Deseto knjigo v zbirki Besede s Planote Presajena roža, o življenju družine Kolenc in odseljevanju iz Vojskarske planote od konca petdesetih do začetka sedemdesetih let 20. stoletja je napisala Olga Kolenc. Avtoričini spomini segajo na Vojskarsko planoto, ki je bila tradicionalno zaznamovana s kmečkim delom, oddaljenostjo od večjih centrov in razpršeno poselitvijo. Po drugi svetovni vojni je industrializacija Idrije in nekoliko bolj oddaljene Nove Gorice, povzročila odseljevanje mladih iz Vojskega, Hleviš, Čekovnika in Kanomlje. Kmetije so se postopoma opuščale, obdelovalne površine so se zaraščale, številne domačije pa so ostale prazne ali preurejene v počitniške objekte.

Olga Kolenc, rojena v Logu – Pri Tincu, je ena izmed mnogih, ki so se odselili v dolino. V svojih zapisih dokumentira spremembe, ki so privedle do postopnega praznjenja planote, ter ohranja spomine na vsakdanje življenje, delo in govor vojskarskega območja.

Vojskarska planota je prostor izrazitega demografskega upada

Danes je Vojskarska planota prostor izrazitega demografskega upada, kjer stalno prebivalstvo ostaja omejeno predvsem na starejše. Kljub temu pa območje ohranja pomembno kulturno in zgodovinsko vrednost, ki jo s svojimi zapisi in raziskavami pomagajo dokumentirati avtorji, kot je Olga Kolenc, ki tudi s sodelovanjem ZRC SAZU postaja dragocen člen občanske znanosti.

Knjižna zbirka Besede s Planote, katere urednica je dr. Petra Kolenc iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, že od leta 2005 nastaja v okviru TKŠ društva LO-KO v sodelovanju z ZRC SAZU, Raziskovalno postajo v Novi Gorici. Namenjena je spodbujanju zbiranja, ohranjanja in objavljanja zapisov o življenju na demografsko občutljivem območju Trnovske planote in širše. K sodelovanju vabi prebivalce Planote, nekdanje domačine, odseljene prebivalce ter raziskovalce in ljubitelje krajevne zgodovine. Spomine Olge Kolenc je uredila dr. Petra Kolenc iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, ki je napisala tudi spremno besedo.

Vojskarska planota – samostojen in trdoživ svet

Vojskarska planota, ki je razpotegnjena med gozdove in travnike nad Idrijo, stoletja ohranjala značaj samostojnega in trdoživega sveta. Življenje tu je bilo od nekdaj povezano z naravo, s sezonskimi ritmi in z delom, ki je zahtevalo vztrajnost: kmetovanje na kamniti zemlji, spravilo sena na strmih pobočjih, delo v gozdu in včasih tudi v rudniku v dolini. Hiše so stale razpršeno, ljudje pa so se med seboj poznali, pomagali in si delili vsakdanje skrbi. Marsikaj so sami postorili, večino orodja, ki so ga potrebovali, da so si olajšali delo, so naredili sami.

Prebivalci so se tradicionalno preživljali z živinorejo in gozdarstvom

Vojsko je razloženo hribovsko naselje na Vojskarski planoti nad Idrijo, ki je z nadmorsko višino prek 1000 metrov najvišje ležeča vas v Sloveniji. Ime kraja, prvič omenjeno leta 1337, izhaja iz besedne zveze vojaško selo. Cerkev sv. Jožefa iz leta 1669, ki stoji v središču naselja, je najvišje ležeča cerkev Koprske škofije. Vojsko je bilo nekoč samostojna občina v okviru idrijskega okrožja Avstro-Ogrske, po letu 1920 pa je pod Italijo spadalo pod Tolminsko, nato v Goriško provinco, dokler ga niso leta 1928 priključili Idriji.

Prebivalci so se tradicionalno preživljali z živinorejo, gozdarstvom in domačo obrtjo. Med drugo svetovno vojno je planota zaradi svoje odmaknjenosti postala pomembno partizansko središče. Tu so delovali partizanska tiskarna Slovenija in bolnišnica Pavla, na kar danes opominjajo številni spomeniki.

Mlajše generacije z Vojskega in okoliških zaselkov so začele odhajati v dolino

Po drugi svetovni vojni so se razmere spremenile. Mesto Idrija je postajalo vse pomembnejše industrijsko središče, zlasti zaradi rudnika živega srebra in pozneje zaradi tovarn, ki so ponujale varnejši in lažje dostopen zaslužek. Mlajše generacije z Vojskega in okoliških zaselkov, Hleviš, Čekovnika, Kanomlje, so začele odhajati v dolino, najprej zaradi šolanja, nato zaradi dela. Vrnilo se jih je le malo. Prišli so tudi v nastajajočo Novo Gorico. Ena od njih je bila tudi Olga Kolenc, preseljena oz. presajena roža, ki se je iz Vojskega preselila, a se na rodno planoto vedno znova rada vrača.

Hiše so postajale prazne, življenje pa se je umaknilo

Vojskarska planota se je počasi začela prazniti. Kmetije, ki so nekoč živahno dihale, so opuščali, polja so preraščala drevesa, travniki so postali pašniki za redke črede. Ostali so starejši prebivalci, ki so vztrajali zaradi navezanosti na domačo zemljo, a s časom se je tudi to spremenilo, hiše so ostajale prazne, številne so se spremenile v počitniške domove, življenje pa se je umaknilo.

Tam, kjer se megla razblini nad travniki, še vedno ostaja nekaj

Danes Vojskarska planota nosi tišino, ki ni le odsotnost hrupa, temveč odmev nekdanjega življenja. Poleti jo oživijo planinci in pohodniki, ki iščejo stik z naravo, in redki domačini, ki še ohranjajo tradicijo. Praznjenje teh krajev je del širše zgodbe slovenskega podeželja, zgodbe o premiku iz samozadostnosti, pa čeprav skromne, v odvisnost, iz stika z zemljo v ritem mest, ki dajejo delovna mesta in stanovanja.

»A kljub vsemu planota ni izginila. V spominih tistih, ki so se iz nje preselili v dolino, ostaja kraj otroštva, širine duha in svobode. Tam, kjer se megla razblini nad travniki, še vedno ostaja nekaj, kar v mestu ni mogoče najti, občutek, da je svet, čeprav prazen, še vedno živ,« je zapisala Petra Kolenc.

Olga Kolenc, avtorica knjige Presajena roža, s spomini na rojstno vojskarsko planoto.

Besede, polne svetlobe, ki se preliva med meglo in kamenjem

O teh spremembah, o lepoti in samoti teh krajev v knjigi Presajena roža piše tudi Olga Kolenc, pesnica, slikarka, fotografinja in popotnica, rojena v hiši v Logu Pri Tincu, s hišno številko 63. Njene besede so polne svetlobe, ki se preliva med meglo in kamenjem, in nežne bolečine zaradi izginjanja sveta, ki ga je poznala kot otrok. V njenih zapisih se srečujeta, narečna beseda, ki oživi pozabljene predmete, spomine in pokrajino, ter nenazadnje človeka, ki izginja in kraj, ki ostaja.

Avtorica v Presajeni roži ne žaluje le za praznimi vasicami, temveč išče v njih tiho moč in čas, ko je bilo tam še polno življenja in zato žmohtnih zgodb, pripetljajev, ki jih je rodilo življenje samo in odnosi v polnih, tudi prepolnih hišah, ko se je otroški glas še umikal odraslemu. Njeno pisanje obuja tudi vojskarski govor in dialog s krajem, ki ga, kot ga je poznala v vsej svoji živosti, ni več, a živi naprej v njeni ustvarjalnosti.

Vojsko: stik med človekom in naravo, med preteklostjo in sedanjostjo

Vojsko danes ohranja podobo razložene gorske vasi, obdane z gozdovi, planinskimi potmi in spomini na preteklost. Tišina, ki ga obdaja, ni prazna, ampak polna glasov preteklosti, otrok, ki so nekoč tekli po travnikih, in ustvarjalk, kot je Olga Kolenc, ki v besedah ohranjajo svet, ki se je umaknil. Po zadnjih podatkih (2025) naj bi na Vojskem živelo 243 ljudi. V njihovih zgodbah planota ne umira, preobraža se v prostor duha, kjer ostaja tisto, kar je bilo nekoč najpomembnejše: stik med človekom in naravo, med preteklostjo in sedanjostjo.

Strip Nathan Never: Vetrovno mesto

Založba ZRC je izdala dva stripa iz serije Nathan Never, ki prikazuje prihodnost skozi oči »znanstvene fantastike«. Avtorja sta Giuseppe Bepi Vigna in Romeo Toffanetti. Slovenski prevod stripov italijanske založniške hiše Sergio Bonelli Editore sta priložnostni publikaciji ob prireditvi GO! 2025 – Nova Gorica–Gorica, Evropska prestolnica kulture.

Prvi strip nosi naslov Nathan Never. Vetrovno mesto. Nathan Never je v mestu Tergeste (Trstu v bodočnosti), križišču protivohunskih dejavnosti in prizorišču znanstvenega sejma. Stopiti mora v stik s skrivnostno pričo, ki bo razkrila krta, ki se skriva v Varnostnem svetu. Neizprosne vremenske razmere in novo orožje, za katerega ne manjka kupcev, naredijo nalogo še zahtevnejšo. A nič ne gre povsem po načrtih in Nathan Never se mora sproti prilagajati zahtevnemu položaju.

Strip Nathan Never: Skrivnost zlatega vodnjaka

Drugi strip nosi naslov Nathan Never. Skrivnost zlatega vodnjaka. Nathan Never se znova odpravi na misijo v Vzhodni sektor Stare Evrope – v pokrajini prenovljene Gorice, Tergesta (Trsta) in Nove Ljubljane. V tokratni epizodi postane preganjanec: po spretno zrežirani provokaciji in podtaknjenih dokazih ga oblast razglasi za nevarnega osumljenca, odgovornega za dejanje, ki ga ni zagrešil. Javnost se obrne proti njemu, politika in mediji pa zgodbo izkoristijo za obračun z agencijo Alfa. V ozadju tega poskusa diskreditacije so skrivnostni sovražnik in starodavni zaklad.

O Romeu Toffanettiju in stripih Nathan Never v reviji Episkop, št. 12