem in njegovo ženo dr. Marto, ko smo iz Velesovega pripeljali v Poljane slovensko ikono Marije iz Filerma. Slovensko ji lahko že rečemo, ker je delo slikarke ruskega rodu Maše Bersan Mašuk ter zlatarja in srebrokovača Christopha Steidla Porente.

Romanje Marije iz Filerma iz Velesovega v Poljane nad Škofjo Loko je napovedovala že večerna zarja 3. februarja: da bo to za župnijo lep in slovesen dan. In res je bil. FOTO: Marta Ciraj

Sobrat Jožef mi je rekel, da bi ji lahko rekli »Naša Gospa iz Filerma«. Res »naša Gospa«, saj je obiskala že toliko poplavljenih župnij po Sloveniji, da se je v njej »udomačila«. Tokrat prvič poljansko.

Upanje v lepšo prihodnost v Poljanski dolini zbujajo mlade družine z otroki. FOTO: Jožef Pavlič

Kakšno škodo je ob poplavah povzročila Poljanska Sora, smo dobro videli, in se ob tem zgrozili, med vožnjo do Poljan. Kdaj bo vse to počiščeno, popravljeno, zavarovano pred novimi poplavami? smo se spraševali. V celoti nikdar, smo ugotavljali. Tako lepa dolina, kaj te je doletelo? Koliko ljudi je trpelo zaradi katastrofalnih poplav? Še sreča, da so jih preživeli, ko so se z leve in desne zlivale vode v eno rečno korito, ki pa 4. avgusta lani še zdaleč ni moglo sprejeti vse narasle vode. Dušni pastir Jože Plut nam je pokazal, kako visoko je segala pri sami cerkveni stavbi.

Voda je med lanskimi poplavami segala do označenega mesta na zidu cerkvene stavbe. FOTO: Jožef Pavlič

Prijeli smo se za glavo, ostali brez besed, si skušali predstaviti, kaj vse je bilo cerkvenega pod vodo. Še dobro, da so sam bogoslužni prostor postavili dovolj visoko. Po poplavah, zaradi katerih je veliko trpela tudi naša komendska župnija, in komentarjih ob njih, smo se spraševali, kdo je izdal dovoljenje za zidavo cerkve tako blizu reke Poljanščice in na tako nizkem zemljišču.

Župnik Jože Plut je v pastirskem pismu slovenskih škofov za postni čas prebral tudi veliko takega, kar veže malteške viteze in člane Malteške pomoči Slovenija. FOTO: Jožef Pavlič

Potolažilo pa nas je, kako prijazno so nas sprejeli župljani. Med njimi dr. Marjeta Pisk, ki nas je povedla v prostor, kjer smo popili čaj in kavico. Z g. župnikom Jožetom, že iz obdobja delovanja v Slovenski vojski, kjer si je kot vojaški vikar pridobil čin brigadirja, navajenim reda, smo se hitro dogovorili, kam bomo postavili ikono Marije iz Filerma in kako bova s sobratom Jožefom sodelovala pri maši. Meni nazadnje, razen tega, da sva v sprevodu prinesla ikono k oltarju, ni bilo treba nič drugače kot domačim vernikom, saj sta berili brala izkušena domačina. Jožef je kratko, tudi zaradi pastirskega pisma slovenskih škofov pred postnim časom, predstavil zgodovino Suverenega malteškega viteškega reda (SMVR) in namen romanja ikone po Sloveniji (tokrat prihoda v Poljane). Msgr. Jože Plut, tudi član SMVR, pa je po pismu župljane vprašal, koliko tudi oni, ne le malteški vitezi, udejanjajo vodilo omenjenega reda: Zaščita vere in pomoč ubogim. S tem je hkrati nas, člane reda, opozoril, da ga moramo resneje in še bolj zavzeto tudi mi sami. Umestno! Tudi ob pastirskem pismu slovenskih škofov, v katerem je toliko stavkov in misli, ki zadevajo tudi nas, malteške viteze, bi ga lahko imeli za izhodišče pri prihodnjih duhovnih vajah.

Mlad ministrant, komaj je videl čez ambon, je pogumno povedal mašno prošnjo. FOTO: Jožef Pavlič

S sobratom Jožefom sva že med mašo videla, kako je župnija Poljane nad Škofjo Loko živa in dejavna župnija. S kora je donelo lepo petje domačega mladinskega pevskega zbora, okrog župnika Jožeta je bil pri oltarju venec zelo discipliniranih ministrantov, dva laika sta pomagala deliti obhajilo.

Med mašo je zelo lepo pel domači mladinski cerkveni pevski zbor. FOTO: Jožef Pavlič

Kot starša me je presenetilo, da mašnik ni niti enkrat opozoril starše, naj popazijo na otroke, marveč jih pustil, da so bili kdaj tudi glasnejši, so se sprehajali po cerkvi v smislu Gospodovega povabila: Pridite, otročiči, k meni, zakaj jaz vas bom poživil. Nas je lepo in gladko tekoče bogoslužje, velika oltarna slika Križanega slikarja Staneta Kregarja iz leta 1969, lepi kipi svetnikov, velika barvna okna, po maši pa domači verniki, ki so se takoj zapletli v pogovor z nami.

Križani na veliki oltarni sliki slikarja Staneta Kregarja in ikona Marije iz Filerma - tako blizu drug drugemu. FOTO: Jožef Pavlič

Navdušila nas je razstava 2860 podobic zbiratelja Ivana Filipiča iz Stare Oselice (o njej poročam posebej), predvsem pa zares živo verno občestvo. Čutili smo, da je »Naša Gospa iz Filerma« priromala v pravi kraj in med prave ljudi. Močno preizkušene zaradi poplav, a, navajene tudi vsega hudega, z veliko volje in poguma, da se bodo spet postavili pokonci. Zatekanje v molitvi k Mariji iz Filerma jim bo pri tem gotovo pomagalo.

Del številnih župljanov, ki so prišli k nedeljski dopoldanski maši. FOTO: Jožef Pavlič

Kot so nam, malteškim vitezom, tudi spodbudne besede kanonika msgr. Jožeta Pluta na duhovnih vajah, uslužbencem Družine pa tisto, kar jim pove pri mašah v njihovi kapeli na Družini. Vedno sem jih bil vesel in mu hvaležen zanje.