Papež Frančišek, nekdanji kardinal Jorge Mario Bergoglio iz argentinske prestolnice Buenos Aires, je prvi ne-Evropejec na Petrovem sedežu v zadnjih 1.272 letih. Takrat, med leti 731 in 741, je katoliški Cerkvi vladal Gregor III., papež, ki je izviral iz Sirije. Čeprav je bilo dotlej, vse do sredine 8. stoletja, na Petrovem sedežu precejšnje število papežev, ki niso prihajali iz Evrope, pa je izvolitev poglavarja katoliške Cerkve iz Latinske Amerike novost v svetovni zgodovini. Neevropski papeži so namreč doslej prihajali iz Azije in Afrike.

Kot v pogovoru za avstrijsko katoliško agencijo Kathpress pojasnjuje avstrijski cerkveni zgodovinar prof. Rupert Klieber, izvolitev kardinala Bergoglia na položaj poglavarja katoliške Cerkve odseva ‘celoten razvoj papeštva’.

“Do sredine 8. stoletja po Kristusu je bil Rim del celotnega cerkvenega kraljestva in nenazadnje odvisen od ‘vzhodnega Rima’, torej Bizanca oz. Carigrada. Tako se je v 7. in 8. stoletju na Petrovem sedežu zvrstilo precejšnje število papežev z vzhoda, iz Sirije. Bilo je tudi nekaj Grkov, za katere ni povsem jasno, ali so bili evropski Grki ali so prihajali iz Male Azije”, pojasnjuje prof. Klieber z dunajske univerze.

Nova usmeritev pri izbiri papežev sega v sredino 8. stoletja, vzporedno s političnim prelomom v Evropi. Po besedah prof. Klieberja se je papeštvo usmerjalo v nova politična središča v zahodni Evropi, k Frankom, ki so s Karolingi prevzeli premoč v Evropi. S tem so z vidika izginili tudi vzhodni patriarhati in pričelo se je papeštvo kot povsem evropska ustanova.

Odtlej so na Petrov sedež volili le latinske papeže, ki so prihajali predvsem iz Italije, nekaj je bilo tudi Špancev in celo Nemcev. “Novi politični oblastniki v Evropi so si prisvojili imenovanje papežev in sami sebe postavili v položaj velikih zaščitnikov rimskih papežev”, je pojasnil prof. Klieber.

Prvi papež vsekakor ni bil Evropejec: Simon Peter je prihajal iz Kafarnauma in s tem iz Azije. V prvem in drugem stoletju po Kristusu sta na Petrovem sedežu sedela še papeža Evarist (okoli leta 100), domnevno judovskega izvora, in Anicet (med 155 in 166) iz Azije, slednji iz sirskega Homsa. Z Viktorjem I. (med 189 in 199) je papež prvič prišel z afriške celine. Tudi papež Miltiad (med 310 in 314) je izviral iz afriške pokrajine.

V 7. in 8. stoletju se je pomen ‘vzhodnega Rima’ jasno pokazal tudi v precejšnjem številu papežev azijskega izvora: Teodor I. (642-649) je bil rojen v Jeruzalemu in je bil grškega izvora, Sergij I. (687-701) je prihajal iz Palerma in je imel sirske korenine. Sirija je bila tudi domovina papežev Sisinija (708), Konstantina I. (708-715), Gregorja III.
(731-741) in protipapeža Konstantina II. (767-768).
Tako je do sredine 8. stoletja na Petrovem sedežu vladalo osem v Aziji in dva v Afriki rojena papeža. Peter in Evarist sta bila dva papeža judovskega izvora. Pet papežev in en protipapež so izvirali iz Sirije.

Papeža iz Latinske Amerike pa pred Frančiškom še ni bilo. Za prof. Klieberja je to ‘zanimivo in močno znamenje’. “Potem ko je bil v igri že na prejšnjem konklavu, njegova izvolitev torej prihaja osem let kasneje. Takrat bi bil sicer še malce mlajši. Novi papež pa je že podal močno znamenje v smeri družbene odgovornosti”, je prepričan dunajski profesor.

Foto: splet