Na programu zadnjega dne apostolskega potovanja papeža Frančiška v Šrilanko in na Filipine je bilo med drugim srečanje z mladimi na Univerzi sv. Tomaža v Manili. Z okoli 30.000 mladimi se je papež srečal na univerzitetnem športnem igrišču. Najprej je prisluhnil trem pričevanjem, med katerimi je bilo pričevanje štirinajstletne deklice, ki je bila nekoč ena izmed mnogih otrok na ulici. Frančišek je nato zbrane »prosil za dovoljenje«, če jih lahko namesto z vnaprej pripravljenimi besedami nagovori kar spontano. Govoril je v španskem jeziku, njegove besede pa so simultano prevajali v angleščino.

Najprej je mladim sporočil žalostno novico o smrti prostovoljke, zbrane povabil k trenutku tišine in molitvi za pokojno ter njene starše.

Nato je papež mlade nagovoril kot »krščanske državljane« Filipinov in jih opogumil, naj se zavzamejo za prenovo filipinske družbe in prispevajo k izgradnji boljšega sveta. Izpostavil je premajhno navzočnost žensk v javnem življenju. Po njegovih besedah bi jim morali v današnji družbi nameniti več prostora. Ženske lahko stvari vidijo z drugačnimi očmi, »sposobne so zastavljati vprašanja, ki jih moški niso sposobni doumeti«. »Ko bo torej v Manilo prišel prihodnji papež, naj bo med vami več žensk«, je predlagal Frančišek.

Sveti oče je nato opozoril na pričevanje štirinajstletne June, ki mu je v solzah zastavila vprašanja, zakaj starši zanemarijo lastne otroke, zakaj mnogi zapostavljeni otroci postanejo žrtve mamil ali prostitucije, zakaj Bog to dopušča in zakaj tem otrokom pomaga tako malo ljudi. Vprašanja torej, ki v svojem jedru nimajo odgovora. »Le ko bomo tudi mi sposobni jokati zaradi stvari, o katerih si govorila, bomo pripravljeni odgovoriti na to vprašanje. To je veliko vprašanje za vse: zakaj trpijo otroci?«. Po Frančiškovih besedah obstaja »posvetno« sočutje, ki ne služi ničemur, če bi namreč takšno sočutje imel Kristus, bi preprosto ozdravil tri ali štiri osebe in se nato vrnil k Očetu.

Toda Kristus je jokal, bil je sposoben jokati. Doumel je, kaj se dogaja v naših življenjih, je poudaril papež, ki je prepričan, da v današnjem svetu primanjkuje sposobnosti za jok. Jočejo tisti, ki so odrinjeni, izključeni, zavrženi; tisti, ki živijo brez posebnega pomanjkanja, pa ne znajo jokati. Po papeževih besedah je nekatere resničnosti življenja mogoče videti samo »z očmi, ki so jih umile solze«. »Vsakogar izmed vas vabim, naj se vpraša: ali sem se naučil jokati, kadar vidim otroka, ki je lačen; otroka, ki je drogiran; otroka, ki nima doma; zapuščenega otroka; zlorabljenega otroka; otroka, ki ga je družba izkoristila?« »Naučimo se jokati«, je poudaril papež Frančišek in zbrane povabil, naj ne pozabijo pričevanja June, ki je veliko vprašanje, zakaj otroci trpijo, zastavila v solzah.

Odgovor, ki ga lahko damo na njeno vprašanje, je prav to: »Naučimo se jokati.« Jezus je jokal, ko je umrl njegov prijatelj. V svojem srcu je jokal z družino, ki je izgubila hčerko, in ko je videl vdovo, ki je morala pokopati sina. Zlasti pa je jokal, ko je videl množice ljudi brez pastirja. »Če se ne naučite jokati, ne morete biti dobri kristjani.« Ko nas torej vprašajo, zakaj trpijo otroci ali zakaj se dogajajo tragedije, je naš odgovor lahko tišina ali pa besede, ki se porodijo iz solza: »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati.«



Drugo vprašanje je papežu Frančišku zastavil Leandro Santos II., ki ga je zanimalo stališče svetega očeta do uporabe mnogih informacijskih in komunikacijskih sredstev. Ta niso nujno nekaj slabega, lahko so koristna, je odgovoril papež. Paziti pa je treba na nevarnost, da bi informacije le kopičili in pri tem ne vedeli, kako jih uporabiti. »Tvegamo nevarnost, da bi se spremenili v mlade, ki so kot muzej – ki imajo vse, a ne vedo, kaj s tem početi.« Takih mladih ne potrebujemo, pač pa potrebujemo mlade, ki so sveti, kar je povezano z »izzivom ljubezni«. V življenju se je potrebno naučiti ljubiti in tudi nakopičene informacije postanejo rodovitne samo preko ljubezni.

Evangelij nam predlaga preprosto pot treh jezikov: jezik uma, jezik srca in jezik rok. Uporabljati jih je potrebno skladno: nekaj misliti, čutiti v srcu in to uresničiti. Informacije, ki jih prejmemo, morajo priti do srca in se preoblikovati v nekaj konkretnega: »Misliti, čutiti, delovati.«

»Prava ljubezen«, je nadaljeval papež Frančišek, »pomeni ljubiti in pustiti, da nas nekdo ljubi.« Drugo je težje od prvega, zato tudi ni lahko razumeti Božje popolne ljubezni. Ljubezen zaobjema presenečenja, ker predpostavlja dialog med dvema osebama. Naš Bog je Bog presenečenj, ker nas je prvi ljubil. »Pustimo se presenetiti Bogu«, je povabil papež in dodal, naj zavrnemo psihologijo računalnika, zaradi katere mislimo, da vemo vse. Na računalniku najdemo mnoge odgovore, a nobenega presenečenja. »Ne bojte se presenečenj! Pretresejo vam tla pod nogami! Vse naredijo negotovo, a nato nas spodbudijo, da gremo naprej v pravi smeri.«

Pričevanje Rikkija, tretje po vrsti, je govorilo o pomoči drugim. Papež Frančišek se je za to pomoč zahvalil, obenem pa je mladim zastavil vprašanje: »Ali dovolite drugim, da vam dajo bogastvo, katerega sami nimate?« Mnogi so, ki znajo dajati, a ne znajo sprejemati. »Ni lahko doumeti. Naučiti se beračiti. Naučiti se sprejemati iz ponižnosti tistih, katerim pomagamo.« Vsi ti ljudje, revni, bolni, sirote, nam lahko dajo veliko. »Ali sem se naučil beračiti pri njih? Ali se počutim samozadostnega in le nudim pomoč? Vi, ki živite tako, da vedno dajete in verjamete, da ničesar ne potrebujete, ali veste, da ste tudi vi revni?« To pomaga zoreti v prizadevanju, da bi drugim pomagali.

Ob koncu srečanja je papež omenil še poudarke, ki jih je izpostavil v vnaprej pripravljenem govoru. Med njimi sta izziv celovitosti in ljubezen do revnih. Mladim se je opravičil, da ni prebral svojega prvotnega nagovora. Zaključil je, da ga tolaži misel: »Resničnost presega idejo. In resničnost, ki jo predstavljate vsi vi, presega papir, ki je tukaj pred menoj.«

Vir: Radio Vatikan / M. M. Š.
Foto: RV/ Reuters