Ob nasilnem moškem je ženska pogosto sama in nemočna, saj jo mož želi imeti popolnoma pod nadzorom. Ne zaveda se, da nasilnežu ne smeš povedati, da odhajaš, kajti največ umorov žensk se zgodi po tem, ko povedo, da bodo odšle. Ženske ne vedo, da obstaja Združenje za moč in SOS telefon, kjer ves dan vsak dan v tednu strokovnjaki pomagajo, da ženska ob podpori začne ukrepati.

Problem nasilja radi posplošujemo in krivdo pripišemo marsičemu – tradicionalni družini, katoliški vzgoji. Poglejmo, kaj se lahko dogaja pod površjem v posameznih družinah.

Avtorica komentarja je Nada Zupančič, družinska terapevtka in karierna svetovalka. FOTO: Žiga Zupančič

V nekaterih družinah glavne odločitve prevzema moški. Če je to stvar vzajemnega dogovora, vse lepo in prav. Lahko pa ima ženska zelo malo besede. Moški je bil od svojega očeta navajen, da se mu je družina tiho podrejala. Ko se mu ženska zoperstavi (včasih šele po 10 ali 20 letih), se v moškem lahko vzbudi jeza: »A ti mi boš ukazovala?« 

Lahko je pa tudi nasprotno. Ponekod so morale v vseh pomembnih stvareh odločati ženske, ker moških zaradi vojn preprosto ni bilo – in vzorec se je prenesel na naslednjo generacijo. Ženska se je tako naučila, da sama vodi gospodinjstvo in vzgojo, zato se ob njej mož lahko počuti odveč. V obeh primerih se rodijo občutki odrinjenosti in nepomembnosti.

Problem nasilja radi posplošujemo in krivdo pripišemo marsičemu – tradicionalni družini, katoliški vzgoji.

Dr. Eggerichs v knjigi Ljubezen in spoštovanje govori o tem, da moški potrebuje spoštovanje ženske, ženska pa potrebuje ljubezen moškega. Če si tega ne podelita (ker ne znata), se zapleteta. Pomembno je, da se zakonci naučimo, kaj drugi potrebuje, in razumemo, kaj drugega prizadene. In potem zavestno zakoncu dajemo več tistega, kar potrebuje.

Kako pa ravnati v sporih? Molk ne rešuje težav. Če o problemih ne govorimo, se v nas kopičijo jeza, razočaranje in zamera, ki prej ali slej izbruhnejo. Pogovor je prvi korak do rešitve.

Priznana zakonska terapevtka Sue Johnson govori o vražjih plesih in kako se izviti iz njih. Ko se zakonec z nečim, kar je za drugega pomembno, ne strinja, se lahko začne vražji ples. Prvi drugega napade in ta se umakne. Ali pa se oba umakneta, ker se bojita prepirov. Ali pa se oba napadata.

Šele ko se zakonca naučita prepoznati ta ples, ki ga plešeta, ga lahko ustavita in začneta drugače.

Kaj lahko naredimo kot zakonci? Vprašanje za moške: Kdaj bom zbral pogum in vprašal ženo: »Ob katerih mojih dejanjih si v zadnjih dneh začutila, da te imam rad? Kaj te najbolj zaboli in oddalji od mene?«

Vprašanje za ženske: Kdaj sem nazadnje z iskrenim zanimanjem poslušala moža, kaj doživlja in kaj potrebuje?

Pomembno je, da se zakonci naučimo, kaj drugi potrebuje, in razumemo, kaj drugega prizadene.

Ostaja pa pomembno vprašanje, kdo bo moške naučil, da bodo znali zdravo regulirati svojo jezo, da se ne bodo čutili ogroženi in ne bodo nezdravo kontrolirali svojih žena.

Obstajajo tudi zdrave moške skupine. Moški, podprite ostale moške, da zberejo pogum in se jim pridružijo.