Dragi bratje in sestre, glavni poudarek letošnje poslanice za svetovni dan migrantov in itinerantov se osredotoča na misel o sv. Pavlu popotniku, apostolu narodov, njena izhodišča pa temeljijo tudi na jubilejnem letu, ki je bilo razglašeno ob dvatisočletnici Pavlovega rojstva. Pavel je kot popotnik po poklicu je med različnimi kulturami in evangelijem oznanjeval in to poslanstvo je tudi danes pomembna referenčna točka za vse, ki se nahajajo v sodobnem selitvenem toku.

Pavel, rojen v judovski družini, ki se je preselila v Tarz v Kilikiji, je bil deležen hebrejske in helenistične vzgoje. Po srečanju s Kristusom na poti v Damask (prim. Gal 1,11–24), Dogodek Pavlovega spreobrnjenja oziroma srečanja s Kristusom je eden najpomembnejšim v njegovem življenju. O tem poleg zapisa v pismu Galačanom obstajajo tudi trije zapisi v Apostolskih delih. Prim. Apd 9,1–19; 22,6–16 in 26,12–18. se je kljub zavedanju lastne preteklosti s spoštovanjem in hvaležnostjo do judovstva in Postave (prim. Rim 9, 1–5; 10, 1; 2 Kor 11,22; Gal 1,13–14; Flp 3,3–6) ter brez odlašanja ali premišljevanja, pogumno in navdušeno usmeril v izpolnjevanje novega poslanstva. Pavel se je odzval na Gospodovo naročilo: »Pojdi, poslal te bom daleč med pogane,« (prim. Apd 22,21) zato se je njegovo življenje korenito spremenilo (prim. Flp 3,7–11). Kristus je zanj postal razlog bivanja in vzrok navdihnjenja apostolske vneme v službi evangelija. Iz preganjalca kristjanov se je spreobrnil v Kristusovega apostola.

Apostol Pavel se je pod vodstvom Sv. Duha brez pridržkov trudil, da bi bil evangelij, ki je »Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku,« tudi oznanjen (prim. Rim 1,16). Na apostolskih potovanjih je v shodnicah oznanjal evangelij kljub številnim nasprotovanjem sonarodnjakom v diaspori (prim. Apd 18,4–6). Če so ga slednji zavrnili, se je obračal k poganom in je tako postal misijonar migrantov, sam migrant in popotnik, odposlanec Jezusa Kristusa, ki je vabil vsakogar, da bi postal Božji Sin in nova stvaritev (prim. 2 Kor 5,17).

Oznanjevanje kerigme Temeljno sporočilo krščanstva o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. je praktično pomenilo potovati po kopnem in po morju od Bližnjega Vzhoda prek Evrope vse do Rima. Pavel je svoje poslanstvo začel v Antiohiji, kjer je evangelij oznanjal nejudovskim ljudstvom in kjer so bili Jezusovi učenci prvič tudi poimenovani za kristjane (prim. Apd 11,20.26). Njegovo življenje in oznanjevanje sta bila vselej usmerjena v odkrivanje Jezusove osebe in k spodbujanju ljubezni do Jezusa, saj so v Njem vsi narodi poklicani, da postanejo eno samo ljudstvo.

V sodobnem času globalizacije je to tudi naloga Cerkve in vsakega krščenega: poslanstvo, ki je s tenkočutno pastoralno spodbudo usmerjeno v svet migrantov, kamor štejemo študente v tujini, priseljence, pribežnike, begunce in izseljence. Ne smemo spregledati tudi vseh tistih, ki so žrtve sodobnih oblik suženjstva, kot je npr. trgovanje z ljudmi. Tudi danes jim moramo prinašati evangeljsko sporočilo z enako držo kot apostol narodov, upoštevajoč različne družbene in kulturne razmere. Ne smemo spregledati posebnih težav vsakega posameznika glede na to ali ima status migranta ali izseljenca. Zaupam, da vsaka krščanska skupnost goji enako apostolsko gorečnost kakor sv. Pavel z namenom, da bi oznanjala Očetovo odrešenjsko ljubezen (prim. Rim 8,15–16; Gal 4,6), da »bi jih čim več pridobila za Kristusa« (prim. 1 Kor 9,19) ter postala »slabotnim slabotna. … vsem je postala vse, da bi jih nekaj zagotovo rešila.« (prim. 1 Kor 9,22) Pavlov zgled naj bo tudi za nas spodbuda za solidarnost do naštetih bratov in sester in za prizadevanje za miroljubno sožitje med različnimi narodi, kulturami in veroizpovedmi.

V čem je bila skrivnost apostola narodov? Apostola Pavla sta zaznamovali misijonska vnema in gorečnost bojevnika, ki sta izhajali iz dejstva, da »je tudi njega osvojil Kristus« (prim. Flp 3,12) in da je ostal z njim globoko notranje povezan. Deleženje Kristusovega življenja je čutil in zaznaval z »deležem pri njegovem trpljenju« (prim. Flp 3,10; Rim 8,17; 2 Kor 4,8–12; Kol 1,24). Tu je izvir Pavlove apostolske gorečnosti, ki sam pravi: »… Ko me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, se mu je zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani.« (prim. Gal 1,15–16; Rim 15,15–16) S Kristusom se je tako počutil sokrižanega, da je lahko trdil: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus.« (prim. Gal 2,20) Nobena težava mu ni preprečila nadaljevanja smelega oznanjevanja evangelija v svetovljanskih mestih, naseljenih s pisanim mozaikom narodov in kultur, kot sta bila v tistem času Korint in Rim.

Iz prebiranja Apostolskih del in Pavlovih pisem, lahko razberemo pristop, ki ni izključujoč, ampak je do vseh odprt. Takratno Cerkev so sestavljali verniki, ki jih kulturne ali rasne razlike niso razdvajale. Vsak krščen je po svojem bistvu član edinega živega Kristusovega telesa, ki je Cerkev. O. p.: Prim. Kol 1,24: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« Iz takšnega zornega kota se medsebojna bratska ljubezen prenaša v vsakodnevna dejanja sožitja, podpore in spodbude drugih ter dobi edinstven pomen. Razsežnosti bratskega sprejemanja, ki ga je učil sv. Pavel, ne moremo uresničiti brez razpoložljivosti za poslušanje oznanjene in uresničene Besede (prim. 1 Tes 1,6). To je beseda, ki spodbuja k posnemanju Kristusa (prim. Ef 5,1–2) in posnemanju apostola (prim. 1 Kor 11,1). Bolj ko je skupnost živo povezana s Kristusom, bolj je brez obsodbe, zaničevanja ali škandaliziranja dojemljiva za potrebe bližnjega. Tako se lahko tudi odpre medsebojnemu sprejemanju in neizključevanju (prim. Rim 14,1–3; 15,7). Verniki, ki so povezani s Kristusom, se v njem čutijo bratje, otroci istega Očeta (prim. Rim 8,14–16; Gal 3,26; 4,6). Iz zaklada bratske ljubezni izhaja gostoljubje (prim. Rim 12,13; 1 Tim 3,2; 5,10; Tit 1,8).

Tako se uresničuje tudi Gospodova obljuba: »In jaz vas bom sprejel in vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere, govori Gospod.« (prim. 2 Kor 6,17–18) Če se zavedamo resničnosti tega dejstva, kako lahko posebej med pribežniki in begunci spregledamo tiste, ki živijo v težkih in nemogočih življenjskih okoliščinah? Kako ne bi prisluhnili potrebam nebogljenih, neoboroženih, zaznamovanih s pomanjkanjem in negotovostjo, odrinjenih ter pogosto izključenih iz družbe? Prav tem namenjamo posebno pozornost, saj v enem od Pavlovih pisem beremo, da si je »Bog izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.« (prim. 1 Kor 1,27–29)

Dragi bratje in sestre, svetovni dan migrantov in itinerantov, ki ga bomo obhajali 18. januarja 2009, naj bo za vse spodbuda, da bomo bratsko ljubezen brez rasne ali druge diskriminacije živeli v polnosti in v prepričanju, da je naš bližnji, vsak, ki potrebuje pomoč in mu lahko pomagamo (prim. Bog je ljubezen, št. 5). Gre za prvo okrožnico papeža Benedikta XVI. z naslovom Bog je ljubezen oziroma Deus caritas est, ki je bila javnosti predstavljena 25. januarja 2006, v slovenskem prevodu pa je dosegljiva na priloženi spletni strani:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/16D360DCB0B3C3E1C125712C00357B93/$FILE/112.PDF Nauk in zgled apostola in migranta ter evangelizatorja narodov in kultur, sv. Pavla, naj nas spodbudita h globljemu razumevanju dejstva, da karitativna dejavnost predstavlja vrhunec in sintezo krščanskega življenja. Zapoved ljubezni Prim. Mt 22, 34–40: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« se napaja pri evharistični mizi, pri kateri sodelujejo povezani Kristusovi apostoli. Evharistija je zakrament bratske ljubezni in kakor je Jezus pri zadnji večerji združil evharistijo z zapovedjo ljubezni, tako njegovi prijatelji tudi dandanes stopajo po njegovih stopinjah. Postal je služabnik človeštva in s podporo Božje milosti se tudi njegovi učenci posvečajo služenju bližnjemu. Po Pavlovem zgledu drug drugemu postajajo bratje: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (prim. Gal 6,2) Med verujočimi samo na ta način raste medsebojna ljubezen (prim. 1 Tes 3,12).

Dragi bratje in sestre, neutrudno oznanjajmo in pričujmo za veselo novico navdušeno, pogumno in z notranjo močjo! V zapovedi ljubezni je strnjeno celotno sporočilo evangelija. Pristne Kristusove učence prepoznamo po nesebični medsebojni ljubezni in gostoljubnosti do vseh. Naj nam ta dar ohranjata apostol Pavel in posebno Marija, Mati gostoljubja in ljubezni. Medtem ko kličem Božje varstvo na vse, ki nudijo pomoč migrantom in vsem drugim, ki se na tem svetu preseljujejo iz različnih razlogov, zagotavljam vsakemu zvest spomin v molitvi in vsem podeljujem apostolski blagoslov.



V Castel Gandolfu, 24. avgusta 2008 papež Benedikt XVI.



Prevod in priredba TU SŠK.