Kapucin, br. Mauro Jöhri, je bil 12 let generalni minister reda (2006-2018). Ko sem pred sedmimi leti delala pogovor z br. Ranierom Cantalamessom v generalni hiši v Rimu, sem sedela pri kosilu skupaj z njim. Nagovoril me je s svojo preprostostjo in srčnostjo, pa tudi majhnostjo, ko je skupaj z brati stregel, pospravljal in pomival posodo. Danes živi kot preprost brat v Švici, Madonna del Sasso.

Ko je junija vodil duhovne vaje za slovenske kapucine, sem bila hvaležna za priložnost, da naredim pogovor z njim, ob 800 letnici Sončne pesmi, kjer sv. Frančišek na preprost in pesniški način ubesedi njegovo razumevanje Boga, človeka in stvarstva in vse vabi, da skupaj z njim, z brati in sestrami hvalijo Stvarnika. Sončna pesem in bratstvo je bil rdeča nit najinega pogovora.

FOTO: Tatjana Splichal

Po 800 letih karizma svetega Frančiška Asiškega ostaja aktualna. V čem je njena svežina? 

Frančišek je aktualen zaradi njegove izbire, da živi evangelij, svežino evangelija, kot je rekel papež Frančišek, vesoljno bratstvo in sposobnost, da vključi vse stvarstvo v Hvalnico Bogu. Pomembno je tudi, da je bil človek miru.

Frančišek nagovarja še danes predvsem zato, ker ni želel ustanoviti nobene redovne skupnosti, želel je zgolj spremeniti samega sebe, v čemer je bil zelo dosleden. In papež Frančišek si je brez strahu prizadeval za soočenje z institucijo in je uspel obdržati skupaj nikakor preprosto napetost med karizmo in institucijo. To je izziv za vse čase.

Obeležujemo pa tudi 800 let zapisa Hvalnice stvarstva – Sončne pesmi. Kaj je njeno temeljno sporočilo? 

Glavni namen Hvalnice stvarstva je hvaljenje Stvarnika. V osrčju Hvalnice je zavest o Božji prisotnosti v njegovem življenju in zavest o človeški krhkosti, ker pravi: »Nihče ni vreden tebe imenovati«. V nas je kakor neke vrste nuja, da hvalimo Boga, zato Frančišek vključi vsa ustvarjena bitja. Hvalnica je povabilo vsem, da naj hvalimo Najvišjega.

Prvo, kar bi rad poudaril je, da Frančišek govori o stvarstvu in ne o naravi, saj mi včasih preveč poudarjamo naravo. Vidi ustvarjena bitja. Vsi smo del istega stvarstva, zato bratstvo izhaja iz dejstva, da imamo istega Stvarnika in poklicani smo, da ga slavimo. Zame je razlika med stvarstvom in naravo temeljna za razumevanje Frančiška, da ga ne bi razumeli narobe.

Kapucini niste le duhovniki, ste bratje. Kako naj razumemo vašo odločitev, da najprej živite bratstvo?

Bratsko življenje sestavlja molitev, delitev dobrin pa tudi skupni obroki. Gradi se z medsebojnim spoštovanjem. Predvsem pa je pomembna molitev. Srečati se pri skupni molitvi, biti skupaj v tišini pred Bogom, kar nam daje neverjetno veliko moč. Podelitev dobrin je nekaj zelo pomembnega. Med nami niso bogatejši in revnejši. Tudi čas podelitve med kosilom, pri rekreaciji, med duhovnimi vajami, ki smo jih živeli te dni. To je steber na katerem se gradi naše bratsko življenje. Seveda pa je pomembno tudi izmenjavanje med biti v mestu in v samotišču.

FOTO: Tatjana Splichal

Vsa leta služenja redu, sem si prizadeval, da bi od svetega sedeža dobili dovoljenje, da bi imeli tudi bratje, ki niso duhovniki, iste pravice kot bratje duhovniki glede vodenja reda. Da bi bili torej vsi na isti ravni. Ker smo se povezale vse veje Frančiškovega prvega reda, smo dobili to priznanje. V mnogih državah, v mislih imam npr. Indijo, je duhovništvo zelo pomembno. Manjka ali kako prebuditi zavest, da je biti redovni brat laik dovolj, da mi daje smisel življenja. Poznal sem izjemne brate, ki niso bili duhovniki in so jih imeli ljudje neverjetno radi, ker so bili pristni. Med nami je brat Martin, ni duhovnik, ki je med vsemi nami najbolj znan, ker se posveča revežem. In ljudje se čudijo: »A ni duhovnik?« Dovolj je biti brat. Ni potrebno biti duhovnik, da si lahko brat.

Rad bi dodal, da so tudi »patri« kapucini, torej duhovniki, zaznamovani s tem, da živijo skupaj. Dejstvo, da živimo v bratstvu, tako upam in to tudi vidim, nas oblikuje in napravlja bratske, ko gremo naproti ljudem. Živeti skupaj je najboljši kraj za medsebojno poznavanje, za medsebojno prenašanje, da si želimo dobro, da hodimo skupaj. Nekoč sem napisal našemu redu, da je bratstvo veliko bolj zahtevno kot pa uboštvo, ker je nikoli dokončan proces biti brat. Lahko rečem, da sem ubog, nimam praktično nič. Brat pa postajam postopoma.

Pogovor je prevajal br. Štefan Kožuh. V celoti je pogovor objavljen v zadnji številki Družine.