God Frančiška Saleškega (papež Pij XI. ga zaradi njegove iznajdljivosti, ko je svoje misli, s katerimi je želel nagovoriti ljudi svojega časa, objavljal na letakih, ki jih je raznašal po hišah in pritrjeval na zidove, razglasil za zavetnika časnikarjev) je že tradicionalno priložnost za sprejem katoliških časnikarjev, urednikov in založnikov pri ljubljanskem nadškofu.



Tokratni sprejem je minil v znamenju razmisleka o cerkvenem odzivu na fenomen t. i. lažnih novic (fake news) in ravnanju katoliških medijev pri obravnavi perečih družbenih vprašanj, kot so sprava, volilno leto in iskanje poti do mlade generacije.

Za prvi premislek je v mašnem nagovoru poskrbel murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, pri Slovenski škofovski konferenci pristojen za medijsko področje. V izhodišče je postavil naslovno tematiko letošnjega svetovnega dneva sredstev družbenega obveščanja, ki ga bomo obhajali v nedeljo, 13. maja, poslanico zanj pa papež objavi prav na god sv. Frančiška Saleškega. Letos je naslovna tema te poslanice Resnica vas bo osvobodila (Jn 8, 32). Lažne novice in časnikarstvo miru. Cerkev se tako, kot je dejal dr. Štumpf, »odziva na velik problem lažnih novic, ki se med nami širijo s svetlobno hitrostjo«, novic torej, ki »delijo ljudi, prebujajo sovraštvo, sejejo strah in nezaupanje«.



Kako ravnati ob soočenju s poplavo slabih in tudi lažnih novic? Ravnanje Cerkve je jasno: še vedno oznanja veselo novico evangelija in pri tem govori resnico. Pri tem moramo po škofovem prepričanju razločevati med resnico in med mnenji: »Eno je resnica, drugo so mnenja posameznikov ali skupin. Seveda lahko vsakdo pove svoje mnenje, ne mora pa vsak povedati kompetentnega mnenja.« To razlikovanje ni vedno preprosto in postavlja zagate tudi škofom, ki prvi v Cerkvi nosijo odgovornost kompetentne besede. A ta je lahko takšna le ob podpori verodostojnih informacij od resnicoljubnih in pristojnih ljudi.

Razmere temu pogosto sicer niso naklonjene, saj jih pogosto krojijo nepreverjene in škodljive govorice, ki preraščajo v lažnive novice. Tako gredo sporočila Cerkve pogosto mimo ljudi ali pa jih ti, napačno interpretirane, dojemajo kot nekoristne ali celo zlonamerne. Gre za pojav, ki ni značilen le za slovensko splošno medijsko pokrajino, temveč tudi za notranjecerkvene razmere, kjer »so posamezniki in interesne skupinice, ki na spletnih 'klepetalnicah' pod krinko anonimnosti z intenzivno vulgarnostjo širijo lažne novice o papežu, škofih, duhovnikih in nemalokrat tudi o drugih vernikih«. Namesto da bi gradili Cerkev, jo tako »razbijajo na prafaktorje«; resnicoljubni ljudje so zato prestrašeni in se zapirajo vase, samo da bi bili varni, ker hočejo živeti v svojem čim manj skaljenem miru.



Kako odgovoriti na te izzive? Škof Štumpf je spomnil na prizor iz nekega filma o p. Piju, kako je ta sveti pater nekega novinarja, ki je obrekoval škofa, nekajkrat krepko usekal okrog ušes. Novinar je ves osramočen in prizadet šel in celo noč jokajoč prebil v gozdu. Naslednji dan zjutraj je šel k patru Piju, ga prosil za odpuščanje, spremenil je življenje in tudi mnenje o škofih in Cerkvi. Novinar je postal velik prijatelj in zagovornik patra Pija. »Takšne nenavadne iskrice ljubezni lahko prižigajo samo svetniki. Mi jih ne moremo in ne smemo,« je ob tej primeri dejal škof Štumpf, a hkrati opozoril: Cerkev lahko danes »useka« drugače: z ljubeznijo, ki je svobodna, o čemer pogosto govori papež Frančišek. Papež namreč hoče, da bi »Cerkev postala kraj, kjer se srečujeta Božja ljubezen in svet, ki večkrat drugega ni sposoben kot obrekovanja in laganja«.

Katoliške medijske hiše in novinarji po besedah »medijskega« škofa vstopajo prav v ta ljubeči odnos med Kristusom in človeštvom, o njem govorijo in poročajo. S takim poročanjem se lahko brez pretiranih načrtovanj in nepotrebnih strahov zlahka ognejo nevarnosti, da bi sami postali lažna novica. Ob tem pa še škofov nasvet zbranim v kapeli ljubljanskega nadškofijskega ordinariata: »V naši vesti, drage katoliške novinarke in dragi katoliški novinarji, naj vedno odmeva glas, ki nas sili, da delamo dobro in da poročamo resnico. Vedno se ravnajmo po tistem, kar odlikuje človeka, kar je najresničnejše in najboljše. Zaradi greha nismo nezmotljivi. Toda samo pravičnost lahko odločno usmerja našega duha k resnici, lepoti in dobroti.«



Več o drugem delu srečanja, pogovoru s klasičnim filologom, zgodovinarjem in političnim analitikom dr. Alešem Mavrom pa v tiskani izdaji Družine.

Fotografije: Tatjana Splichal