Papež Frančišek po lastnih navedbah ne pretehta vsake besede, ki jo izreče. »Precej drzen človek sem«, je sveti oče dejal v pogovoru za argentinski časnik La Voz del Pueblo, v svoji včerajšnji izdaji pa ga je objavil tudi vatikanski časnik L'Osservatore Romano: »To mi včasih povzroča precejšen glavobol, če mi denimo z jezika zdrsne kakšna beseda preveč«, naj bi papež dejal z nasmeškom na ustnicah. Pogosto pa se seveda zgodi, da mediji njegove besede zasučejo ali jih potegnejo iz konteksta.

Nikoli ni sanjal o tem, da bi postal papež, je Frančišek zaupal svojemu sogovorniku, argentinskemu časnikarju Juanu Beretti, ki se je s svetim očetom srečal v Domu sv. Marte. V konklavu leta 2005 kardinal Joseph Ratzinger resnično ni imel nobenega tekmeca. Povsem jasno je bilo, da bo on naslednji papež. Tudi leta 2013 je bil prepričan, da se bo po volitvah vrnil v Argentino in nadaljeval svoje življenje kot preprost duhovnik in spovednik. Imel je že rezervirano letalsko vozovnico, da bi se v Buenos Aires vrnil do cvetne nedelje, saj je imel že pripravljeno pridigo za slovesno bogoslužje. Toda ob izvolitvi je začutil »globok mir«. Med preštevanjem glasov je ves čas molil rožni venec.

Svoje priljubljenosti na papeškem položaju si pravzaprav ne zna povsem pojasniti. »Tako je, kot bi ljudje razumeli, kaj želim povedati. Poskušam biti čim bolj nazoren.«Sam pa potrebuje bližino ljudi, kot pravi, in zato neizmerno uživa na splošnih avdiencah, tako po duhovni kot po človeški plati. »Ljudje mi dajejo pozitivno energijo«, pojasnjuje Frančišek, ki se ima za mestnega človeka, saj je odrasel v Buenos Airesu. »Na deželi ne bi mogel živeti, po duši sem meščan.« Toliko bolj torej kot papež pogreša možnost, da bi se »mirno sprehodil po mestnih ulicah in si morda privoščil pico v restavraciji«. Na časnikarjevo pripombo, da si pico lahko naroči na dom, je Frančišek odvrnil: »To sploh ni isto.«

Kot kardinal v argentinski prestolnici je vedno rad hodil peš ali pa se prevažal z mestnimi avtobusi in s podzemno železnico. »Kot menih ne bi bil kaj dosti uporaben«, je dejal papež in ob tem pojasnil, da se je tudi zaradi družbe ljudi odločil za bivanje v Domu sv. Marte. »V domu je 210 sob. Štirideset nas tam živi in dela pri Svetem sedežu, drugi ljudje pa so gostje, škofje, duhovniki, laiki, in to mi je zelo všeč. Rad sem tu, jem v obednici, kjer jedo tudi drugi gostje, v domu obhajam sveto mašo, in štiri dni v tednu imamo tu goste od vsepovsod, iz najrazličnejših župnij. To mi resnično zelo všeč.«

V pogovoru Frančišek govori tudi o svojih vsakdanjih navadah. Zvečer hitro in globoko zaspi. »Spim okoli šest ur. Običajno sem ob deveti uri v postelji in do desetih berem. Ko se mi oko prične solziti, ugasnem luč in zaspim. Okoli četrte ure se samodejno zbudim. To je moja biološka ura.« Vsekakor pa potrebuje tudi opoldanski počitek, od 40 minut do ene ure spanca. »Če nimam priložnosti za siesto, se mi to precej pozna.«

Televizije nikoli ne gleda, pravi papež Frančišek. To obljubo je julija 1990 dal Karmelski Materi Božji. Namesto tega vsako jutro deset minut prebira italijanski časnik La Repubblica, kjer dobi potrebne informacije. Tudi interneta ne uporablja. Z rezultati tekem njegove najljubše nogometne ekipe »San Lorenzo« iz Buenos Airesa ga vsak teden seznanjajo švicarski gardisti.

Frančišek v pogovoru tudi pove, da je čustven človek, prizadeva pa si, da nikoli ne joka v javnosti. V življenju se več ali manj ničesar ne boji, saj je, kot pravi, »v Božjih rokah«, zato ga tudi misel na atentat ne vznemirja. Moli le za to, da v primeru napada ne bi predolgo trpel telesnih bolečin. Glede tega pa je namreč »pravi strahopetec«: »Z duševno bolečino se lahko spopadem, s telesno pa sploh ne.«

O domovini Argentini je povedal, da je to »dežela številnih možnosti in mnogih izgubljenih priložnosti«, kar so besede njegovega predhodnika na položaju nadškofa v Buenos Airesu, kardinala Antonia Quarracina.

Frančišek je prepričan, da v življenju potrebujemo tri stvari: spomin, sposobnost za razumevanje sedanjosti in utopične želje za prihodnost. Te tri stvari morajo biti med seboj povezane, kajti »če odrežem korenine in izgubim spomine, se mi zgodilo tako kot rastlini: umrl bom; če živim zgolj v sedanjosti, ne da bi se oziral v prihodnost, se mi bo zgodilo podobno kot vsakemu slabemu upravitelju podjetja, ki ni sposoben izdelati načrtov za prihodnost«.

Najhujše zlo v svetu pa po papeževem mnenju predstavljajo revščina, korupcija in trgovanje z ljudmi. Sam vedno prosi ljudi, naj molijo zanj, ker to »resnično potrebuje«. Pogovor z argentinskim časnikom zaključi z željo, da bi se ga ljudje spominjali kot dobrega človeka.

Vir: Kathpress / CNA
Foto: VR / CNA