Papež je spomnil na podobna srečanja z njegovimi predhodniki od Janeza Pavla II. naprej: »Zato sem vesel, da lahko nadaljujem ta dialog z Evropsko ljudsko stranko, ki črpa politični navdih iz osebnosti, kot so Adenauer, De Gasperi in Schuman, ki veljajo za ustanovitelje sodobne Evrope.« Dejal je, da je evropski projekt nastal iz praktične nuje po drugi svetovni vojni, a tudi iz krščanskih idealov: »Ustanovni očetje so se navdihovali v svoji osebni veri in so krščanska načela imeli za skupni in povezovalni element, ki bi lahko pomagal končati duh maščevanja in konflikta, ki je privedel do druge svetovne vojne.«

Sledenje idealu ne pomeni poveličevanja ideologije. (papež Leon XIV.)

Ideali, ne ideologije

Papež je poudaril, da je naloga politike iskanje edinosti, za katero je potrebnega več poguma, kot za konflikt, in ponuditi ideal, vizijo za prihodnost, tudi če ta zahteva težke in celo nepriljubljene odločitve. »Vendar pa sledenje idealu ne pomeni poveličevanja ideologije,« je opozoril: »Pravzaprav je ideologija vedno posledica izkrivljanja resničnosti in nasilja nad njo. ... Sodobna Evropa je izšla prav iz spoznanja neuspeha ideoloških projektov, ki so jo uničili in razdelili.«

Papež Leon XIV. in predsednik parlamentarne skupine EPP Manfred Weber. FOTO: Vatican Media

Proti populizmu in elitizmu

Leon XIV. je navedel besede De Gasperija, enega od evropskih ustanovnih očetov, da »slediti idealu pomeni postaviti v središče človeka« in njegovo ukoreninjenost v zgodovini od duha evangeljskega bratstva do antične drže spoštovanja zakonov, občudovanja lepote in zavezanosti resnici in pravičnosti. Izpostavil je, da Evropska ljudska stranka že s svojim imenom kaže, da so v središču ljudje, ki pa niso samo pasivni sprejemniki politike, ampak so poklicani k aktivni soudeležbi. »Prisotnost med ljudmi in njihovo vključevanje v politični proces je najboljši protistrup populizmu, ki si prizadeva le za preprosto soglasje, in elitizmu, ki se nagiba k delovanju brez soglasja.«

Slediti idealu pomeni postaviti v središče človeka.

Padec sodelovanja in zaupanja med državljani in politiko, ki ga doživljamo v današnjem času digitalizacije, po mnenju papeža zahteva »vrnitev k analognemu«, osebni stik z ljudmi, da bi se lahko odzvali na njihove konkretne probleme. Poleg tega je potrebno na lokalni ravni obnoviti mrežo odnosov, »da se lahko vsakdo počuti del skupnosti in je soudeležen pri njeni prihodnosti.«

Študijske dneve @EPPGroup v Rimu smo sklenili z avdienco pri papežu Leonu XIV.

Iz pepela 2. svetovne vojne je zrasla EU na temeljih krščanskih vrednot. Naloga kristjanov je, da aktivno sooblikujemo našo družbo in si prizadevamo za uveljavitev naših vrednot. Hkrati moramo… pic.twitter.com/JHkBFR3D8p

— Matej Tonin (@MatejTonin) April 25, 2026

Kako naj kristjan deluje v politiki?

Papež je politikom predložil nekaj praktičnih vodil. Dejal jim je, da morajo predvsem »ponovno odkriti in sprejeti krščansko dediščino,« pri tem pa razlikovati med preroškim verskim pričevanjem, ki je naloga cerkvene skupnosti, in krščanskim pričevanjem v konkretnih političnih odločitvah. »Biti kristjan v politiki ne pomeni biti odkrito konfesionalen, ampak pustiti, da evangelij osvetli odločitve, ki jih je treba sprejeti, tudi tiste, ki morda ne bodo naletele na lahko soglasje.«

Biti kristjan, ki se ukvarja s politiko, pomeni tudi vlagati v svobodo. (papež Leon XIV.)

Kot drugo, morajo krščanski politiki imeti »realistično perspektivo, ki se začne s konkretnimi problemi ljudi«. Pri tem je papež naštel prizadevanje za dostojanstvene delovne pogoje na vse bolj razčlovečenem trgu, opogumljanje za ustvarjanje družine in rojevanje otrok, reševanje temeljnih vzrokov za migracije in »neideološko soočanje z velikimi izzivi našega časa, kot sta skrb za stvarstvo in umetna inteligenca«.

Tretjič, »biti kristjan, ki se ukvarja s politiko, pomeni tudi vlagati v svobodo«. Pri tem je papež zavrnil poenostavljeno pojmovanje svobode, ki v njej vidi le izpolnjevanje osebnih preferenc, ampak poudaril, da mora temeljiti na resnici, varovati svobodo verovanja in vesti ter se izogibati »kratkega stika«, ki nastaja zaradi uvajanja t. i. novih pravic.