Ta drugi vidik je zbranemu občinstvu pomagal odstreti mag. Božo Rustja, ki ga je pesnik pritegnil že v mladosti, bolje pa ga je spoznal leta1989, ko je bil duhovnik v Sežani. 

Mag. Božo Rustja. FOTO: Mira Bastjančič

Božo Rustja: Kosovela moramo osvoboditi

V imenu Krožka Anton Gregorčič je zbrane, posebej predavatelja, pozdravil njegov predsednik dr. Bernard Špacapan. Seveda se je najprej poklonil matični domovini in ji voščil ob 35. obletnici državnosti, z željo, da bi se dobro razvijala tudi v bodoče. 

Ilaria Bergnach predstavlja mag. Rustjo. FOTO: Mira Bastjančič

Ilaria Bergnach, podpredsednica Krožka je kratko predstavila mag. Boža Rustjo. Rustja je bil rojen leta 1963 v Kamnjah v Vipavski dolini. Je duhovnik, živi v Kopru in je tam tiskovni predstavnik koprske škofije, deluje pa tudi v Vrheh in Senožečah. Zelo je poznan na Primorskem pa tudi širše, saj je odgovorni urednik revije Ognjišče. Je tudi pisec, ki je svoja razmišljanja o raznih problemih življenja, tudi nasvete, zapisal in jih izdal v priročnih knjižicah v zbirki Zgodbe za dušo. Je tankočuten spremljevalec dogajanja, osrednje mesto njegovega zanimanja pa zaseda Srečko Kosovel. Meni namreč, da moramo Kosovela osvoboditi in ga ne smemo stlačiti v šolske ali dosedanje družbeno veljavne, celo banalne kalupe. O njem se je potrdilo, kar so tudi drugi že raziskovali, dokazovali, a javno ni poznano.           

Kosovelovega očeta je (italijanska) oblast zelo preganjala zaradi njegove socialne in domoljubne drže.

Oče Kosovela je bil učitelj

Mag. Božo Rustja je pozdravil občinstvo in Gorico, na katero ga vežejo lepi spomini iz mladosti. Svoje predavanje o duhovnosti v Kosovelovih pesmih je začel s predstavitvijo njegove družine. Čeprav je znan kot »pesnik Krasa«, njegovi starši niso bili Kraševci. Oče je bil iz Črnič v Vipavski dolini, po poklicu učitelj. Hkrati pa je bil tudi organist in pevovodja, pa sadjar, vrtnar, saj je bilo takrat v navadi, da se je učitelj spoznal na vse. Uglasbil je celo nekaj maš za otroški zbor. 

Mama je bila iz Sužida pri Kobaridu, kjer je v njenih otroških letih deloval Simon Gregorčič. Oba sta v skupno družino prinesla močno kulturno in domoljubno noto. V Sežani, kjer je oče poučeval, se jima je rodilo pet otrok, zadnji je bil Srečko. Pozneje se je družina preselila v Tomaj in stanovala v tamkajšnji šoli. Nadučitelja Kosovela so kot zavednega Slovenca preganjale fašistične oblasti in leta 1924 so se morali izseliti iz učiteljskega stanovanja. Pozneje so sezidali svojo hišo na začetku vasi Tomaj, na Fabjanovem zemljišču, in se vanjo vselili konec leta 1925. Srečko je bil takrat že študent v Ljubljani in je v njej preživel le zadnje mesece življenja.

Mag. Božo Rustja med predavanjem. FOTO: Mira Bastjančič

Družina se je v Tomaju dobro udomačila, Srečko je postal mašni strežnik. Nad nalogo je bil navdušen, kot je o tem pripovedoval svoji bivši sosedi Angeli Žiberna: »Sem prav vesel, strežem pri maši, nisem še prvi, a prihodnje leto, upam, da bom. Ampak zvonim pa najlepše.«

Oče Anton in mati Katarina sta v skupno družino prinesla močno kulturno in domoljubno noto.

Kosovel je bil izjemno duhovit

Srečko Kosovel je začel pesmi pisati zelo zgodaj, objavljal jih je v raznih revijah, naprej v dijaških listih. Pisal jih je v svoji sobi in jih domačim ni pokazal. Kot je povedala Srečkova sestra Tončka, so vsi otroci študirali v Jugoslaviji in se v času študija niso videvali. Ker je očeta oblast zelo preganjala zaradi njegove socialne in domoljubne drže, je hotel, da gredo otroci študirat naravoslovne, tehnične smeri, a pri tem ni uspel. Čeprav je upal, da si bo Srečko izbral kak praktičen poklic, je po realki šel študirat slavistiko. A vendar ga je bil oče vedno vesel, ko je prihajal domov. 

Vsi so ga imeli radi, saj je bil zelo duhovit in dovtipen. Mag. Rustja je opisoval Kosovelovo življenje v Ljubljani, med drugim dogodek, ko je argumentirano zagovarjal sošolca, ki ga je žalil eden izmed profesorjev. Omenil je tudi prof. Silvo Trdina, ki ga je zelo cenila. Ko se je vračal domov, je običajno obiskoval tomajskega župnika Albina Kjudra, s katerim sta debatirala.

V šoli Kosovela predstavljajo predvsem kot socialnega pesnika, kajti kot vsak pošten človek je bil občutljiv na krivice. Iz njegovih pesmi veje močna socialna nota, saj je že v zgodnji mladosti videl zgled očeta, ki je opozarjal na socialne krivice, bil sočuten z reveži. Mag. Rustja je navajal izjave Tončke Kosovel, por. Ravbar, ki je povedala, da je bil oče socialist, a ne po stranki. To mu je potrdil tudi duhovnik Bojan Ravbar, nečak njenega moža. 

Ko ga je župnik vprašal, ali želi tudi obhajilo, mu je Srečko odgovoril: »Jutri, za to se moram pripraviti.«

Srečko Kosovel je svoje socialno čutenje izrazil v pesmi Starka za vasjo. Pesem je občuteno prebral Alessandro Passi. Poleg te je med predavanjem prebral še pesmi Psalm in Veliko moraš pretrpeti.

Alessandro Passi med branjem Kosovelove poezije. FOTO: Mira Bastjančič

Pred smrtjo je napisal Poslednje obhajilo

V Kosovelovem opusu je veliko pesmi s slutnjo smrti. Mag. Rustja je prepričan, da zlepa ne najdeš toliko pesmi o smrti, a smrt v njegovih pesmih ni zaman, je odrešena. Svoj testament je zapisal v pesmi Poslednje obhajilo, ki je skoraj nepoznana, saj je v običajnih zbirkah in manjših izdajah ni, objavljena je le v Zbranem delu. 

Pesem je pretresljiva, v njej Kosovel zapiše svoje prepričanje, svojo vero in odrešenje. Je napoved njegove smrti, hkrati pa nosi tudi odgovore. Taras Kermauner, ki je študiral duhovno Kosovelovo poezijo, je menil, da je Srečko Kosovel eden največjih slovenskih pesnikov. Zapisal je: »Ena najpomembnejših, temeljnih pesmi ima naslov Poslednje obhajilo.« Poudarek je na svetlobi, na razsvetljenju teme, na angelskem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha: na belem Kristu. Njegov rešitelj je Beli Krist. 

Srečko Kosovel: 
Poslednje obhajilo – Beli Krist

Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoraj ubit.

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

Pri 22 letih sprijaznjen s svojo smrtjo

Kosovelu ni bilo nič tuje, poznal je kultno pesništvo, nihilizem, obup, a v njem je bil trden temelj – Kristus, ki na zunaj ni bil tako očiten. O tem priča tudi pripovedovanje o njegovi duhovni pripravi na smrt. Srečkova mama je šla k župniku, da bi bolnika prišel previdet. Ko je po naročilu g. Kjudra od Srečka dobila privoljenje, je šel k njemu in mu podelil poslednje maziljenje. Srečko je bil pomirjen, vdan in sprijaznjen s svojo smrtjo. Župnik ga je vprašal, če želi tudi obhajilo. Srečko mu je odgovoril: »Jutri, za to se moram pripraviti.« Tako je k njemu v tolažbo prišel beli Krist, kakor je napovedal v pesmi. O tem dogodku je župnik Kjuder pisal v župnijsko kroniko.

Obiskovalci predavanja. FOTO: Mira Bastjančič

Kosovelovo pesništvo je raziskoval tudi Vladimir Truhlar, redni profesor duhovne teologije na papeški  gregorijanski univerzi v Rimu. Zagovarjal je tezo, da je Kosovel slovenski Tagore, saj ga je študiral in bil nekako njegov učenec. Zanimala ga je njegova miselna knjiga Sadhana. Pot k popolnosti. Indijski pesnik Tagore v njej oznanja, da mora človek živeti doživljajsko, izkustveno z absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju bolnega. Kosovel je študiral, kako bi njegove misli iz bengalščine priredil in poslovenil.

Srečko Kosovel je v letih komaj polnoletne mladosti napisal in zapustil obsežen opus.

Njegov pogreb je bil veličasten

Srečko Kosovel je umrl star 22 let. Mag. Rustja je izrazil občudovanje, kakšno modrost je imel ta mladi človek, kako je poznal vse evropske literarne smeri, razmere v Evropi in doma. V letih komaj polnoletne mladosti je napisal in zapustil obsežen opus. Enako stari so bili v času svoje smrti tudi Kette, Murn in Balantič, prav tako izjemni pesniki. 

Opisal je vzrok Kosovelove prerane smrti: po prehladu, ki ga je staknil februarja 1926 na železniški postaji v Zagorju, se mu je stanje slabšalo. Potem ko je po veliki noči doma bolehal kar dva meseca, je prišlo do vnetja možganske mrene, za katerega ni bilo zdravila. Umrl je 27. maja. 

Njegov pogreb je bil veličasten: njegovo mrtvo telo so blagoslovili trije duhovniki, poleg župnika Kjudra, ki je vodil petje, ga je pokopal Henrik Šonc ob somaševanju s tomajskim kaplanom Alojzem Žagarjem. Mladi so grob ovili z belim papirjem in ga zasuli z belim cvetem, s katerim je bila posuta tudi vsa pot od doma do groba. Študentje so iz Ljubljane prinesli slovensko trobojnico in jo po pogrebu vrgli na krsto. Italijani so hoteli naslednji dan grob odkopati, a so jim povedali, da za to nimajo pravice, ker je bil Srečko tudi jugoslovanski državljan. Krsto je prekrilo cvetje skoraj do roba groba, njegov prijatelj je poljubil zemljico, ki jo je Kosovel tako ljubil, preden jo je vrgel v grob. To je bil pogreb ljubljenca domačih, vaščanov, prijateljev študentov …

Božidar Jakac: Srečno Kosovel

Predavanje je bilo izredno zanimivo, bogato s podatki iz pričevanj sorodnikov in raziskovalcev Kosovelovega dela in življenja in slikovitimi anekdotami. Na momente je bilo čustveno, saj je Božo Rustja vanj vložil vso svojo ljubezen in občudovanje do pesnika.