Sveto pismo opozarja, naj bomo pozorni in budni, naj prežimo na skušnjavca tako kot on na nas. Kako najti ravnovesje med brezbrižnostjo in pretiranim vrtenjem okrog hudiča?

Dobro je, da nismo preveč pozorni na hudega duha, ampak bolj na to, da smo z Gospodom. Čuječnost ni to, da živim v strahu pred skušnjavcem, ampak v tem, da gojim bližino, domačnost z Bogom, da ves čas klepetam z Jezusom. Potem skušnjavec ne bo mogel priti zraven.

To kaže tudi podoba: Ko sem v svoji sobi, skušnjavec prisluškuje pri vratih. Če sliši, da se pogovarjam, klepetam z nekom, recimo z Bogom, se ustraši in odide. Če pa sliši, da je tišina, da sem sam, bo vstopil. Muha ne pade v vročo juho, pravijo. Muha pride, ko je juha že mlačna. Se pravi, kadar sem v nenehni bližini z Bogom, ni prostora za skušnjavca.

Več o skušnjavah in duhovnem boju preberite v novi številki tednika Družina (7/2024).

Kakšno pozornost naj namenimo manjšim skušnjavam in grehom?

Vsaka stvar, ki pelje v greh, je slaba. Vse se začne z majhnim. Če je sovražnikova taktika taka, da nam veselje in polnost življenja jemlje v majhnih stvareh, bo še hitreje dosegel cilj. Dobro je, da tudi pri majhnih grehih prosimo odpuščanja in ga sprejmemo. Vsak greh je lahko vir Božjega usmiljenja! Če pa male grehe začnemo opravičevati, češ, saj to ni nič, nismo deležni usmiljenja in ostajamo sami v svoji pravičnosti. In greh vodi v nov greh, kot pri kralju Davidu.

Strup skušnjave ni, da naredimo greh, ampak da se potem zapremo vase in se začnemo obtoževati, obsojati.

Velika milost je rasti v zavesti, da smo grešniki. Ker strup skušnjave ni, da naredimo greh, ampak da se potem zapremo vase in se začnemo obtoževati, obsojati. V tem smo zelo dobri. Sami sebi damo pokoro, se kaznujemo. To je strup, zdravilo pa je v tem, da se hitro odpremo in prosimo odpuščanja. V Cerkvi si ne dajemo sami pokore, ampak nam jo da spovednik, da nam jo Bog. To sprejmimo s hvaležnostjo in se ne zanašajmo na svojo voljo in svojo moč.

Duhovni boj se nikoli ne konča. Od kod naj črpamo moč za vztrajanje v njem?

Dobro je, kot pravi sv. Anton Puščavnik, da računamo na skušnjave vse do zadnjega diha. Da nismo presenečeni. Skušnjave se vračajo, ampak ne ustrašimo se jih. Sv. Anton pravi tudi: »Nihče ne more priti v Božje kraljestvo, ne da bi bil skušan.« No, to pa je vesela novica za nas! Se pravi, da lahko duhovno rastemo in vstopamo v Božje kraljestvo tudi s pomočjo skušnjav. Ob njih se učimo moliti in zaupati Bogu. Lahko se zahvaljujemo za skušnjave in preizkušnje, ker je to pot rasti in zorenja.