Mednarodni posvet v Vatikanu o podnebnih spremembah in razvoju

V nedeljo, 22. aprila, smo praznovali tudi dan Zemlje. Dan, ko so nas javna občila spomnila na to, da smo odgovorni ne le za svoja življenja in življenja ljudi okrog sebe, marveč tudi za okolje, svet, v katerem živimo, dobrine, ki jih uživamo. Ena izmed teh je zdravo in čisto človekovo okolje.

To so imeli v mislih udeleženci študijskega posveta z naslovom Podnebne spremembe in razvoj, ki je bil 25. in 26. aprila v Vatikanu. Udeležili so se ga strokovnjaki z omenjenega področja, svoje pa so, ker je bil posvet v Vatikanu, povedali tudi škofje iz več držav, pa tudi predstavniki Svetovnega sveta Cerkva. Posvet je pripravil Papeški svet za pravičnost in mir.

Kaj pa ima ta organ oziroma Vatikan opraviti pri tem perečem vprašanju, bo dejal kdo izmed vas? Marsikaj. Najprej zaradi zapisa o stvarjenju sveta in človeka na samem začetku Stare zaveze, v Genezi, ki govori o tem, da je Bog vse, kar je ustvaril, zaupal človeku. Torej, da lahko to po pameti izkorišča, predvsem pa obdeluje, varuje in ohranja za prihodnje rodove. Skratka, da ne misli le nase, na svoj užitek, svoj rod, ampak ima pred sabo tudi druge, tiste, ki bodo prišli za njim. Da živi in ravna odgovorno!

Na to je v svojih govorih opozarjal že rajni papež Janez Pavel II., poleg njega pa tudi drugi predstavniki Cerkve. Še posebej v tistih državah, deželah in območjih, kjer se ljudje dušijo v izpušnih plinih avtomobilov, njihovo življenje hromi hrup (na Tirolskem), kjer pretirano krčijo gozd pa tudi življenjski prostor domorodcev (Brazilija), kjer brezobzirno izkoriščajo velika naravna bogastva (zlasti v državah v razvoju), ravnajo neodgovorno z viri energije … Zaradi teh in drugih primerov ogrožanja človeka in sveta okrog njega, s tem pa tudi zmanjševanja možnosti za normalno življenje in razvoj prihodnjih rodov, so začeli opozarjati, da se božja zapoved »Ne ubijaj!« dana Mojzesu in Izraelcem, za njimi pa vsemu človeškemu rodu, nanaša tudi na tovrstno človekovo ravnanje oziroma odgovornost. Torej, da tisti, ki uničuje zdravo človekovo okolje, si preveč jemlje zase od tega, kar mu daje mati narava, hudo greši.

Strokovnjaki, tokrat zbrani v Vatikanu, so predvsem opozorili na nevarnosti in posledice pretiranega segrevanja ozračja. Kako bo to vplivalo na razvoj gospodarstva, zlasti pa poljedelstva v prihodnjih desetletjih in stoletjih, če se bo še povečevalo onesnaževanje ozračja, brezobzirno izkoriščalo naravna bogastva, ne oziraje se na ljudi v državah v razvoju. V mislih so imeli tudi ustrezne mednarodne sporazume, ki bi naredili red na tem področju in preprečili najhujše ter ustavili pretirano gospodarsko rast, katere žrtve so predvsem siromašni ljudje.

Predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, kardinal Renato Martino, pa je opozoril zlasti na etični vidik človekovega odnosa do okolja in naravnih dobrin. Na to, da se bo moral sodobni človek, zlasti tisti v razvitih državah, omejiti v svojih zahtevah, ne videti le samega sebe in svoje želje in potrebe, marveč tudi bližnjega, ki se mu ne godi tako dobro, pa bi se mu moralo bolje, saj je Bog dal pri stvarjenju sveta dobrine vsem ljudem, ne le nekaterim izbrancem, majhnemu delu človeštva, kot se dogaja danes. Človekova lakomnost in požrešnost, predvsem pa sebičnost, so krive, da prihaja do »očitne neuravnoteženosti« pri izkoriščanju naravnih bogastev po vsem svetu. Tako ZDA s svojimi petimi odstotki svetovnega prebivalstva porabijo kar dvajset odstotkov razpoložljive energije, medtem ko so ti deleži v Indiji obrnjeni. Prebivalci siromašnejšega, vendar z določenimi naravnimi in rudnimi bogastvi obdarjenega sveta, upravičeno gledajo postrani na njegovo izkoriščanje, ko njim ostaja le malo, dostikrat le uničena ali zelo spremenjena podoba pokrajine, z bogastvi pa se okorišča predvsem bogati svet.

Grozeče podnebne spremembe po vsem svetu, ki jih vse bolj opažamo tudi v naravnih katastrofah, bodo sodobnega človeka prisilile, da bo spremenil način življenja, je opozoril kardinal Martino. Načrtovalci gospodarskega razvoja bodo morali dobro premisliti, kam in kako ga bodo usmerjali, saj prihodnji rodovi ne smejo od sedanjega »dobiti razbitin, marveč svet v boljših pogojih«. Za to smo še posebej dolžni poskrbeti verni ljudje. To pomeni, da se odgovorneje vedemo do okolja, v katerem živimo, in skrbimo, da bo to čisto, zdravo, prijazno človeku in vsem živim bitjem, tudi živalstvu in rastlinstvu. To nam veleva tudi katoliški družbeni nauk. Že svetniki, na primer sv. Frančišek, so opozarjali, kakšen odnos moramo imeti do stvarstva, kraja, kjer živimo.

Da si Cerkev v sodobnem svetu ne zapira oči in ušes pred človekovimi potrebami in stiskami, v zadnjih letih izpričuje tudi njeno odgovarjanje na pereče vprašanje ogroženosti zdravega, človeku prijaznega življenjskega okolja. Do vsega na zemlji ima pravi odnos, mero, spoštovanje, ker hoče delovati v skladu s Stvarnikovim naročilom prvima človekoma: »napolnita zemljo in si jo podvrzita«. Ali kot ugotavlja kardinal Martino: »Narava je za človeka, človek pa za Boga.« Pri tem pa se moramo varovati dvojega: narave ne smemo absolutizirati, pa tudi je ne zmanjševati na golo orodje. Človek je, ker ima neumrljivo dušo, »neizpodbitno vzvišen« nad stvarstvom, zato se ga ne sme enačiti z drugimi bitji, nanj pa se tudi ne sme gledati kot na moteče bitje v naravi, tisto, ki s svojo navzočnostjo ogroža naravno ravnovesje; vsekakor pa je odgovoren za ohranjanje in razvoj narave v skladu z načelom, da so dobrine namenjene vsem ljudem, ne le izbrancem. Ne sme pa se tudi popuščati pod pritiskom »sodobnih oblik oboževanja narave, ki izgublja smisel za človeka«, pritiskom v zvezi z demografskimi kazalci, češ da je že danes treba, če hočemo kaj ohraniti potomcem, omejiti število prebivalcev s pomočjo splava in sterilizacije. Cerkev zagovarja »stvaren« pogled na svet in na njegovo prihodnost, zaupa človeku, da je sposoben rešiti nastale težave in tako preprečiti prihodnje katastrofe, ne pa da dvigne roke v prepričanju, da se tem tako ni več mogoče izogniti. Rešitev je, kot je že poudaril papež Janez Pavel II., da je treba na ekologijo gledati tudi z etične strani (»človeška ekologija«), spoštovati naravo ne le po tem, kaj lahko zanjo naredimo po naravnih poteh, marveč tudi v moralnem pogledu, s svojim odgovornejšim življenjem. Vprašanje ekologije je namreč tako antropološko kot tudi teološko. Naš odnos do narave je povezan z našim odnosom do bližnjega in s tem Boga samega. Torej tudi z vestnim izpolnjevanjem prve božje zapovedi.


Jože Pavlič