Pravico do otroka naj bi dobile samske in ženske v istospolnih zvezah, seveda z biomedicinsko pomočjo brez fizično prisotnega moškega, ki bi bil otrokov oče. Ker je taka zakonodaja že v vrsti evropskih držav, moramo s tem pohiteti tudi Slovenci. A kakšen je rezultat take zakonodaje? V čem je njena dobrobit in koliko novih problemov poraja?

Avtorica komentarja je Helena Kregar, predsednica Društva katoliških pedagogov Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

V številčno majhnem narodu s tako nizko rodnostjo bi se morali o predlagani zakonodaji spraševati drugače. Učitelji vedo, kako težko je otrokom brez očeta. Če koga zanima njihovo odraščanje, naj se oglasi na kakih govorilnih urah v bližnji šoli. Vprašamo lahko šolske svetovalce, psihologe, poslušamo lahko mlade. Če je oče fizično prisoten, pa ne deluje, je težav ogromno! Kako je, če očeta sploh ni? Kje in kako bo otrok iskal svojega očeta, svoj izvor in svojo identiteto?

S pomočjo zakona bomo zdaj dobili eksperiment, ki bo iz družine izrinil očeta. V ospredju tega eksperimenta je egoistična želja tistih, ki so prepričani, da je »imeti svojega otroka« pravica. Pravice do otroka ni. Je pa pravica otrok do staršev – do matere in do očeta.

Šola ne sme biti prostor za širjenje družbenih ideologij in eksperimentov.

Po novem predlogu zakona naj bi spodbujali tudi javno razpravo in ozaveščanje o temah neplodnosti in reproduktivnih tehnologij. Morda se premalo zavedamo nevarnosti širjenja vsebin, ki se skrivajo pod obetavnimi naslovi: enakost, pot k vključujoči izobrazbi, diskriminacija spolov itd. Starši bodo morali zares čuječe spremljati programe, ki prihajajo v vrtce in šole. Agenda nekaterih organizacij je širjenje informiranosti o spolu in eksperimentiranje s spolno identiteto. Otrokom se želi že v zgodnjem otroštvu to prikazati kot povsem normalno.

Učitelji bi morali jasno in zelo odločno zavrniti vse, kar ni v skladu s temeljnimi biološkimi zakonitostmi življenja. Pri tem zagotovo ne mislim na odklanjanje ali zavračanje ljudi z različno spolno usmeritvijo. A šola ne sme biti prostor za širjenje družbenih ideologij in eksperimentov. Ostati mora prostor poučevanja resnice in temeljnih znanstvenih spoznanj. Ostati mora predvsem prostor za razvijanje zdravih medosebnih psihosocialnih odnosov.

Otroci danes to najbolj potrebujejo. Učitelji za mlade naredijo ogromno, verjetno vse, kar morejo in znajo. A neutrudno delujejo tudi močni družbeni vplivi, kot so digitalna tehnologija, družabna omrežja in silni materializem. Kdo pomaga družinam in mladim staršem, da bi lažje dobro vzgojili svoje otroke?

Če je oče fizično prisoten, pa ne deluje, je težav ogromno! Kako je, če očeta sploh ni? Kje bo otrok iskal svojega očeta in svojo identiteto?

Lahko bi jim pomagala zakonodaja z razumnimi in dobrimi zakoni. Žal pa je trenutno ravno nasprotno. V mnogih državah so v šolah že zakonsko prepovedani mobilni telefoni. Tam so mladi z njimi veliko manj zasvojeni, kot so pri nas. A tovrstne zakonodaje v Sloveniji očitno ne moremo sprejeti. Ali pa zakonske prepovedi uživanja energijskih pijač in drugih široko dostopnih snovi za omamljanje!

V stališčih Društva katoliških pedagogov smo zapisali, da predvsem od institucij in od zakonodajalca pričakujemo, da na vse mogoče načine podpira temeljne vrednote življenja. Visoko med njimi je pravica otrok, da imajo in poznajo svoje starše. Na teh vrednotah smo se ohranili in obstali. Zato si danes ne smemo žagati veje, na kateri sedimo!

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (24/2025).