»Niti za trenutek nisva podvomila«

Mlada zakonca Marenk sta me gostoljubno sprejela v prijetnem domu njune družinice v Gorenji vasi. Klepet s Hano in Tadejem sta s svojim razigranim čebljanjem popestrila malčka, prvorojenka Gloria, ki je na svet prišla mesec pred Hanino maturo, in njen mlajši bratec Rudi. Pogovarjali smo se o izzivih mladega starševstva, odzivih okolice, družinskem vsakdanu ter željah za prihodnost. Kako se je začela vajina skupna pot? TADEJ: Spoznala sva se, ko sva se oba šolala za pevca v Glasbeni šoli Škofja Loka. Imela sva istega profesorja in dal nama je duet, s katerim sva skupaj nastopala. HANA: Takrat sem bila jaz stara 17 let, Tadej pa 21. Leta 2021 sva uradno postala par. Ko si bila stara 18 let, je test nosečnosti pokazal, da pričakujeta otroka. Kakšni so bili vajini občutki ob tej novici? HANA: Najprej sva bila v šoku, a ni bilo niti enega trenutka, ko bi podvomila, kaj bova naredila. Takoj sva vedela, da bova otročka obdržala in da si želiva družino. Naenkrat sva se zavedela, da se bo vse spremenilo. Po nekaj dneh premisleka sva naredila časovni in finančni načrt. Ko sva videla, da bo šlo, sva bila čisto pomirjena in sva se potem lahko samo še veselila. TADEJ: Seveda nisva pričakovala vsega, kar nama je ta novica prinesla. Sproti sva rasla, dozorevala, se spoznavala, še bolj povezala. V resnici ogromno plusov za obdobje, ki je bilo, iskreno rečeno, stresno. Oba sva imela šolo, Hana je bila maturantka, jaz v zadnjem letniku faksa, potem sem še diplomiral iz gradbeništva. HANA: Ko gledava nazaj in to primerjava s prihodom drugega otroka, sva bila takrat, hvala Bogu, malce naivna, ampak sva res zaupala, da bo vse v redu. Ni naju bilo strah »na rezervo«. Skrbelo naju je le, kako se bodo stvari izšle časovno. Menda sta naredila podroben načrt, kako bosta svojim staršem povedala, da bodo dobili vnukinjo. TADEJ: Takrat naju je bilo kar strah, s svojimi starši še nikoli nisva debatirala o otrocih! Lotila sva se zelo sistematično, pripravila sva si govor. Povedala sva jim, da sva odločena, to je najino življenje, pa naj se zgodi, kar hoče. Nisva pričakovala take podpore, kot sva jo prejela. HANA: Novico so zelo lepo sprejeli. Seveda so bili presenečeni, potem pa so takoj prišle solze sreče in objemi. Res so bili veseli za naju, za kar sva izjemno hvaležna. Takoj so začeli s podstrehe prinašati obleke in igrače za dojenčke. Kakšen pa je bil odziv sošolcev in prijateljev? TADEJ: Odzivi, kolikor jih je sploh bilo, so bili pozitivni. HANA: Ko sva se letos še cerkveno poročila, sva dobila nekaj komentarjev, da so res ponosni, da nama je uspelo. Takrat sem bila dijakinja v Gimnaziji Škofja Loka in tudi s strani profesorjev in dijakov ni bilo nikakršnih problemov. Vsi so bili veseli in so mi prišli naproti, da sem zadnji mesec lahko večinoma spremljala pouk prek zooma. Res so lepo sprejeli mojo nosečnost in tudi to je zelo pomagalo pri mojih pripravah na maturo. Takrat si se pripravljala tako na materinstvo kot na maturo! Kako si krmarila med obojim? HANA: Na srečo se ocenjevanja v četrtem letniku končajo aprila, tako da sem imela spričevalo zaključeno, čakala me je le še matura. To bi lahko kot mama delala v dveh rokih, kar je olajšava za mlade starše. Rok za Glorio sem imela sredi maja, rodila pa se je 19. aprila, zaradi preeklampsije so mi sprožili porod. Ko sem vedela, da me čaka le še matura, sem si oddahnila in si rekla, zdaj je na vrsti dojenček, potem bom pa videla, kako bo šlo naprej. Pripravljala sem se minimalno, ampak se je obrestovalo sprotno delo vseh štirih let in sem celo maturo zelo uspešno odpisala kar v spomladanskem roku. Dobila sem dovolj točk, da sem bila sprejeta na študij logopedije in surdopedagogike. Še zdaj je tako: najprej otroci, potem dom in vsa opravila, šele potem je čas za študij. TADEJ: Jaz pa sem imel takrat najtežje zaključne izpite, ampak nekako je šlo. Ko se je Gloria rodila, je imela krče do tretjega meseca, tako da sva si jo nenehno podajala, res je bila 24 ur na dan v naročju. Eden od naju jo je nosil, drugi pa izkoristil čas za učenje. Kmalu se vam je pridružil še najmlajši član. HANA: Ko je bila Gloria stara pol leta, sem bila redno vpisana v prvi letnik študija in sem opravljala približno polovico vseh predmetov prvega letnika – končala sem ga v dveh letih, kar je pravica, ki pripada študentom staršem. In ko je bila Gloria stara približno eno leto, sva izvedela, da se bo naši družinici pridružil še en član. Lani na martinovo nas je tako razveselil Rudi! Zdaj pa sem vpisana v drugi letnik študija in redno študiram. Kako ob dveh malčkih usklajujeta vrtec, delo in študij? TADEJ: Zadnji dve leti je bila Hana doma, tako da se je z začetkom študijskega leta veliko spremenilo. Jaz hodim v službo, Hana na faks, Rudi bo kmalu začel obiskovati vrtec. Malo se bomo izmenjevali pri tem, kdo otroka pelje v vrtec, kdo ju pobere tam. Srečo imava, da so tako blizu Hanini starši, ki nama veliko pomagajo. HANA: Popoldneve pa poskušamo čim bolje izkoristiti in čas posvetiti družini, učenje pa pustiti za zvečer, ko zaspita. Že pred rojstvom vajine prvorojenke sta se civilno poročila, letos poleti sta si zvestobo obljubila še pred Bogom. Kaj vama pomeni poroka? TADEJ: Poročila sva se februarja 2023, dva meseca pred rojstvom najine Glorie. Želela sva si, da smo formalno družina. Da imamo urejene naslove in isti priimek. Pa tudi neka simbolika je v tem, da zdaj spadamo skupaj, da je bil dom pripravljen na Glorio. HANA: Vedela sva, da s cerkveno poroko ne želiva hiteti, ker sva se želela poročiti v večjem krogu sorodnikov in prijateljev in se nama je zdelo, da bo tisto leto sicer s civilno poroko, rojstvom in maturo čisto prenaporno. TADEJ: Od vsega začetka sva vedela, da se hočeva cerkveno poročiti. Oba sva verna in sva si želela tudi zakramenta svetega zakona. Vesela sva, da lahko zdaj na vseh področjih pokaževa svetu, da sva združena, eno pred Bogom. HANA: Morda sva ravno zato tudi želela še malo počakati s cerkveno poroko, ker sva se želela pripraviti na to in da bi v nama ta želja po cerkveni poroki še malo zrasla. Takrat bi to bila le ena kljukica, zdaj pa sva jo lahko doživela v polnosti – tako, kot sva si želela. Na porokah sta sicer zelo domača, marsikomu sta s svojim petjem že polepšala obred. TADEJ: Petje na porokah je bolj sezonsko, od maja do septembra. Takrat nama na pomoč priskočijo starši, vnaprej načrtujemo, katero soboto bo kdo pazil otroka. S petjem na porokah sva začela zelo kmalu, ko sva postala par. Naredila sva si stran na Facebooku in Instagramu: Hana in Tadej. Ljudje so naju opazili in očitno sva marsikomu ustrezala. No, še posebej vesela sva sedaj, ko gre kakšno priporočilo tudi od ust do ust. Hodiva po vsej Sloveniji, na vseh mogočih koncih sva že bila in jo s tem veliko bolje spoznala. HANA: Sobote so zdaj dan za naju. Greva delat, vendar je delo prepleteno z najinim hobijem in prostim časom. Tega petja se vedno znova veseliva. Letos je bila najina peta sezona in imela sva čast peti kar 22 parom mladoporočencev. Večina vajinih vrstnikov ima še vedno zelo drugačno življenje kot vidva. Kako vaju razumejo, kakšne odnose to ustvarja med vami? TADEJ: Najin pogovor se giblje okrog družine in otrok, to je rdeča nit. Ko se pogovarjava s kolegi, pa se moramo včasih kar potruditi, da najdemo kakšno skupno točko. HANA: Postaja pa lažje, ker smo si vedno bližje. Zdaj se tudi najini prijatelji že poročajo, čeprav nihče še nima otrok. Dejstvo je, da sva se z marsikom, ki je bil najin prijatelj, preden sva dobila otroke, oddaljila. Preprosto nismo imeli več skupnih interesov. Ostali so nama tisti res dobri prijatelji, ki so že dolgo časa z nama. Imava pa srečo, da ima Tadejeva sestra že svojo družino, tako da se največ družimo z njimi. Marsikdo meni, da je treba študentska leta preživeti čim bolj svobodno in »uživati« ter počakati z otroki. Kako bi jim odgovorila? TADEJ: Temu ne nasprotujem. Čisto prav se mi zdi, da mladostna leta živimo in jih izkoristimo. Zelo pa pozdravljam pot, ki sva jo izbrala midva. Res zrasteš, dozoriš, prej se postaviš na lastne noge, drugače začneš gledati na svet, na družbo. Ogromno plusov v zameno za to, da kakšno leto mladostniške zabave skrajšaš. Je pa to stvar in odločitev posameznika. HANA: Rekla bi, da sva veliko prednosti videla v tem, da se hitro osamosvojiva in greva na svoje, da začneva živeti odraslo življenje, skrbeti zase, za svojo družino, prevzemati odgovornost. Veliko mladih želi najprej dokončati šolo, najti službo in si urediti dom, potem pa mogoče pridejo na vrsto otroci. Jaz zelo zagovarjam to, da vse to lahko dosežeš tudi z otrokom. Ni ti treba najprej počakati, da je vse brezhibno, ker niti ni nujno, da kdaj bo. Navsezadnje otrok potrebuje ljubeč dom, ljubezen ni pogojena s kvadratnimi metri ali denarjem na računu. Najpomembnejši so prisotni starši in ljubeč dom, kjer se počuti varnega.

»Niti za trenutek nisva podvomila«

»Niti za trenutek nisva podvomila«

Kako se je začela vajina skupna pot?

TADEJ: Spoznala sva se, ko sva se oba šolala za pevca v Glasbeni šoli Škofja Loka. Imela sva istega profesorja in dal nama je duet, s katerim sva skupaj nastopala.

HANA: Takrat sem bila jaz stara 17 let, Tadej pa 21. Leta 2021 sva uradno postala par.

Ko si bila stara 18 let, je test nosečnosti pokazal, da pričakujeta otroka. Kakšni so bili vajini občutki ob tej novici?

HANA: Najprej sva bila v šoku, a ni bilo niti enega trenutka, ko bi podvomila, kaj bova naredila. Takoj sva vedela, da bova otročka obdržala in da si želiva družino. Naenkrat sva se zavedela, da se bo vse s...

Čustvena inteligenca in dvojno zavedanje

Spovedna molčečnost tudi za odvezanca?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.