Pravo bogoslužje - ogledalo božje ljubezni v svetu

17. kateheza o apostolu Pavlu, v sredo, 7. januarja 2009

Dragi bratje in sestre!

V tej prvi splošni avdienci v letu 2009 bi vam rad vsem iz srca zaželel vse dobro v novem letu, ki se je pravkar začelo. Poživimo v sebi vnemo in odprimo Kristusu duha in srce, da bi bili in živeli kot njegovi resnični prijatelji. Občestvo z njim bo omogočilo, da bo to leto -kljub neizogibnim težavam - pot, polna veselja in miru. Kajti samo, če bomo ostali zedinjeni z Jezusom, bo novo leto dobro in srečno.

Zavzetost za edinost s Kristusom je zgled, ki nam ga daje tudi sveti Pavel. Tako nadaljujemo njemu posvečene kateheze, pri katerih bi danes rad spregovoril o zelo pomembnem vidiku njegovega mišljenja. To je vidik kulta ali bogočastja, ki naj ga kristjani skrbno gojimo. V preteklosti so radi govorili o apostolovi proti-bogoslužni težnji, o "poduhovljenju" kultne misli. Danes bolje razumemo, da Pavel v Kristusovem križu vidi zgodovinski obrat, ki temeljito spreminja in prenavlja stvarnost bogočastja. To novo gledanje bogočastja stopa v ospredje predvsem v treh besedilih pisma Rimljanom:

1. Potem ko je Pavel govoril o "odrešenju, ki ga je uresničil Jezus Kristus", nadaljuje v Rim 3,25 s trditvijo, ki je za nas nekoliko skrivnostna. Takole pravi: "Bog je določil Kristusa, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, sprave po veri". S tem za nas nekoliko nenavadnim izrekom - "orodje sprave" - Pavel kaže na tako imenovani "spravni pokrov" starega templja, se pravi na pokrov skrinje zaveze, ki je bil mišljen kot stična točka med Bogom in človekom, točka skrivnostne navzočnosti Boga v svetu ljudi. Ta "spravni pokrov" so na veliki spravni dan - "yom kippur" - pokropili s krvjo darovanih živali. Ta kri je simbolično prinesla grehe preteklega leta pred Boga. Tako so bili grehi vrženi v brezno božje dobrote, kjer jih je božja moč tako rekoč vsrkala, premagala, odpustila. Življenje se je začelo znova.

Sveti Pavel nakazuje na ta obred in pravi: ta obred je izražal željo, da bi bilo mogoče zares vreči vse naše krivde v brezno božjega usmiljenja in jih tako odstraniti. Z živalsko krvjo tega ni mogoče doseči. Potreben je bil bolj stvaren stik med človeško krivdo in božjo ljubeznijo. To se je zgodilo na Kristusovem križu. Kristus, pravi Božji Sin, ki je postal pravi človek, je sprejel vase vso našo človeško krivdo. On sam je kraj stika med človeško bednostjo in božjim usmiljenjem. V njegovem srcu se raztaplja žalostna gmota zla, ki ga počenja človeštvo, in se obnavlja življenje.

Ko Pavel razodeva to spremembo, nam pravi: s Kristusovim križem - najvišjim dejanjem božje ljubezni, ki je postala človeška ljubezen - se je končalo staro bogočastje z daritvami živali v jeruzalemskem templju. To simbolično bogoslužje, bogočastje hrepenenja, je zdaj nadomestilo pravo bogočastje: namreč božja ljubezen, ki se je učlovečila v Kristusu in je v smrti na križu dosegla svojo dopolnitev. To torej ni poduhovljenje pravega bogočastja, marveč nasprotno pravo bogočastje, resnična božje-človeška ljubezen, ki nadomešča simbolično in prehodno bogočastje. Kristusov križ, njegova ljubezen v mesu in krvi, je pravo bogočastje, ki ustreza resničnosti Boga in človeka. Za Pavla je bil čas templja in njegovega bogoslužja končan že pred zunanjim porušenjem templja: Pavel je tukaj v popolnem sozvočju z Jezusovimi besedami, s katerimi je napovedal konec templja in naznanil drugačen tempelj, "ki ni narejen s človeškimi rokami" - tempelj njegovega vstalega telesa (prim. Mr 14,58; Jn 2,19ss). Toliko k prvemu besedilu.

2. Drugo besedilo, o katerem bi rad danes govoril, je v prvi vrstici 12. poglavja pisma Rimljanom. Poslušali smo ga in ga še enkrat ponovim: "Rotim vas torej, bratje, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo, sveto, Bogu všečno daritev; to je vaše smiselno bogoslužje." V tem besedilu prihaja do navideznega protislovja: daritev navadno terja smrt žrtve, Pavel pa govori o tem glede na kristjanovo življenje. Izraz "dajte svoja telesa v daritev" dobiva spričo naslednjega pojma daritve kultni odtenek "žrtvovati, darovati". Spodbuda "dajte svoja telesa" se nanaša na celotno osebo. V Rim 6,13 Pavel dejansko vabi, naj "izročimo sami sebe". Sicer pa se izrecno sklicevanje na telesno razsežnost kristjana ujema s povabilom: "Poveličujte Boga v svojem telesu" (1 Kor 6,20): gre torej za to, da častimo Boga v najbolj stvarnem vsakodnevnem bivanju, ki ga sestavlja zaznavna vidnost medsebojnih odnosov.

Takšno ravnanje Pavel označuje kot "duhovno, sveto, Bogu všečno daritev". Prav tu srečamo besedo "daritev". V navadni besedni rabi je ta pojem del sakralnega sobesedila in označuje zakol živali, katere en del je mogoče sežgati v čast bogovom, drugi del pa morejo zaužiti darovalci med obedom. Pavel pa uporablja ta pojem za kristjanovo življenje. Takšno daritev dejansko označuje s tremi pridevniki. Prvi - "živa" - izraža živost. Drugi - "sveta" - nas spominja na pavlinsko predstavo o svetosti, ki ni vezana na kraje in predmete, marveč na samo osebo kristjanov. Tretji - "Bogu všečna" - se morda sklicuje na pogosten svetopisemski izraz daritve "v blago dišeč vonj" (prim. 3 Mz 1,13.17; 23,18; 26,31; itn.).

Pavel takoj nato opredeli ta novi način življenja: to je "vaše smiselno bogoslužje". Razlagalci besedila dobro vedo, da je težko prevesti grški izraz ("tēn logikēn latreían"). Latinska Biblija ga prevaja: "rationabile obsequium". Beseda "rationabile" se javlja v prvi evharistični molitvi, v Rimskem kanonu: v njem prosimo Boga, naj sprejme to daritev kot "rationabile", duhovno. Običajen slovenski prevod "pametno/smiselno bogoslužje" ne odseva vseh odtenkov grškega besedila (in tudi latinskega ne). Vsekakor ne gre za manj stvarno bogočastje, ali morda samo metaforično bogočastje, marveč gre za bolj določeno in dejansko bogočastje - za kult, v katerem človek v vsej celoti kot z razumom obdarovano bitje postane češčenje, poveličevanje živega Boga.

Ta pavlinski obrazec, ki se nato ponavlja v rimski evharistični molitvi, je sad dolgega razvoja verskega izkustva v stoletjih pred Kristusom. V tem izkustvu se srečujejo teološki razvoji Stare zaveze in tokovi grške misli. Rad bi prikazal vsaj nekaj prvin tega razvoja. Preroki in mnogi psalmi so z ostrimi besedami kritizirali okrutne tempeljske daritve. Tako je na primer rečeno v Ps 50 (49), kjer Bog govori: "Ko bi bil lačen, bi ne govoril tebi: moj je namreč svet in kar ga napolnjuje. Mar jem meso volov ali pijem kri kozlov? Daruj Bogu hvalno daritev ..." (v. 12-14). V istem smislu govori naslednji Ps 51 (50): "... nad klavno daritvijo nimaš veselja, in če bi ti dal žgalne daritve, bi jih ne maral. Skesan duh je daritev Bogu, skesanega in ponižnega srca, o Bog, ne zametuješ" (v. 18s). V Danijelovi knjigi, v času ponovnega porušenja templja s strani helenističnega režima (2. stol. pred Kr.) najdemo nov korak v isti smeri. Sredi ognja - to je preganjanja, trpljenja - Azarija moli takole: "Zdaj nimamo ne kneza ne preroka ne voditelja ne žgalne ne klavne ne jedilne daritve ne kadila ne kraja, kjer bi pred teboj darovali prvine in našli mir. Toda s skesanim srcem in ponižnim duhom naj bomo sprejeti, kakor žgalne daritve ovnov in juncev ... Takšna naj bo danes pred teboj naša daritev in naj ti bo všeč ..." (Dan 3,38ss). V uničenju svetišča in bogoslužja, v tem položaju oropanja vsakega znamenja božje navzočnosti, vernik daruje kot resnično žgalno daritev skesano srce - svoje hrepenenje po Bogu.

Vidimo pomemben razvoj, ki pa je nevaren. Gre za poduhovljenje, moraliziranje bogoslužja: kult postaja samo stvar srca, duha. Manjka telo, manjka občestvo. Tako na primer razumemo, da si Ps 51 in tudi Danijelova knjiga kljub kritiki kulta želita vrnitev v čas daritev. A gre za prenovljen čas, za prenovljeno daritev, in sicer v sintezi, ki je še ni mogoče niti predvideti niti si je ni mogoče misliti.

Vrnimo se k svetemu Pavlu. On je dedič teh razvojev, tega hrepenenja po resničnem kultu, v katerem bo človek sam postal slava Boga, živo češčenje z vsem svojim bitjem. V tem smislu pravi Rimljanom: "Dajte svoja telesa v živo daritev ...; to je vaše smiselno bogoslužje" (Rim 12,1). Pavel tako ponavlja to, kar je nakazal že v 3. poglavju: čas daritev živali, nadomestnih daritev, je končan. Prišel je čas resničnega bogočastja. Tu pa je tudi nevarnost nesporazuma: to novo bogočastje bi mogli zlahka razlagati v moralističnem smislu: ko darujemo svoje življenje, mi sami opravljamo pravo bogoslužje. Tako bi moralizem nadomestil kult z živalmi: človek bi vse napravil sam iz sebe s svojim moralnim naporom. Tega sveti Pavel prav gotovo ni nameraval reči. Ostaja pa vprašanje: kako naj torej razlagamo to "duhovno bogoslužje". Pavel vedno predpostavlja, da smo postali "eno v Kristusu Jezusu" (Gal 3,28), da smo umrli v krstu (prim. Rim 6) in zdaj živimo s Kristusom, po Kristusu, v Kristusu. V tej edinosti - in samo tako - moremo postati v njem in z njim "živa daritev"in opravljati "pravo bogoslužje". Darovane živali naj bi nadomeščale človeka, človekovo darovanje samega sebe, tega pa niso zmogle. Jezus Kristus v svoji podaritvi Očetu in nam ni nadomestilo, marveč v sebi resnično nosi človeško bitje, našo krivdo in naše hrepenenje. Resnično nas ponavzočuje, nas sprejema vase. V občestvu s Kristusom, ki se uresničuje v veri in v zakramentih, postajamo kljub vsem svojim nezadostnostim živa daritev: uresničuje se "pravo bogoslužje".

Ta sinteza je temelj Rimskega kanona, v katerem molimo, da bi ta daritev postala "rationabile", da se torej uresniči duhovno bogoslužje. Cerkev ve, da se v najsvetejši evharistiji ponavzočuje Kristusova daritev samega sebe, njegova resnična daritev. A Cerkev moli, da bi občestvo, ki obhaja evharistijo, resnično postalo eno s Kristusom, da bi se preoblikovalo. Moli, da bi mi sami postali to, kar ne moremo biti s svojimi močmi: "rationabile"/smiselna daritev, ki je všeč Bogu. Tako evharistična molitev pravilno razlaga besede svetega Pavla. Sveti Avguštin je vse to čudovito pojasnil v 10. knjigi svojega dela o "Božji državi" ("Civitas Dei"). Navajam samo dva stavka. "To je daritev kristjanov: Čeprav nas je mnogo, smo vendar eno samo telo v Kristusu" ... "Celotno odrešeno občestvo ('civitas'), to je združenje in družba svetih, je daritev Bogu po Velikem Duhovniku, ki je daroval samega sebe" (10,6: CCL 47, 27ss).

3. Ob koncu še čisto kratka beseda o tretjem odlomku iz pisma Rimljanom, ki se nanaša na novo bogoslužje. V 15. pogl. sveti Pavel pove: "To sem storil v moči milosti, ki mi jo je dal Bog, da bi bil služabnik ("liturg") Kristusa Jezusa za pogane in opravljam sveto službo kot duhovnik (hierourgein) za božji evangelij, da bi pogani postali Bogu všečna daritev, posvečena v Svetem Duhu" (15,15s). Rad bi podčrtal samo dva vidika tega čudovitega besedila, ki se tičeta se edinstvene terminologije v pavlinskih pismih. Sveti Pavel najprej pojasnjuje svoje misijonarsko delovanje med ljudstvi sveta, da bi zgradil vesoljno Cerkev kot duhovniško delovanje. Oznanjevanje evangelija, da bi zedinili ljudstva v občestvu z vstalim Kristusom, je "duhovniško" delovanje. Apostol evangelija je pravi duhovnik; opravlja to, kar je središče duhovništva: pripravlja resnično daritev. Zatem pa še drugi vidik: cilj misijonarskega delovanja je, kakor lahko rečemo, "kozmična liturgija". Ves svet, vsa v Kristusu zedinjena ljudstva naj kot takšna postanejo v slavo Bogu, "Bogu všečna, v Svetem Duhu posvečena daritev". Tu zbuja pozornost dinamični vidik, vidik upanja v pavlinskem pojmu bogoslužja: Kristusova daritev samega sebe vključuje stremljenje po tem, da vse pritegne v občestvo svojega telesa, da zedini svet. Samo v občestvu s Kristusom, s človekom, ki je vzor in ki je eno z Bogom, postaja svet takšen, po kakršnem vsi hrepenimo: ogledalo božje ljubezni. Ta dinamika je vedno navzoča v evharistiji. Ta dinamika mora navdihovati in oblikovati naše življenje. In s to dinamiko začnimo novo leto. Hvala za vašo potrpežljivost.