Z njemu lastno neposrednostjo je v več člankih in publikacijah (odmevna je bila zlasti knjiga Minister in pokoli iz leta 1986) razkrival podrobnosti iz ozadja dogajanja na Koroškem in pri tem s prstom pokazal na ljudi iz vodstva 5. britanskega korpusa, ki je zasedel južno Avstrijo in izvršil (samovoljni) ukaz o vračanju beguncev. Izpostavil je zlasti vlogo tedanjega šefa štaba Tobyja Lowa, poznejšega lorda Aldingtona, ta pa ga je posledično tožil zaradi domnevne razžalitve časti. Na razvpitem sodnem procesu, ki je pozneje segel do Evropskega sodišča za človekove pravice, je bil Tolstoj leta 1989 obsojen na plačilo astronomske odškodnine (1,5 milijona funtov, kar je bilo potem na ESČP sicer znižano na 300.000 funtov), njegova knjiga je bila umaknjena iz javnih knjižnic in iz prodaje v knjigarnah, naložena mu je bila prepoved pisanja o tej tematiki … A vse to ga ni ustavilo in utišalo.

Tolstojeva osebna zgodba, ki jo prav ta čas popisuje v avtobiografiji, bo sodeč po slišanem v Ljubljani zanimivo in razburljivo branje.

Trdoživi borec za zgodovinsko resnico

Ta njegova drža je prišla do izraza tudi ob njegovem obisku Slovenije prav v teh majskih dneh, ko se spominjamo konca druge svetovne vojne in tako tudi dogajanja na Koroškem, ki je imelo za posledico množične umore vrnjenih domobrancev in civilistov. Nikolaj Tolstoj je bil v četrtek, 15. maja, gost pogovora v prostorih Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, številnemu občinstvo pa je iskrivo predstavil svojo osebno zgodbo, ki jo prav ta čas popisuje v avtobiografiji, ki bo, tudi sodeč po slišanem v Ljubljani, zanimivo in razburljivo branje.

Omenimo nekaj potez iz tega – če smemo tako zapisati – Tolstojevega avtoportreta. Ena njegovih značilnosti je, da je s svojo trdoživostjo in vitalnostjo dejansko preživel vse tiste, ki so mu tako ali drugače metali polena pod noge ter skušali preprečiti ali vsaj ovirati njegovo raziskovalno delo. Najbrž se ob tem dejstvu obračajo v grobu, je z značilnim britanskim humorjem to okoliščino pospremil grof Tolstoj.

Grof Tolstoj bo naslednji mesec dopolnil 90 let. FOTO: Bogomir Štefanič

S transparentom »Rdečo pošast pustite zunaj!«

Kako se je sploh srečal z zgodbami prisilnih vračanj? Pisalo se je leto 1956 in v London sta kot prva sovjetska voditelja prihajala na obisk Hruščov in Bulganin. Ko je o tem bral v časopisu, je sklenil, da bo šel v Londonu protestirat proti temu obisku. Poljski prijatelji so mu dali plakat, na katerem je bilo z velikimi črkami napisano »Rdečo pošast pustite zunaj!« S tem plakatom je torej prišel na znamenito Viktorijino postajo, kjer je bilo veliko policije, pa tudi kakšnih sto britanskih komunistov (»nenavadni ljudje« jih je označil Tolstoj) – ti so v rokah držali časopis The Daily Worker, ki je sovjetsko delegacijo na prvi strani pozdravljal z naslovom »Pozdravljeni, tovariši!«. To ga je dodatno spodbudilo, da je izpostavil svoj transparent, ki pa mu ga je nekdo iztrgal iz rok. Mlad in razborit, kot je tedaj bil, je nekoga, ki ga je sumil, da je to storil, »usekal na gobec«, a izkazalo se je, da je bil to policist. Tako se je znašel v policijski celici. Večerjo mu je vanjo prinesel prijazen narednik, s katerim se je zapletel v pogovor, zakaj ga je sovjetski obisk tako razburil. Omenil mu je, da je nekaj slišal o Rusih, ki so jih Sovjetom izročali Britanci. In ta narednik mu je odvrnil: ko je bil leta 1945 vojak v Avstriji, je sam doživel, kako so te Ruse – pravilneje Kozake – Britanci izročali Sovjetom, ti pa so se raje metali z vlaka in si lomili vratove, kot da bi prišli v sovjetske roke. Narednik tega nikakor ni mogel razumeti: britanski vojaki so maja 1945 v Avstriji komaj čakali, da bi se vrnili domov, ti Rusi pa so raje naredili samomor, kot da bi se vrnili v domovino.

Nikolaj Tolstoj je zbranim iskrivo predstavil svojo osebno zgodbo, ki jo prav ta čas popisuje v avtobiografiji. FOTO: Bogomir Štefanič

Sporni sodni mlin

Strašna zgodba o repatriacijah je sicer šele leta pozneje zaznamovala Tolstojevo življenje. Srečeval se je s podatki o ogromnih množicah vrnjenih ruskih državljanov (več kot dva milijona) z Zahoda, ki so bili v Sovjetski zvezi ubiti bodisi takoj ob prihodu ali pa mučeni v gulagih. Ta vračanja pa so bila, kot je bilo vedno bolj jasno, nezakonita in popolnoma nepotrebna. Spoznanje o tem je strnil v knjigi Žrtve Jalte, ki je izšla v drugi polovici 70. let. Imela je velik odmev, zanjo se je pogovarjal s stotinami prič. Recenzije knjige v Veliki Britaniji so bile v veliki večini naklonjene, Sovjeti pa so ga razglasili za britanskega agenta.

Nove podatke o repatriacijah Jugoslovanov si Tolstoj obeta od beograjskih arhivov, če/ko bodo dostopni.

Sprva ni nameraval še naprej pisati o repatriacijah, a so ga k temu spodbudili nekateri Hrvati in Srbi, ki so mu povedali, da so njihovi rojaki v Avstriji doživeli enako usodo kot Kozaki. Tako se je srečal tudi z vrnjenimi Slovenci, to zgodbo pa je popisal v knjigi Minister in pokoli, zaradi katere se je znašel na sodišču, zaradi visokih stroškov sodnega procesa pa tudi v hudi življenjski stiski – zmogel jo je le ob pomoči prijateljev. Kot že zapisano, je bil obsojen na astronomsko odškodnino, izkazalo pa se je, da je bil sodni postopek izrazito sporen: sodnik, ki ga je vodil, je bil iz istega golf kluba kot lord Aldington, ki je Tolstoja tožil, celo njuni bivališči ste bili le nekaj milj narazen; v postopku so upoštevali izrazito pomanjkljiva izvedenska pričanja, drugih, ki so bila Tolstoju v prid, pa ne. Podobnih prijemov je bilo še veliko, podrobneje bodo predstavljani v Tolstojevi avtobiografiji.

Tolstoj pa ni nehal pisati o sporni tematiki repatriacij. Leta 2021 je izšla njegova tretja knjiga na to temo Stalinovo maščevanje (zaradi omejitev v Veliki Britaniji je moral knjigo izdati v ZDA). Podlaga zanjo je arhivsko gradivo, do katerega je prišel v Moskvi – ob zlomu komunističnega režima mu je dostop do njega omogočil tedanji ruski predsednik Jelcin. Nove podatke o repatriacijah Jugoslovanov pa si Tolstoj obeta od beograjskih arhivov, če/ko bodo dostopni.

Obisk Nikolaja Tolstoja je pritegnil veliko pozornost. FOTO: Ivo Žajdela

Pomoč (krščanskih) prijateljev

Tolstoj je v svojo življenjsko zgodbo, kot jo je razgrnil pred občinstvom v prostorih Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, vpletel tudi številne ljudi, ki so na poti iskanja resnice tako ali drugače pomagali njemu osebno, pa tudi tiste, ki so pomagali prisilnim vrnjencem maja 1945. Pri njih je prepoznal posebno rdečo nit: mnogi so tako ravnali zaradi svojega krščanskega prepričanja. Po Tolstojevih beseda se je ničkolikokrat izkazalo, da prav krščanska vera posamezniku omogoča bolj neodvisno držo od takšnih ali drugačnih pritiskov in bolj celovit pogled na ljudi, ki se znajdejo v stiski.

Pogovor z grofom Tolstojem (v tem zapisu je napaberkovanih le nekaj drobcev iz njega, več pa v pogovoru, ki ga pripravlja uredništvo Slovenskega časa) je moderiral zgodovinar dr. Jože Dežman, uvodno predstavitev britanskega gosta je pripravil dr. Dimitrij Rupel, širši okvir dogajanja na Koroškem pred 80 leti, ki ga prevladujoče slovensko zgodovinopisje še vedno ovija v režimske legende, pa je dodatno osvetlila zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar.