Evangelist Matej Jezusov prihod na oder zgodovine komentira s svetopisemsko obljubo: »Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.«

Kozmična noč je zastrašujoča, a ne toliko, kot je grozna duhovna noč. Kratek dan in zimski mraz preženemo z ognjem. Da odženemo zlobo, sovraštvo, laž in podobe temine srca, pa potrebujemo pomoč od zgoraj.

Vsenavzoče luči, rajanje in polne stojnice sladkarij nas sicer zaslepijo in zamotijo, da za trenutek pozabimo na temna brezna okrog nas, vendar le-teh ne odstranijo. Nasprotno, vedno globlja in temnejša so. Na Vzhodu je samodržec napadel sosednjo državo zato, ker se ne more sprijazniti z dejstvom, da živi v državi, ki je manjša in šibkejša od tiste, v kateri se je rodil. Moč in prestiž sta več vredna kot dvakrat podpisani in prelomljeni sporazum ali življenja milijonov ljudi. Tudi na Zahodu resnica in pravica nista več samoumevni. Prav ima tisti, ki je bolj surov. Nekronani kralji ne govorijo več resnice, pač pa je resnica tisto, kar oni rečejo.

Kozmična noč je zastrašujoča, a ne toliko, kot je grozna duhovna noč.

In zdi se, kot da smo se sprijaznili s takim stanjem. Laž in krivica nas motita samo takrat, kadar smo žrtve mi ali naši. Morda smo se celo vdali v usodo, skupaj s Pilatom, češ, saj ni resnice in pravice. In res, zakaj bi v takih razmerah upali v kaj boljšega? Ko nam angel napove boljše življenje, se skupaj z Zaharijem vprašamo, čemu? Zakaj bi šli proti toku, bili pošteni, dobri do soseda, zakaj ne bi izkoristili priložnosti in nekaj vzeli, kadar nihče ne gleda? Ali preprosto kradli in lagali, kaj nam pa morejo? Kakšno je znamenje, kakšno jamstvo nam angel ponuja, da se to izplača?

Znamenje, po katerem je vpraševal Zaharija, je rojstvo novega človeka. Bog ne obupa nad nami. Tudi letos, tako kot vsako zimo doslej, se padec sonca ustavi in se dan začne daljšati. Tudi danes se rodi novo življenje vsakič, ko ga ljudje sprejmemo. Bog je z nami, kadar smo mi z njim. Če nekaj ne gre, se vprašajmo, ali smo z Bogom, ali živimo po Božji volji, ali pa, nasprotno, pričakujemo, da bo Bog sprejel in požegnal naše odločitve.

Nekronani kralji ne govorijo več resnice, pač pa je resnica tisto, kar oni rečejo.

Preteklo leto je minilo v znamenju upanja. Upanje je po naravi utopično, ker vidi in verjame v tisto, kar ni, kar se še ne vidi. Ljudstvu, ki sedi sredi smrtnih senc, zasije luč. Ne tava več na slepo, ker vidi pot ven iz teme. Vendar še ni na cilju, niti ga ne vidi. Vstati mora in se podati na pot, v zaupanju, da cilj obstaja in da trud ne bo zaman.

To je upanje, h kateremu nas kliče letošnji jubilej. Zaupanje, da je luč močnejša od teme, življenje močnejše od smrti, resnica močnejša od laži, dobrota močnejša od sovraštva, blagost močnejša od surove moči. Ko sem ujet v soj »pametnega« telefona in obdan z vrvežem, se laž in nasilje zdita močnejša od resnice in ljubezni. Šele ko se odmaknem od hrupa in umetne luči, opazim, da ni tako. In ključno: opazim, da nisem sam, ampak so še drugi, ki podobno razmišljajo. Ne romam sam!

Skupaj z drugimi romam v upanju. Nisem še na cilju, vendar vem, kam grem in kaj me tam čaka. Imam razlog za praznovanje božiča, z zaupanjem grem lahko naprej.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.