Na spletni strani collegeofcardinalsreport.com/ pa so vendarle pripravili izbor imen, ki tako v Rimu kot v svetu trenutno vzbujajo največ pozornosti. Po zgledu spletnega portala Crux bomo nekatere izmed njih v teh dneh po abecednem redu podrobneje predstavili na naši spletni strani. Začenjamo z afriškim predstavnikom: 65-letni kardinal Fridolin Ambongo Besungu je nadškof Kinšase v Demokratični republiki Kongo.

Kardinal Fridolin Ambongo Besungu

Kapucin p. Fridolin Ambongo Besungu je odločen zagovornik družbene pravičnosti, ki se brez strahu vključuje v politiko v imenu ubogih in brez glasu, njegov pristop k misijonu in drugim ključnim vprašanjem pa se zdi nekoliko protisloven.

Rodil se je 24. januarja 1960 v Botu v podeželski pokrajini Nord-Ubangi v Demokratični republiki Kongo. Prihaja iz velike katoliške družine z enajstimi brati in sestrami. V domačem Kongu je študiral filozofijo in teologijo, nato pa se je leta 1981 pridružil kapucinskemu redu in leta 1987 izpovedal večne zaobljube. Duhovniško posvečenje je prejel 14. avgusta 1988. Po posvečenju je deloval kot profesor na Katoliški fakulteti v Kinšasi (danes Katoliški univerzi Kongo), pozneje pa je študiral moralno teologijo na Alfonzovi akademiji v Rimu in leta 1995 zagovarjal doktorsko disertacijo.

V letih med 1995 in 2005 je poučeval moralno teologijo na inštitutu Mazenod. Janez Pavel II. ga je leta 2004, v starosti 44 let, imenoval za škofa v Bokungu-Ikeli. Dvanajst let pozneje, leta 2016, je postal nadškof škofije Mbandaka-Bikoro, leta 2018 pa nadškof soupravitelj v Kinšasi. Novembra istega leta je prevzel vodenje nadškofije.

Kardinal Ambongo ima jasno glavo, ko gre za politiko in vprašanja družbene pravičnosti.

Odkrit kritik vlade v domovini

Papež Frančišek je nadškofu Ambongu 5. oktobra 2019 podelil kardinalski naziv. Naslednje leto ga je imenoval za člana sveta kardinalov. Od februarja 2023 je predsednik Simpozija škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja (SECAM). Njegov pomemben položaj v Katoliški cerkvi v Afriki gre z roko v roki z njegovim političnim udejstvovanjem v Kongu, kjer ga ne vidijo le kot vodjo Katoliške cerkve v Afriki in potencialnega »papabila«, temveč tudi kot vodjo politične opozicije proti predsedniku Félixu-Antoinu Tshisekediju Tshilombu. Kardinal je namreč odkrit kritik vlade v svoji domovini.

Kardinal Ambongo ima jasno glavo, ko gre za politiko in vprašanja družbene pravičnosti, pa naj gre za neokolonializem, izkoriščanje kongovskih naravnih virov, neenakost v bogastvu, korupcijo ali varstvo okolja.

Glede vprašanj, povezanih z vero in Cerkvijo, se lahko zdi tudi odločno pravoveren: neomajno zagovarja družino, duhovniški celibat in moralni nauk Cerkve. V imenu večine afriških škofov se je uprl dokumentu Fiducia supplicans, ki med drugim govori o blagoslovu parov, ki niso cerkveno poročeni, in istospolnih parov.

Vendar se njegovo razmišljanje pogosto zdi nekoliko zmedeno in protislovno: kardinal Ambongo zagovarja katoliško istovetnost in poudarja pomen poslanstva, vendar je zadovoljen, da protestanti ostanejo protestanti, muslimani pa muslimani, in namiguje, da krst za zveličanje ni potreben.

Kardinal Ambongo trdno in strastno verjame v Afriko. FOTO: Vatican Media

Ljubezen do Afrike

Ambongo priznava zaton zahodne krščanske civilizacije, vendar meni, da je bil Frančiškov pontifikat podoben »mladi Cerkvi« prihodnosti, čeprav številni kritiki tega pontifikata pravijo, da je prevečkrat sprejel sekularne vrednote, ki so pospešile zaton Zahoda. Kardinal je večkrat izrazil zaskrbljenost zaradi površinske evangelizacije, ob tem pa se raje kot na zakramente in darovanje svete maše osredinja predvsem na človekovo dostojanstvo, družbena vprašanja in kulturo.

Prepričan je, da je ključ za prihodnost Cerkve sinodalnost: po njegovem mnenju je to »nov način, kako biti Cerkev«, vendar se zdi, da se povsem ne zaveda sinodalnega procesa, ki ga mnogi njegovi protagonisti uporabljajo za pospeševanje prav tistih vprašanj, ki jim sam dosledno in odločno nasprotuje.

Kardinal Ambongo trdno in strastno verjame v Afriko in v to, kaj lahko ta celina ponudi Cerkvi in svetu. Je odločen zagovornik inkulturacije in zairskega bogoslužnega obreda, evangelizacijo pa vidi enako potrebno tako za svojo domovino kot za nova misijonska ozemlja na Zahodu. Njegova nadškofija pa se ne ponaša z najboljšimi rezultati na področju novih duhovnih poklicev na celini, kjer naj bi njihovo število sicer najhitreje naraščalo. Pod njegovim vodstvom je število duhovnikov in redovnikov močno upadlo.

Ambongo kot kapucin slovi kot odločen pastir, ki je blizu ljudem, občutljiv za vprašanja in težave, s katerimi se v svojem verskem življenju soočajo preprosti ljudje.

Kaj govori v prid Ambongu?

Po mnenju Johna Allena predstavlja edinstveno mešanico kontinuitete in sprememb v zapuščini papeža Frančiška - gradi na njegovem poseganju na obrobje in zavzetem družbenem pričevanju, do spornih vprašanj glede cerkvenega nauka pa ima bolj previden in tradicionalen pristop. Njegov življenjepis vsekakor kaže na resnost – zna reševati težave, dejaven je kot državnik v nacionalni politiki, celinski vodja škofovskega telesa in papežev svetovalec z notranjim poznavanjem vatikanskih prizadevanj za reforme.

Poleg tega Ambongo kot kapucin slovi kot odločen pastir, ki je blizu ljudem, občutljiv za vprašanja in težave, s katerimi se v svojem verskem življenju soočajo preprosti ljudje. Zdi se, da izžareva pristno veselje do druženja z verniki, kar je vsekakor lastnost, ki bi si je želeli od novega papeža.

Če bo Ambongo iz konklava izstopil v belem talarju, bo kot »črni papež« gotovo razburkal svetovno javnost.

In kaj bi lahko predstavljajo oviro?

Kot piše Allen, Ambongo zunaj Afrike ni zelo znan, zato so vtisi številnih njegovih kolegov kardinalov verjetno bolj posledica medijskega poročanja in govoric kot pa neposrednega osebnega stika. Nekateri se morda sprašujejo, ali ga bo zaradi njegove ostre kritike upadajočih moralnih meril na Zahodu težko »prodati« v bolj sekulariziranih delih sveta, kjer bi morda deloval kot nekoliko »zastarel«.

Američane lahko nekoliko odvrne tudi dejstvo, tako Allen, da je Ambongovo znanje angleščine omejeno, čeprav so se z enakim izzivom uspeli sprijazniti tudi pri Frančišku. Nedvomno pa drži: če bo Ambongo iz konklava izstopil v belem talarju, bo kot »črni papež« gotovo razburkal svetovno javnost.