Zgodbo o dveh duhovnikih ljubljanske nadškofije, osumljenih pedofilije, je za časnikom Dnevnik, ki je o tem poročal v torkovi in današnji izdaji, povzelo več slovenskih medijev. Kot je poročanje Dnevnika povzela STA, naj bi bila dva duhovnika ljubljanske nadškofije že pred časom osumljena spolnih zlorab mladoletnikov. O tem naj bi bili pristojni v ljubljanski nadškofiji obveščeni že v času nadškofa Alojza Urana, vendar pa sta bila oba kot župnika le premeščena, kljub temu da Vatikan nalaga, da se duhovnika umakne iz dejavnosti, kjer bi bil v stiku z otroki. Prvi vodi manjšo gorenjsko župnijo, drugi pa je prevzel vodenje škofijskega duhovno-izobraževalnega počitniškega doma, v katerem organizirajo duhovne vaje za ministrante in duhovnike pa tudi tečaje in počitniške programe za šolsko mladino, družine z otroki, upokojence, je poročal Dnevnik in dodal opozorilo, da lahko osumljena duhovnika pri svojem delu še vedno prihajata v stik z otroki, kar naj bi pomenilo, da cerkveno določilo, ki govori o preventivnem umiku osumljenega duhovnika, dejansko ni bilo spoštovano.

Na obtožbo o nezadostnem ukrepanju v primeru enega izmed omenjenih duhovnikov – voditelja škofijskega duhovno-izobraževalnega počitniškega doma – so se včeraj odzvali pristojni na ljubljanski nadškofiji.

V izjavi, ki jo je pripravil tiskovni predstavnik Boštjan Prevc, nadškofija sicer predstavlja širši okvir spolnih zlorab, ki so jih nad mladoletnimi zagrešili duhovnki. V zadnjih petih letih so tako na nadškofiji dobili sedem prijav spolnih zlorab oziroma spolnega nasilja nad mladoletnimi osebami, kamor primer Frantar ni vštet. V dveh primerih je postopek zaključen in sta bila dva duhovnika trajno izključena iz pastoralnega dela, en primer je zastaral in tudi ni pogojev za formalno odprtje postopka, štirje postopki pa so v teku, od katerih se eden šele začenja in eden končuje.

Glede konkretnega primera pa pojasnilo pravi: »Na osnovi prijav, da je duhovnik ljubljanske nadškofije storil kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo, je Nadškofija začela predkazenski postopek zbiranja in preverjanja informacij poleti 2010. Izsledke te predhodne preiskave je v skladu z navodili Svetega sedeža poslala v Rim jeseni 2010. Po dodatnih navodilih se je v začetku meseca aprila 2011 nadaljeval kazenski postopek, ki se še ni zaključil, ker teče pritožbeni rok. V začetku leta 2011 je bil osumljeni duhovnik obveščen, da teče proti njemu preiskava in mu je bilo naloženo, da v skladu z navodili iz Rima zapusti svoje dosedanje delovno mesto. Prepovedano mu je bilo pastoralno delo z mladimi, lahko pa je pastoralno deloval s starejšimi. Glede na to, da se osumljeni duhovnik ni popolnoma držal sprejetih ukrepov, mu je bil izrečen opomin in grožnja suspenza, kar pomeni prepoved vsakega duhovniškega delovanja. Na ta opomin je odgovoril pisno, kjer je zatrjeval, da se ukrepov drži. V tem času se je tudi kazenski postopek približal koncu.«

Stališče nadškofije je torej, da so bili ukrepi zadostni. Za vodenje doma srečanj je bil namreč jeseni 2010 imenovan drug duhovnik. »Srečanj v domu so se v tem času udeleževali pretežno odrasli in starejši ljudje. Mladinske skupine, ki so prihajale v dom, so prišle pod vodstvom svojih duhovnikov. Zato je nadškof glede tega, ali so ukrepi dovolj učinkoviti, presodil, da je s prepovedjo približevanja mladim zadoščeno zahtevam po ustrezni preventivi, dokler postopek ni zaključen,« še beremo v pojasnilu ljubljanske nadškofije.

Medijsko razkritje novih primerov pedofilije med duhovniki je znova odprlo vprašanje morebitne dolžnosti Cerkve, da prijavlja taka kazniva dejanja civilnim organom pregona. Kaj o tem pravijo na Nadškofiji Ljubljana? »Glede vprašanja dolžnosti prijave kaznivih dejanj civilnim organom pregona poudarjamo, da Cerkev ravna v skladu z zahtevami Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakonika. Skladno z Dopolnilnimi navodili Kongregacije za nauk vere pri reševanju primerov spolnih zlorab, ki so bila objavljena 12. aprila 2010, da mora Katoliška cerkev pri prijavi kaznivih dejanj upoštevati zakonodajo posamezne države, kar v navedenem primeru upošteva. Cerkev žrtve in njihove svojce tudi obvesti o možnosti civilne prijave.«

Naj tu dodamo naslednje pojasnilo: V Republiki Sloveniji ni splošne dolžnosti naznanitve oziroma ovadbe kaznivih dejanj ali storilcev. V skladu s kazenskim zakonikom je pri nas kazniva opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora. Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca pa je kazniva v primeru kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora, ali kdor samo ve, da je bilo tako dejanje storjeno, vendar tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se dejanje ali storilec pravočasno odkrije. Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca se ne kaznuje, če je storilec zakonec, oseba s katero živi v zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je zagovornik, zdravnik ali spovednik storilca. Na podlagi 146. člena zakona o kazenskem postopku pa vsakdo lahko naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Prav k temu, da naj spregovorijo in sprožijo cerkvene in/ali civilne postopke, žrtve zlorab spodbujajo v Cerkvi.

In kakšen je namen cerkvenih kazenskih postopkov? »Namen cerkvenih kazenskih postopkov je v prvi vrsti zaščititi žrtve in jim povrniti pravico. Cerkev izloči iz pastoralnega delovanja tiste, ki bi lahko nadaljevali s kaznivimi dejanji. S svojimi kazenskimi sankcijami pa želi doseči, da storilec prepozna moralno nesprejemljivost svojih dejanj in se popravi. Zato se mu trajno ali začasno prepove opravljanje vseh ali nekaterih duhovniških opravil, naloži pa se mu tudi povrnitev škode,« beremo v sklepu pojasnila tiskovnega predstavnika ljubljanske nadškofije.