FOTO: splet

Papež Frančišek je v obširnem pogovoru razkril svoje misli o športu, poroča avstrijski Kathpress. Šport in duhovnost imata velik skupnega: strast, metodologijo, napor, domišljijo in vztrajnost, je voditelj Katoliške cerkve izjavil v pogovoru za italijansko revijo Gazzetta dello Sport, ki je izšla minuli konec tedna. 84-letni papež je ostro obsodil doping: kdor si pomaga z nedovoljenimi sredstvi, si umaže dostojanstvo in uniči priložnost, da bi v življenju nekaj dosegel z nedoumljivim darom, ki mu ga je namenil Bog. V začetku novega leta je sveti oče človeštvu zaželel »raje pošten poraz kot prigoljufano zmago«.

Tako v športu kot v veri zgolj talent ne zadošča; dar je treba oblikovati in vežbati, je poudaril papež: »Jezus je zahteven vaditelj: če svoj talent zakoplješ, nisi več član njegove ekipe.« Ekipni duh je nepogrešljiv tako v športu kot v krščanstvu: »Nihče se ne reši sam,« je pojasnil Frančišek. Športniki in svetniki si delijo izkušnjo žrtvovanja in odpovedi: »Askeza je malce podobna življenju na mejnem območju – z njeno pomočjo malce lažje vidiš in razumeš središče.«

Kdor zmaguje, ne ve, kaj izgublja

Zmage papež ocenjuje protislovno: tisti, ki so vajeni zmagovati, so včasih v skušnjavi, da se čutijo nepremagljive; »zaradi zmage lahko človek včasih postane malce vzvišen«. Porazi pa po drugi strani zahtevajo izpraševanje vesti in podrobne analize. »Kdor zmaguje, ne ve, kaj izgublja. To ni zgolj besedna igra. Vprašajte uboge,« je dejal papež. Ubogi so obenem tudi zgled za to, kaj pomeni ne obupati. »Človek ne umre, če ga bijejo; človek umre, ko obupa, ko se neha boriti,« je pojasnil Frančišek.

Ohraniti pošteno srce je »skrivnost vsake zmage, ne le športne,« tako sveti oče. Pri tem opozarja na katoliška prizadevanja v športu mladih: tu se skriva »eden najrazumljivejših jezikov«, s katerim lahko nagovarjamo odraščajočo mladino. Papež vzporedno omenja še duhovne vaje, 30-dnevni duhovni umik, ki jih vsak jezuit v življenju opravi večkrat. S pomočjo takšnih duhovnih vaj lahko človek v sebi »odkrije nepričakovane izvire – in jih nato uporabi v življenju«.

Zadnjo besedo ima Kapetan

Argentinsko nogometno zvezdo Diega Maradono, ki je umrl novembra lani, je papež opisal kot »zelo ranljivega človeka«. »Na nogometnem igrišču je bil pravi pesnik,« je dejal papež. Kot zgled je omenil tudi legendarnega kolesarja Gina Bartalija, ki je med drugo svetovno vojno med treningi tihotapil ponarejene dokumente za italijanske Jude in jih tako reševal pred izgonom v koncentracijska taborišča.

Frančišek je še pojasnil, kako veliko moli, da na papeškem položaju ne bi obupal. »Ozavestiti moram, da igram v ekipi, v kateri ima kapetan zadnjo besedo. Molim, da bi znal bolje dojeti besede, ki mi jih sporoča Kapetan, jaz pa naj bi jih posredoval ljudstvu.« Poleg tega rad ohranja bližino z ubogimi: »Ko se zvečeri, pomislim na vse uboge, ki spijo med stebri na Trgu sv. Petra. Njihova odpornost me navdihuje, njihova navzočnost me varuje.« V njihovi ranljivosti pa se kaže Bog: »Bog nikoli ne obupa, niti v luči moje krhkosti.«