Zapri
Iskanje

Otočec – grajski otok

Za vas piše:
Peter Skoberne
Objava: 28. 02. 2007 / 12:56
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Otočec – grajski otok



Mila zima nam omili tudi pričakovanje pomladi, tako da nas nazadnje preseneti, ko se začno odpirati cvetovi pomladanskih rastlin, ki nas opominjajo na ritem narave. Tudi če smo si prilagodili svoj ritem, da smo vse leto približno enako dejavni, pa nas pomlad še vedno napolnjuje s posebnim žarom in optimizmom. Za pomladanske izlete je zato pravzaprav vseeno, kam jo mahnemo. Povsod vrvi življenje.



Pa se tokrat odpravimo na otok. V Sloveniji je malo otokov, pa še ti so prav majhni. Če se omejimo na rečne otoke, jih lahko omembe vredne naštejemo na prste ene roke. Na Dravi je to Mariborski otok, na Krki pa Otočec in Kostanjevica. Ostane še eden, največji med njimi, pa ga navadno ne dojemamo kot otok – to je Ljubljanski grad. Seveda je otok nastal zaradi izkopa Grubarjevega prekopa, a zaradi človekovih želja in posegov sta se na tak način obdala z vodo tudi oba otoka na Krki. Sprva je bil grad zgrajen na polotoku, ki ga je oblikoval rečni zavoj Krke. Že dejstvo, da je voda s treh strani obdajala zemljišče, je zagotavljalo zgradbi več varnosti. Kasneje so na južni strani prekopali novo strugo, in nastal je otok. Grad je spreminjal podobo in menjal lastnike vse od začetkov, ki segajo po pisnih virih v sredino trinajstega stoletja. Leta 1942 so ga požgali partizani, po vojni pa je bil obnovljen, sedaj pa sta v njem odlična restavracija in hotel. Od leta 1999 je kulturni spomenik.

Arhitekturna zasnova sedanjega gradu je baročna, obsega obrambno obzidje s štirimi obrambnimi stolpi. Osrednja zgradba je prislonjena na obzidje in se odpira na notranje dvorišče.

Grad je ovekovečen tudi v slovenski literaturi, saj je o njem in njegovem lastniku Janezu Soncu napisal povest Ivan Tavčar.

Gotovo pa naredi največji vtis prav sožitje narave s kulturo, zlitje grajske arhitekture, ki ponazarja vso pestrost človekove zgodovine, lenobni tok Krke, prekinjen z značilnimi lehnjakovimi pragovi.



Ali ni vsak izmed nas tudi otok sredi reke? Po eni strani želi biti sam svoj, ločen od drugih, hkrati pa je zato osamljen, lahko tudi nebogljen. In v tej zagati si pomagamo z mostovi, saj lahko povežemo otoke s kopnim in med seboj. Šele skupnost je tista, ki lahko kljubuje spremembam, se jim je zmožna prilagoditi in premagati stiske. Zato bodimo otoki, ko v postu na samem premišljamo o tem, komu ali čemu dajemo svoje življenje, potem pa
zgradimo mostove do Boga in bližnjega, da to življenje ne bo zaman, ampak bo rodilo sadove. Po žlahtnosti sadov bomo sojeni, kakor tudi po žlahtnosti občudujemo slovenske rečne otoke.

Dostop: Z magistralne ceste Ljubljana–Zagreb zavijemo pri Otočcu desno do Krke – in smo že pri otoku z gradom.


Naša družina 3/2007

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh