Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Referendum med argumenti in manipulacijami: koliko laži demokracija še prenese? [KOMENTAR]

Za vas piše:
Janez Zupan
Objava: 12. 10. 2026 / 08:49
Oznake: Politika, Vlada
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.10.2026 / 16:44
Ustavi predvajanje Nalaganje
Referendum med argumenti in manipulacijami: koliko laži demokracija še prenese? [KOMENTAR]
Včeraj, 11. oktobra, so volivci glasovali na štirih referendumih. FOTO: Tatjana Splichal

Referendum med argumenti in manipulacijami: koliko laži demokracija še prenese? [KOMENTAR]

Za nami je referendumski dan, na katerem smo odločali o enem zakonodajnem in treh posvetovalnih vprašanjih. Zakonodajno vprašanje o parlamentarni preiskavi in, kot kažejo zadnji podatki, tudi posvetovalno vprašanje o ukinitvi obveznega plačevanja RTV-prispevka sta bili zavrnjeni, medtem ko so volivci podprli posvetovalni vprašanji o omejitvi volilne pravice tujcev na lokalnih volitvah in pogojevanju socialne pomoči z družbenokoristnim delom.

Verjetno sami rezultati ne bodo posebej vplivali na politično klimo v državi, čeprav vsak poraz prinese nekaj grenkobe. Kot so analitiki poudarjali že ob napovedih referendumov, so vprašanja vsebinsko sicer zelo pomembna, saj se dotikajo tem, ki jih bomo prej ali slej morali bolj celovito in tehtneje nasloviti. A v okviru, v kakršnem smo se jih lotili, se je v ospredje zopet, kot se nam zadnja leta dogaja skoraj brez izjem, postavljala razprava za ali proti vladi, kar skoraj avtomatično pomeni uborno in zamegljeno vsebinsko razpravo. Tudi vprašanje za ali proti vladi pa je spričo rezultatov ostalo precej neodgovorjeno in marsikoga je tesen izid pri zakonodajnem vprašanju celo presenetil.

Avtor komentarja je Janez Zupan. FOTO: Tatjana Splichal 

Nasprotniki zakona so namreč z vsemi sredstvi udarili proti njegovi uveljavitvi. Gotovo smo bili priča eni najbolj bizarnih in umazanih kampanj v naši mladi demokratični zgodovini, za tistega, ki bi si želel vsaj približno tehtne vsebinske razprave, pa je bilo vse skupaj že prav mučno. Lahko nas žalosti, na kakšno raven se spuščajo skrajni levičarski aktivisti, ki so bili s takšnim načinom delovanja do neke mere gotovo tudi uspešni. Še bolj pa nas lahko skrbi, kaj nas čaka ob naslednjih, že napovedanih referendumih, saj gotovo obstaja močna skušnjava, da se tudi druga stran kampanje loti na podoben način.

Morda je dovolj zgovorna že izjava, ki so jo na referendumski dan objavili skrajni aktivisti, in sicer, da je »največja volilna udeležba v skrajno desnih krajih«. Prav neverjetna natolcevanja, ki so bila v obdobju kampanje sicer stalnica različnih »inštitutov« in drugih samooklicanih varuhov demokracije. Kot da bi bilo treba povsem običajno udeležbo na volitvah ideološko označiti in s tem ustvarjati vtis, da je že samo izvrševanje demokratične pravice nekaterih državljanov nekaj sumljivega, celo fašističnega. Svojevrsten paradoks za tiste, ki se sicer tako radi sklicujejo na demokratične vrednote.

Posebno poglavje si zasluži tudi vloga javne RTV Slovenija, pri kateri je bilo težko spregledati izrazito naklonjenost nasprotnikom zakona, tako pri izbiri gostov kot pri sami retoriki. Še posebej pomenljivo je, da se je vse to dogajalo prav v kampanji, v kateri smo odločali tudi o obveznem financiranju te institucije. Težko bi si predstavljali primernejšo priložnost, da RTV v praksi pokaže, koliko ji pomenijo zakonska načela nepristranskosti, pluralnosti in uravnoteženosti. Namesto tega je s svojim poročanjem znova odprla vprašanja, ki bi jih morala prav s svojim delovanjem odpravljati. Zaupanja javnosti si namreč ni mogoče zagotoviti z zakonsko predpisanim prispevkom, temveč predvsem z doslednim spoštovanjem načel, na katerih javna radiotelevizija sploh temelji.

V marsičem so se tako ponovile tudi manipulacije, ki so jih podobni akterji uporabljali že pri referendumu o vodah. Že samo poimenovanje »o politični policiji«, sicer zelo učinkovito in za del volivcev očitno nagovorljivo, odmika razpravo od bistva in izrazito polarizira sicer strokovno vprašanje o preiskovanju najbolj nedotakljivega dela državljanov, političnih funkcionarjev, ki so v zgodovini izjemno redko prevzemali odgovornost za svoje nečedne posle. Namesto razprave o pristojnostih, nadzoru in odgovornosti smo tako ponovno dobili boj proti namišljenim nevarnostim, podkrepljen z veliko mero čustev in zelo malo argumenti. Teh ni kakovostno naslovila niti vladna stran, morda tudi zato, ker je v najspornejši del nedavno sprejetega zakona že poseglo Ustavno sodišče.

A če aktualne referendume primerjamo s tistim »o vodi«, smo lahko vseeno nekoliko optimistični, saj je bilo razmerje takrat neprimerno slabše za predlagatelje zakona. Tako se zdi, da ima volivec vendarle neko mero odpornosti proti lažem, pretiravanju in potvarjanju dejstev. Morda je to tudi eno pomembnejših sporočil tokratnega referendumskega dne.

Še posebej zanimivo bo zato spremljati dogajanje ob napovedanem referendumu o interventnem zakonu. Ta utegne biti v marsičem še zahtevnejši preizkus naše politične kulture, za vlado pa tudi usodnejši. Ne le zaradi vsebine zakona, ki posega na več pomembnih področij, temveč predvsem zaradi načina, kako se bo o njem razpravljalo. Po izkušnji zadnjih tednov si namreč ni težko predstavljati, da bodo tudi tokrat namesto vsebinskih argumentov prevladovali veliki slogani, strašenje in medsebojna obtoževanja. Vprašanje je le, kdo bo pri tem glasnejši in kdo bo pripravljen iti dlje.

Prav tu pa se skriva morda največja nevarnost takšnih kampanj. Seveda je pomemben sam referendumski izid, a nič manj zaskrbljujoče ni postopno utrjevanje prepričanja, da je v političnem boju dovoljeno praktično vse, če le služi pravemu cilju. Da je mogoče strokovna vprašanja brez posebnih zadržkov spreminjati v ideološke spopade, politične nasprotnike označevati z najrazličnejšimi etiketami in pri tem računati, da bo del javnosti takšno početje ne le sprejel, temveč celo nagradil. Ob prihajajočem referendumu bo zato zanimivo videti, ali se bo podobnih metod posluževala tudi druga stran. Težko bi namreč pričakovali, da bodo politični akterji v nedogled vztrajali pri zadržanosti, če se bo vedno znova izkazovalo, da se politična brezobzirnost izplača.

In prav to je vsa žalost referendumov, ki naj bi bili eden najpomembnejših instrumentov neposredne demokracije, ne pa zgolj še eno prizorišče neskončnega političnega obračunavanja. Če nam bo tudi ob naslednjem referendumu uspelo govoriti predvsem o tem, kdo je za vlado in kdo proti njej, bomo morda ponovno dobili zmagovalce in poražence, težko pa bomo, tako kot tokrat, rekli, da je kaj pridobila tudi demokracija.

Kupi v trgovini

Vladavina
Filozofija in esejistika
39,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh