Predlog zakona, ki so ga vložile koalicijske stranke Svoboda, SD in Levica (opozicijski SDS in NSi mu odločno nasprotujeta), predvideva, da bi bil dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) omogočen tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih zvezah, po mnenju predlagateljev pa »odpravlja njihovo diskriminacijo pri dostopu do postopkov OPMP« in hkrati »odpravlja neustavnost, ki jo je oktobra lani ugotovilo Ustavno sodišče«. Poslanci predlog zakona obravnavajo po skrajšanem postopku.

Zbrali smo 14 argumentov proti sprejemu spornega zakona. Večina argumentov je podkrepljenih z izjavami strokovne javnosti in drugih povabljenih na sejo parlamentarnega Odbora za zdravstvo na to temo minuli teden, tam so spregovorili: Nejc Povirk iz Zavoda Živim!, Helena Kregar iz Društva katoliških pedagogov Slovenije, Izak Matej Ciraj iz Akademskega društva Pravnik, pediatrinja Marija Burnik in Aleš Primc iz Gibanja za otroke in družine. Vključili smo še stališče psihologa dr. Andreja Perka za Radio Ognjišče.

Nejc Povirk, Zavod Živim! FOTO: osebni arhiv

1. Zakon pravice odraslih postavlja pred pravice otrok

Zakon je v nasprotju z naravno pravico otroka, da ima očeta in mater, je odločen Nejc Povirk, ki hkrati poudarja, da zelo spoštuje velikokrat poudarjeno – plemenito in samo po sebi dobro – željo imeti otroka. Toda ta privilegij po njegovem nima prednosti pred pravico otroka, da ima očeta in mamo, v tem primeru zlasti očeta. Tudi Helena Kregar se ne strinja s pravico odraslih po imeti otroka, češ da otrok ni pravica, marveč je dar. Zakon pa bi dal pravico do otroka zlasti ženskam v istospolnih zvezah in samskim ženskam.

Da je otrok pravica odraslega, Andrej Perko označuje za norost. »Otrok je lahko kvečjemu milost, danost. Za vse si lahko izmislimo, da je naša pravica, kar gre v kontekst postmodernega časa, ko je človek postal bog, ki ne prizna nobenih omejitev, niti bioloških ne več.« Po eni strani govorimo o pravicah žensk, ki se jih dotika predlog zakona, kje pa je odgovornost – zlasti do otroka, ki prihaja, se sprašuje Perko.

Po mnenju Izaka Mateja Ciraja premik v ureditvi ne odpravlja diskriminacije (ki je sploh nikoli ni bilo), marveč žrtvuje dostojanstvo otrok zavoljo dekadentnih želja. Sočutje do neplodnih, samskih in istospolno usmerjenih posameznikov po njegovem ne sme zamegliti resnice, da otrok ni terapevtsko sredstvo ali simbol enakopravnosti, temveč svobodno človeško bitje. Uveljavitev predlaganega zakona ne bi pomenila le degradacije otrokovega dostojanstva, temveč tudi nadaljnjo erozijo temeljnih ustavnopravnih načel.

Celotno razpravo na Odboru za zdravstvo si je možno ogledati TUKAJ.

2. Zakon otroku jemlje očeta

Andrej Perko izpostavlja, da bodo ti otroci odraščali brez očeta, čeprav je jasno, naravno in logično, da brez očeta ni vzgoje in optimalnega razvoja, da lahko nato mladostnik poišče in najde lastno identiteto. »Oče je silno pomemben v razvojnem procesu otroka in če ga prikrajšamo za očeta in očetovsko vzgojo, lahko storimo katastrofo. Vzgoja je možna le prek avtoritete vertikale, ki jo predstavlja oče, mati pa ima pri vzgoji drugo – a nič manj pomembno – vlogo.« Današnji čas po njegovem kriminalizira moškega in ga – ne le biološko, tudi sociološko – kastrira.

Izrinjati očeta iz družine je družbeni eksperiment, ki ne bo koristil nikomur, v ospredju pa je egoistična želja žensk, ki so prepričane, da je imeti svojega otroka pravica, je prepričana Helena Kregar. In še: ženska nima pravice do otroka, ima pa otrok pravico do staršev – in sicer do mame in očeta. »Otroci za zdravo odraščanje seveda potrebujejo ljubezen, zlasti pa potrebujejo očeta in mamo, moški in ženski vzgojni model. Tega nihče in nič ne more nadomestiti. Tudi katoliški nauk temelji na brezčasni resnici, ki se v tisočletjih človeške civilizacije ni spremenila, da sta oče in mati nenadomestljiva, vsak na svoj način.«

Marija Burnik navaja stališče Komisije za medicinsko etiko iz leta 2000, češ da ima otrok, ki naj bi bil spočet z BMP, pravico do očeta. ne gre namreč le za pravico do očetove socialne vloge, ampak tudi za psihološko potrebo odraščajočega otroka po identiteti in po vzoru, ob katerem se razvija v osebnost. »Če pa je otrok spočet samski ženski, že v izhodišču nima pravice do teh razmer. Torej otroku že a priori vzamemo nekaj, kar je zanj dokazano optimalno za odraščanje,« poudarja Burnikova.

Izak Matej Ciraj svari, da že trenutno veljavna ureditev otroku prepoveduje kakršen koli stik z biološkimi starši darovalci, a mu vsaj dodeli nadomestno mamo ali očeta. Po novi ureditvi pa se mu niti ne zagotovi očeta.

Izak Matej Ciraj, Akademsko društvo Pravnik. FOTO: Tatjana Splichal

3. Zakon namesto zdravljenja uvaja storitve

Marija Burnik pojasnjuje, da je OBMP postopek, namenjen zdravljenju neplodnih parov. Zdravljenje kot ena osnovnih dejavnosti zdravstva je namenjeno odpravljanju ali vsaj umirjanju bolezni, med katere lahko prištevamo tudi neplodnost, ko gre za anomalijo, odstopanje od normalnega, nepravilnost, ko par ne more spočeti otroka po naravni poti; kot nekaj, kar je odsotno tam, kjer bi po naravi moglo in moralo biti. Posledično pa o neplodnosti ne moremo avtomatično govoriti v primeru samskih žensk ali partnerk istospolnih skupnosti, ki same – po naravni poti – ne morejo spočeti otroka.

»V zdravstvu imamo točno določene načine, preiskave, kako ugotavljamo bolezen, in ko jo ugotovimo, jo skušamo zdraviti. Ni pa zdravljenje namenjeno možni bolezni, kamor lahko po mnenju predlagateljev zakona očitno uvrščamo željo samskih žensk, ker jim bolezni – v tem primeru neplodnosti – ne moremo dokazati drugače in jim ponudimo možnost zdravljenja, torej iz zdravih oseb delamo možne bolnike, kar je povsem sprto z zdravo pametjo in strokovno neutemeljeno,« je prepričana Burnikova.

Izak Matej Ciraj dodaja, da je bila doslej OBMP razumljena kot sredstvo zdravljenja neplodnosti, ki ni le gola »nezmožnost imeti otroka«, marveč anomalija. Gre za pomanjkanje plodnosti tam, kjer bi mogla in morala obstajati. »O plodnosti je možno govoriti le pri raznospolnem paru, ki je edini sposoben imeti otroka. Le par, ki bi mogel biti ploden, je lahko tudi neploden. Tako neplodnost pojmovno ni mogoča niti pri samski ženski niti pri lezbičnem paru. Če OBMP pri raznospolnih parih predstavlja zdravljenje, kaj pomeni njegova uporaba pri samskih ženskah in lezbičnih parih? Otrok tako ni več posledica obnovljene naravne lastnosti plodnosti, ampak postane predmet volje in nekaj, kar se lahko 'zaželi' in 'ima' navkljub naravnim danostim odnosa.«

Nova pravica do otroka pomeni popolno razčlovečenje otroka, torej človeka, na raven objekta. Ni več subjekt pravic, ampak predmet, ki zadovoljuje želje – v tem primeru želje neke posameznice, ki si otroka zaželi in ga potem tudi dobi. (Izak Matej Ciraj)

4. Zakon z odpravo ene »diskriminacije« uvaja druge

Pediatrinja Marija Burnik opozarja, da danes veliko govorimo o diskriminaciji samskih žensk: »Po tej logiki lahko govorimo o diskriminaciji 12-letnega otroka, ki še nima vozniškega izpita – mu pripada? Ali o diskriminaciji, ker ne živim ob morju, temveč v mestu. Diskriminacija tu žal ne sodi. Samske ženske ali ženske v istospolni zvezi so se na nek način odrekle naravni poti spočetja otroka,« izpostavlja Burnikova. Da se z zakonom odpira nova diskriminacija, poudari tudi Nejc Povirk: tudi samski moški in moški v istospolnih skupnostih imajo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in ne bi smeli biti diskriminirani zaradi svojega spola.

Pediatrinja Marija Burnik. FOTO: arhiv Družine

5. Zakon razčlovečuje človeka/otroka na raven objekta in tržnega blaga

Nova pravica do otroka, ki jo predvideva zakonski predlog, po mnenju Izaka Mateja Ciraja pomeni popolno razčlovečenje otroka, torej človeka, na raven objekta. Ni več subjekt pravic, ampak predmet, ki zadovoljuje želje – v tem primeru želje neke posameznice, ki si otroka zaželi in ga potem tudi dobi, kar je, ponavlja Ciraj, »popolno razčlovečenje, ki ni skladno niti z Ustavo. Ne gre več za pomoč pri oplojevanju, spočetju, ampak gre za dodeljevanje predmeta nekomu na lastno željo.« Poslance je pozval, naj razmislijo, ali so res v imenu državljanov pooblaščeni nekomu odvzeti otroka, ker ima nekdo pravico do nečesa.

Tudi Nejc Povirk se strinja, da pri tem zakonskem predlogu ne gre več za zdravljenje (neplodnosti), marveč se pogovarjamo o storitvah, o razvrednotenju človekovega zarodka na raven tržnega produkta, na nekaj, kar si nekdo zaželi, na komercializacijo. To je po njegovem precej jasno zlasti iz členov, pri katerih so šli predlagatelji prek uveljavljanja ustavne odločbe.

Ni pa zdravljenje namenjeno možni bolezni, kamor lahko po mnenju predlagateljev zakona očitno uvrščamo željo samskih žensk. Torej iz zdravih oseb delamo možne bolnike, kar je povsem sprto z zdravo pametjo in strokovno neutemeljeno. (Marija Burnik)

6. Zakon samske ženske postavlja v neenakopraven (pozitivno diskriminirajoč) položaj v primerjavi z neplodnimi pari

Nejc Povirk izpostavlja absurdnost zakonskega predloga, po katerem morajo raznospolni pari še naprej dokazovati svojo neplodnost, za lezbične pare in samske ženske pa to ni več potrebno. »Je storitev, ki je izvedena na zahtevo, kar je v resnici velika diskriminacija,« je prepričan Povirk. Prikimava mu tudi Izak Matej Ciraj, češ da zakon ustvarja novo neenakopravnost, saj so samske ženske lahko plodne ali neplodne, a če si zaželijo otroka, ga dobijo, medtem ko zdajšnji upravičenci te pravice ne morejo dobiti, če ni izkazana njihova neplodnost.

Prepričana sem, da gre za kupčije bogatih, ki si izkoriščanje usode revnih lahko privoščijo. Trgovino z ljudmi je obsojala vsaka poštena družba, mi pa jo želimo uzakoniti. (Helena Kregar)

7. Zakon po pravilu spolzkega klanca lahko vodi v nadomestno materinstvo in umetne maternice

Nejc Povirk opozarja, da je, če razvrednotimo človeški zarodek na raven tržnega blaga, le še vprašanje časa, kdaj bo na tapeti nadomestno materinstvo. »Marsikatero ločeno mnenje ustavnih sodnikov je precej odprto za to opcijo, čeprav se v nekih točkah osredotoča na medicinski kodeks, ki v kakih drugih točkah sploh ni bil pomemben. Če ima ženska pravico najeti tkivo moškega darovalca, ima tudi moški pravico najeti žensko tkivo. In ustavni sodniki v ločenih mnenjih tega kategorično ne zavračajo,« podčrtava Povirk.

Z njim se strinja Izak Matej Ciraj, češ da se s tem predlogom ženski dodeljuje pravica, da dobi otroka. Po 14. členu Ustave je spol tretji razlikovalni znak, torej smo na spolzkem terenu, da pride do tega, da se dopušča tako nadomestno materinstvo kot umetne maternice. »Ko bo družba ali tehnologija tako daleč, bo možno, da bo prišel moški in rekel: ker sem enakopraven, zahtevam enako obravnavo in naj se tudi meni zagotovi enaka pravica. To je zelo spolzko področje, ki se začenja s tem, kar bi ta novela uvedla: z razčlovečenjem otroka, človeka.«

Helena Kregar prav tako izpostavlja problem izkoriščanja trgovine z biološkim materialom, z brezimnimi darovalci in tudi z nadomestnim materinstvom, do katerega bo po njenem prej ko slej prišlo. »Prepričana sem, da gre za kupčije bogatih, ki si izkoriščanje usode revnih lahko privoščijo. Trgovino z ljudmi je obsojala vsaka poštena družba, mi pa jo želimo uzakoniti.«

Psiholog dr. Andrej Perko. FOTO: Andrej Praznik

8. Zakon v več členih presega področje, ki mu ga nalaga odločba Ustavnega sodišča

Po zatrjevanju Zakonodajno-pravne službe (ZPS) Državnega zbora predlog zakona prinaša tudi nekatere dodatne rešitve, ki z odločbo Ustavnega sodišča niso neposredno povezane. Zato je ZPS v mnenju opozorila, da bi bilo nekatere od teh rešitev glede na njihovo vsebino in naravo mogoče oceniti kot podredne do bistvene oziroma pretežne vsebine zakonskega predloga, nekatere druge pa bi odločbo Ustavnega sodišča po njihovem lahko presegale.

Zlasti so izpostavili črtanje prepovedi OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih in semenskih celic, ki predstavlja pomembno vsebinsko spremembo, ki bi lahko odprla posamezna strokovna in moralno-etična vprašanja. Ta rešitev, ki po njihovi presoji ni dovolj obrazložena z vseh vidikov, tudi nima neposredne zveze z uresničitvijo odločbe Ustavnega sodišča. V mnenju je ZPS podala tudi opozorila z vidika jasnosti in določnosti pravnega urejanja kot elementa pravne države iz 2. člena Ustave, načela enakosti iz 14. člena Ustave in izpostavila, da bi bilo spremenjeni 39. člen zakona smiselno preučiti še z vidika upoštevanja ustavnih zahtev v zvezi z varstvom osebnih podatkov iz 38. člena Ustave.

Predlagatelji so se zaleteli in popolnoma degradirali stroko. Ta zakon, ki pomeni drastično civilizacijsko spremembo, se sprejema na aktivističen način in bi se moral imenovati Zakon o nepotrebnosti očetov ali Zakon o trgovini z otroki. (Aleš Primc)

9. Zakon je nedorečen in ni pisan strokovno

Dokaz, da gre za aktivistično in nestrokovno pripravljen zakon, po mnenju Aleša Primca tiči v tem, da so koalicijske poslanske skupine za sejo Odbora za zdravstvo Državnega zbora same pripravile amandmaje na domala vse člene. »Predlagatelji so se zaleteli in popolnoma degradirali stroko. Ta zakon, ki pomeni drastično civilizacijsko spremembo, se sprejema na aktivističen način in bi se moral imenovati Zakon o nepotrebnosti očetov ali Zakon o trgovini z otroki,« je brezkompromisen Primc.

10. Zakon ne sledi (več) principu posnemanja narave

ZZNPOB, ki ga zdaj želijo postaviti na glavo, je tri leta, od 1997 do sprejetja sredi leta 2000, pripravljala skupina pod vodstvom uglednega strokovnjaka za družinsko pravo s Pravne fakultete dr. Karla Zupančiča in dr. Jožeta Trontlja, nekdanjega predsednika SAZU in Komisije za medicinsko etiko, ki sta – kot sta poudarila Izak Matej Ciraj in Aleš Primc – dosledno sledila vodilu, naj posegi medicine in prava v družino in rojevanje otrok, kolikor je le mogoče, posnemajo naravo; to žlahtno konservativno vodilo, »naj se ne nadomešča in postavlja države v vlogo stvarnika in presega njenih pristojnosti«, kakor poudarja Ciraj, je bilo res v veliki meri vgrajeno v zakon. »Zdaj pa gredo predlagatelji v rušenje narave,« dodaja Primc.

Aleš Primc, Gibanje za otroke in družine. FOTO: Ivo Žajdela

11. Zakon uvaja hudo manipulacijo žensk

Po prepričanju Aleša Primca predlog zakona uvaja hudo manipulacijo žensk, ki jih bodo že od malega učili o štirih možnostih, kako priti do otroka: a) si samska, greš na kliniko in te oplodijo; b) si lezbijka in te oplodijo na kliniki; c) imaš moškega partnerja in te oplodijo na kliniki; č) imaš moškega partnerja in imata skupaj otroka. »Torej je to, kar je naravno, samo ena od štirih možnosti, ki jih bodo odslej propagirali.« Pri tem pa jim bodo po njegovem propagirali tudi, da je prednost oploditve na kliniki, da dobiš takšnega otroka, kot ga hočeš (spol, barva oči in las, telesne lastnosti …).

Da je otrok pravica odraslega, je za norost. Otrok je lahko kvečjemu milost, danost. Za vse si lahko izmislimo, da je naša pravica, kar gre v kontekst postmodernega časa, ko je človek postal bog, ki ne prizna nobenih omejitev, niti bioloških ne več. (dr. Andrej Perko)

12. Zakon nasprotuje jasno izraženi referendumski volji volivk in volivcev

Skoraj četrt stoletja tega, 17. junija 2001, so se slovenske volivke in volivci o tej zadevi že odločali na naknadnem zakonodajnem referendumu, ki je sledil Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ga je sprejela vlada dr. Janeza Drnovška. Tedaj je na volišča prišlo 35,66 % volilnih upravičencev, skoraj tri četrtine (72,36 %) so glasovale proti, s čimer je obveljal zakon, sprejet leta 2000 v času vlade dr. Andreja Bajuka. Glas ljudstva je bil tedaj jasen in glasen.

Helena Kregar, Društvo katoliških pedagogov Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

13. Zakon naj bi bil obravnavan po skrajšanem postopku zaradi »manj zahtevne« materije

Predlagatelj zakona je predlagal obravnavo po skrajšanem postopku, češ da gre za manj zahtevno zadevo, čemur odločno nasprotuje Marija Burnik. »Upam, da se vsaj vi, poslanke in poslanci, zavedate, da gre za še kako zahtevno področje, saj se pogovarjamo o najranljivejših med nami, ki se večinoma sami ne morejo boriti za svoje pravice, zato je to naloženo nam, odraslim, kot je zapisano tudi v Deklaraciji o otrokovih pravicah. Pogovarjamo se o otrocih, ki bi jih radi diskriminirali, jim vzeli pravico do enega roditelja in tako onemogočili optimalen razvoj, ki ga otroku nudi prisotnost obeh staršev – in to zgolj zaradi želje žensk, ki so se odrekle možnosti spočetja otroka po naravni poti,« je poslance nagovorila Burnikova.

Tudi Aleš Primc se strinja, da ne gre za manjše spremembe zakona, marveč za ogromne, drastične spremembe – ne zgolj zakona, temveč človeške civilizacije, odnosa med ženskami in moškimi, vloge moškega v družini in družbi, šolskega sistema, na glavo pa zakonski predlog postavlja razumevanje pravic otrok, človekove identitete in človekovega dostojanstva, razumevanje medicine … »Gre za grobo zlorabo poslovnika, da ta zakon sprejemate po skrajšanem postopku,« dodaja Primc.

Absurdnost zakonskega predloga je v tem, da morajo raznospolni pari še naprej dokazovati svojo neplodnost, za lezbične pare in samske ženske pa to ni več potrebno. Je storitev, ki je izvedena na zahtevo, kar je v resnici velika diskriminacija. (Nejc Povirk)

14. Tudi če bo zakon v Državnem zboru sprejet, ga verjetno čaka referendum

Tudi če bo ZZNPOB v Državnem zboru potrjen in sprejet (predvidoma sredi junija), Aleš Primc že napoveduje zakonodajni referendum in somišljenike spodbuja k angažmaju, saj bo treba v tednu dni po sprejemu zbrati 2500 neoverjenih podpisov za referendum. Volivke in volivci so se o tej materiji, torej o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, enkrat – 17. junija 2001 – že izrekali na referendumu in tedaj novelo zakona, ki jo je sprejela vlada dr. Janeza Drnovška, večinsko zavrnili.