Kaj lahko pričakujemo od novega papeža? Kaj nam o morebitni usmeritvi njegovega pontifikata lahko pove Prevostovo dosedanje delovanje v Katoliški cerkvi? Po besedah Johna Allena s spletnega portala Crux je novi papež »zmeren, uravnotežen človek, znan po trdni presoji in neizmerni sposobnosti poslušanja, ter oseba, ki se ji ni treba trkati po prsih, da bi bila slišana«.

Kot škof v Peruju je bil novi papež resnično blizu ljudem. FOTO: FB/Papa Leon XIV.

»Škof je pastir, ki je blizu ljudem«

Robert Prevost je od januarja 2023 vodil Dikasterij za škofe, kar je pomemben položaj, saj je bil kot njegov prefekt odgovoren za izbiro škofov v vesoljni Cerkvi: ta položaj je opravljal do Frančiškove smrti. V prvih mesecih delovanja ga mediji niso izpostavljali; vsi, ki so imeli z njim opravka, pa so ga cenili zaradi njegove sposobnosti poslušanja in poznavanja različnih področij, o katerih so razpravljali, zaradi preudarnih vprašanj, ki jih je postavljal, ter sposobnosti sinteze.

Škof ne sme biti nekakšen mali princ, ki sedi v svojem kraljestvu, pač pa pastir, ki je blizu ljudem.

Prevost kot kardinal ni veliko govoril o ključnih temah, ki zaposlujejo sodobno Cerkev, nekatera njegova stališča pa so vendarle znana. Blizu naj bi bil Frančiškovi viziji glede okolja, pomoči ubogim in migrantom, svojega predhodnika je podpiral tudi v prizadevanjih, da se kot pastir Božjega ljudstva srečuje z ljudmi tam, kjer živijo. Kot prefekt Dikasterija za škofe je izjavil, da »škof ne sme biti nekakšen mali princ, ki sedi v svojem kraljestvu«, pač pa je »pastir, ki je blizu ljudem«.

Podprl je tudi Frančiškovo spremembo pastoralne prakse, ki je ločenim in civilno znova poročenim katoličanom omogočila prejemanje svetega obhajila. Nekoliko manj se zdi naklonjen pridobivanju naklonjenosti LGBTQ lobija, ni pa izrazil jasnega mnenja glede dokumenta Fiducia supplicans o blagoslovu istospolno usmerjenih, razen zadržkov glede »simpatiziranja s prepričanji in praksami, ki so v nasprotju z evangelijem«. Kot je poudaril, naj bi imele nacionalne škofovske konference zaradi kulturnih razlik doktrinarno pristojnost za razlago in uporabo tovrstnih smernic v svojih krajevnih okoljih, in dokumenta ni v celoti niti podprl niti zavrnil.

S papežem Frančiškom (2013-2025) v Vatikanu. FOTO: Vatican Media

Enkrat misijonar, vedno misijonar

Po imenovanju na položaj prefekta – v rimsko kurijo je prišel kot misijonarski škof iz Latinske Amerike - je Prevost v pogovoru za vatikanske medije pojasnil, da se ima še vedno za misijonarja: »Moj poklic, tako kot poklic vsakega kristjana, je biti misijonar, oznanjati evangelij, kjer koli že smo.«

Prva naloga škofa je učiti, kaj pomeni poznati Jezusa Kristusa, in pričevati o naši bližini Gospodu.

Idealna podoba škofa za Cerkev našega časa je po njegovih besedah takšna: »Najprej in predvsem mora biti 'katoliški': včasih obstaja nevarnost, da se škof osredini le na krajevno razsežnost. Toda škof bi moral imeti veliko širši pogled na Cerkev in stvarnost ter izkusiti univerzalnost Cerkve. Imeti mora tudi sposobnost poslušanja in iskanja nasvetov ter biti psihološko in duhovno zrel. Temeljni dejavnik njegove istovetnosti je vloga pastirja, ki je sposoben biti blizu članom občestva, začenši z duhovniki, za katere je škof oče in brat. Živeti to bližino z vsemi, ne da bi kogarkoli izključeval.«

Tudi Prevost zagovarja štiri ravni bližine, o katerih je vedno govoril papež Frančišek: zagovarja bližino Bogu, bližino škofovskim bratom, bližino duhovnikom in bližino celotnemu Božjemu ljudstvu. Po njegovih besedah škofje ne smejo podleči skušnjavi, »da bi živeli v osami, odmaknjeni v palači, izpolnjeni z določeno družbeno ravnjo ali določeno ravnjo znotraj Cerkve«. Ne smejo se skrivati za idejo avtoritete, ki danes nima več smisla: »Avtoriteta, ki jo imamo, je služenje in spremljanje duhovnikov, biti moramo pastirji in učitelji. Pogosto se ukvarjamo s poučevanjem cerkvenega nauka, načina, kako bi morali živeti svojo vero, ob tem pa obstaja nevarnost, da pozabimo, kako je naša prva naloga učiti, kaj pomeni poznati Jezusa Kristusa, in pričevati o naši bližini Gospodu.«

Škof Prevost pri bogoslužju. FOTO: Vatican Media

»Kje je Cerkev brez Petra?«

Prednostna naloga škofa, tako Prevost, je »posredovati lepoto vere, lepoto in veselje spoznavanja Jezusa. To pomeni, da to izkušnjo živimo sami in jo delimo.« Škof je poklican h karizmi, da živi duha občestva, da spodbuja edinost v Cerkvi in edinost s papežem. Tudi to namreč pomeni biti katoličan, »kajti kje je Cerkev brez Petra?« Pomembno se mu še zdi, da pri izbiri novega škofa pri posvetovanju sodelujejo tudi predstavniki Božjega ljudstva, saj je škof poklican služiti določeni krajevni Cerkvi in je pomembno, da ga ljudje vsaj nekoliko poznajo.

Sinodalnost ni zgolj struktura, temveč stanje duha.

Novi papež je zelo naklonjen sinodalnosti. Po njegovem mnenju je v nenehni obnovi Cerkve velika priložnost in trdno je prepričan, da je Sveti Duh v vsakem času zelo navzoč v Cerkvi ter »nas spodbuja k obnovi, zato smo poklicani k veliki odgovornosti, da živimo tisto, kar sam imenujem nova drža. Ne gre le za proces, ne gre le za spremembo nekaterih stvari … Predvsem moramo znati prisluhniti Svetemu Duhu in temu, kar zahteva od Cerkve.« Svetemu Duhu pa škofje prisluhnejo tako, pojasnjuje Prevost, da prisluhnejo drug drugemu, da znajo prepoznati duha iskanja resnice, ki živi v Cerkvi. Sinodalnost namreč ni zgolj struktura, temveč stanje duha.

Kot perujski škof, blizu ljudem. FOTO: FB/Papa Leon XIV.

Bratje avguštinci o Leonu XIV.: človek, ki išče dialog

Ker novi papež pripada redu avguštincev, se njegove izvolitve posebej veselijo tudi redovni sobratje po vsem svetu. Predstojnik avguštinskega samostana na Dunaju br. Dominic Sadrawetz je v pogovoru za avstrijski Kathpress takoj po razglasitvi izrazil neizmerno veselje v prepričanju, da bo Leon XIV. »še naprej hodil z nami, to pot bomo nadaljevali skupaj s Cerkvijo«.

Novi papež je dostopna oseba, ki posluša, jemlje posameznika zelo resno, se zanima za ljudi in njihove težave ter za to, kar se jih dotakne.

Prevost si je kot vrhovni predstojnik reda v začetku novega tisočletja prizadeval okrepiti mrežo svetovne avguštinske skupnosti: »Prevzel je pobude za združitev reda, da bi ga začeli razumeti kot globalno skupnost – skupnost, v kateri se lahko kristjan in katoličan povsod počuti kot doma,« je pojasnil Sadrawetz, ki se je s Prevostom pogosto srečeval že v njegovi prejšnji vlogi območnega vikarja. Za sedanjega papeža je bilo posebej pomembno, da raziskuje nove poti: »Vedno znova nas je spodbujal, naj ne obtičimo v starih vzorcih, temveč naj bomo odprti za nove scenarije, za druge rešitve. Da se ne le odzivamo, pač pa da tudi sami oblikujemo stvari.«

Po besedah avguštinskega sobrata, ki se je s svojim vrhovnim predstojnikom večkrat srečal, je novi papež »dostopna oseba, ki posluša, jemlje posameznika zelo resno, se zanima za ljudi in njihove težave ter za to, kar se jih dotakne«.

Leon XIV. z izbiro imena jasno nakazuje, da bo kot papež skrbel za najšibkejše. FOTO: FB/Papa Leon XIV.

Matteo Bruni: izbira imena Leona XIV. poudarja poslanstvo Cerkve

Po besedah vatikanskega tiskovnega predstavnika Mattea Brunija izbira imena novega papeža jasno nakazuje, da si bo v svojem pontifikatu prizadeval za družbena vprašanja in udejanjanje družbenega nauka Cerkve v sodobnem času, ki ga zaznamujeta globalizacija in umetna inteligenca.

Ne moremo zgraditi pravične družbe, če zavržemo najšibkejše - bodisi otroka v maternici ali ostarelega v njegovi šibkosti: oba sta namreč Božji dar.

Prejšnji papež s tem imenom, Leon XIII., ki je bil na čelu Katoliške cerkve v letih med 1878 in 1903, je bil odločen zagovornik pravic delavcev. Nasprotoval je zgoščanju industrije in trgovine v rokah peščice, ki izkorišča delavski razred, v znani okrožnici Rerum novarum (O novih stvareh) iz leta 1891, dokumentu, ki je zaznamoval začetek sodobnega socialnega nauka Cerkve, pa je jasno zaznati socialni pečat.

Dosledno skrb za najšibkejše razberemo tudi iz besed, ki jih je škof Prevost leta 2019 izrekel v pridigi v svoji takratni škofiji Chiclayo: »Ne moremo zgraditi pravične družbe, če zavržemo najšibkejše - bodisi otroka v maternici ali ostarelega v njegovi šibkosti: oba sta namreč Božji dar.«