Drugo papeževo potovanje na Kavkaz »izpopolnjuje« obisk na tem območju, potem ko je Frančišek v letošnjem juniju že opravil »prvo etapo«, obisk Armenije, je v pogovoru za Radio Vatikan povedal vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, glede obiska svetega očeta v Tiflisu in Bakuju. Sveti oče danes odhaja na svoje 16. apostolsko potovanje v tujino, v »obrobni državi Gruzijo in Azerbajdžan, čeprav še ni obiskal ne Pariza, ne Londona in ne Berlina«.

Kot je pojasnil kardinal Parolin, je namen tokratnega potovanja dialog. To sta resnično državi »na meji«, obenem pa tudi državi, ki premoreta izjemno bogastvo in veselje do življenja. Po drugi strani tu vlada veliko napetosti in sporov, zato bodo papeževe besede, ki jih bo tu izrekel, po mnenju vatikanskega državnega tajnika gotovo namenjene povabilu, da se vse sprte strani približajo druga drugi in si prisluhnejo. To je eden največjih izzivov sodobnega časa, je prepričan kardinal Parolin.

Zelo pozitivno je, da tiste države, ki jih papež obišče, že same išče poti, ki bi privedle do miru, ob čemer je kardinal spomnil na nedavne diplomatske pogovore na tem območju.

Spomnil je tudi na številne begunce, ki prihajajo z Bližnjega Vzhoda, saj je ta zemljepisno razmeroma blizu Kavkazu, seveda pa ne smemo pozabiti mnogih notranjih beguncev na območju Kavkaza. Eden izmed največjih izzivov za državi, ki ju bo obiskal papež, je tudi oskrba ljudi, ki so morali zapustiti svoje domove.

Kardinalove besede je v pogovoru za Radio Vatikan dopolnil jezuit p. Antonio Spadaro, tesen papežev zaupnik, ki tokratno potovanje vidi kot »idealno nadaljevanje Frančiškovega obiska v Armeniji«. »Kavkaz je odprta rana – po eni strani je to kraj z velikim bogastvom, predvsem kar se tiče krščanstva, po drugi strani pa tudi kraj, ki že od nekdaj doživlja ostre spore zaradi križanja gospodarskih in političnih interesov. Papež rad obiskuje kraje, kjer obstajajo odprte rane, ki ih je potrebno zdraviti. Razsežnost Cerkve kot poljske bolnišnice pomeni tudi terapevtsko razsežnost Jezusa Kristusa.«

Z obiskom Gruzije se papež podaja v deželo, ki je tudi globok izvir krščanske zgodovine. Tam je še vedno prisotno zelo dejavno meniško življenje, vsekakor pa na tem območju ne primanjkuje težav, ker so odnosi med Rimom in gruzijsko pravoslavno Cerkvijo »zelo zapleteni«, pojasnjuje p. Spadaro: »Gruzijska pravoslavna Cerkev denimo zavrača priznanje veljavnosti katoliškega krsta. Obe strani pa si nenehno in potrpežljivo prizadevata za izboljšanje medsebojnih odnosov. Če bomo tako hoteli, bo navzočnost papeža pomenila tudi zelo jasno sporočilo v smeri edinosti kristjanov, če bo njegov obisk nagovoril te globoke korenine, ki jih Gruzija tako ljubosumno varuje.«

P. Spadaro bo papeža spremljal na obisku v Tiflisu, pred kratkim pa je tudi sam obiskal Gruzijo. »Dobil sem vtis, da je predvsem med mladimi veliko zanimanja za papežev obisk; pri mladih pravoslavcih. Iz tega lahko razberemo, da je tamkajšnja družba trenutno v fazi nekakšnega razvoja.« Patriarha Ilijo II. p. Spadaro opisuje kot »zgodovinsko osebnost, ki predstavlja prehod iz sovjetskega sistema v današnji položaj.« Generacija, ki te spremembe doživlja, »pa se zelo zanima za papežev obisk«.

Vir: Kathpress
Foto: VR