Veliko manj pa jih verjetno ve, da Škocjanske jame niso edinstvene samo po jamskem sistemu, ampak tudi po izredni okolici jam. Ta se zadnja leta hitro obnavlja, s čimer prihajajo do izraza premnoge dragotine tega edinstvenega območja.

Najznamenitejši podzemski pojav na Krasu in v Sloveniji

Škocjanske jame so najznamenitejši podzemski pojav na Krasu in v Sloveniji ter sodijo med najpomembnejše jame na svetu. Človeka je že od nekdaj privlačila soteska, na koncu katere je Reka izginjala v podzemlje, in skrivnostni jamski vhodi. Reka ponika pod skalno steno, vrh katere je vas Škocjan, ki je dala jamam ime. Arheološke najdbe govorijo, da človek biva v jamah in njihovi okolici že od davnine (od mezozoika, neolitika, bronaste in železne dobe prek antike in srednjega veka do danes). Najdbe v Tominčevi jami, Ozki špilji in Jami na Prevali (Mušji jami) dokazujejo, da že v prazgodovinskih časih pomen Škocjanskih jam ni bil le lokalen, ampak najmanj regionalen. Prvi pisni viri o Škocjanskih jamah izvirajo iz antike. Označene so na najstarejših tiskanih zemljevidih tega dela sveta. Tudi Valvasor ni mogel mimo tako pomembnega naravnega pojava.

Škocjanske jame. Globina te soteske ponekod znaša več kot sto metrov. Foto: Park Škocjanske jame

Zgodovina raziskovanja Škocjanskih jam je bogata in tudi burna

Nekaj izjemnega na slovenskem ozemlju je kulturno dogajanje na območju Škocjanskih jam. V Mušji jami so pred več kot stoletjem odkrili množico prazgodovinskih predmetov, ki so jih v jamo metali med kultnimi obredi darovanj.

V 19. stoletju so se lotili raziskovanja Škocjanskih jam in jih do konca stoletja končali. Med iskanjem vode za preskrbo Trsta so pokušali slediti teku Reke v podzemlje. Zgodovina raziskovanja je bogata in tudi burna. Potem ko je izredno težavno raziskovanje podzemnega toka Reke stalo skoraj sto let, so se raziskovalni podvigi znova začeli po letu 1990.

V Škocjanskih jamah. Foto: Park Škocjanske jame

Bogata zgodovina območja

Veličastne Škocjanske jame so že v starih časih privlačile in burile človeško domišljijo. Podzemni svet, skrivnostno delo narave, vode in kamna, z življenjem v temi ter v podzemnih potokih in jezerih, je porajal mnoge legende in strahove naših prednikov. Vendar je človekova radovednost sčasoma premagala strahove in jih nadomestila z željo po raziskovanju in razumevanju tega sveta. Legende so postale del kulturne dediščine, znanje pa se vse bolj bogati z razumevanjem krasa in kraških pojavov.

Slovenski kras je zelo zgodaj začel zanimati raziskovalce. Škocjanske jame so že v 19. stoletju pritegnile mnoge radovedneže in dobile prve turistične poti, vklesane v stene podzemnih rovov. Podzemni svet je dobival čedalje več občudovalcev, znanje o nastajanju jam in življenju v njih je vse bogatejše. Razvoj pa prinaša s seboj tudi bojazni in skrbi – onesnaževanje, ki mu narava le stežka kljubuje. Zato je tem večja odgovornost države in vsakega posameznika, da ta prečudoviti podzemni svet skupaj s kulturno dediščino na površju varujemo in ga ohranjamo za prihodnje rodove.

V Škocjanskih jamah – Lev. Foto: Park Škocjanske jame

Priprave za zavarovanje tega naravnega in kulturnega območja

Pobude stroke in naravovarstvenikov za zavarovanje edinstvenih naravnih kraških območij v Sloveniji segajo v leto 1967, ko je bila načrtovana ustanovitev Kraškega regijskega parka. Ta naj bi zajel celoten Kras do Škocjanskih jam, okolico Kozine z Matarskim podoljem, Slavnik in območje kraškega roba. Danes je od vsega tega ustrezno zavarovano le površje nad Škocjanskimi jamami z okoliškimi udornicami in sotesko Reke ter sam jamski sistem v velikosti 413 hektarjev.

Resnejše priprave za zavarovanje tega območja so se začele ob koncu sedemdesetih let, ko so nastajale prve podlage na občinski ravni. Kmalu je takratna občina Sežana, v letu 1980, sprejela dober odlok o varstvu območja Škocjanskih jam. Hkrati je že v nekaterih posameznikih tlela želja po vpisu tega edinstvenega naravnega spomenika na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine pod okriljem Unesca.

Mogočna dvorana v Škocjanskih jamah. Foto: Park Škocjanske jame

Od leta 1986 na seznamu Unescove svetovne dediščine

Sam proces do vpisa je trajal sedem let, ko je medvladni komite leta 1986 podprl kandidaturo. Novembra 1986 so bile Škocjanske jame končno vpisane na seznam Unescove svetovne dediščine kot edini slovenski spomenik. Proti koncu osemdesetih let so se razmere popravile tudi glede onesnaženosti Reke, kar je bil najbolj žgoč problem. V začetku devetdesetih let so se začele priprave za ustanovitev Regijskega parka Škocjanske jame, zakon pa je bil sprejet leta 1996. Leto kasneje je kot upravljavec parka začel delovati javni zavod. Razlika v urejenosti okolja v zadnjih tridesetih letih je naravnost osupljiva. Pred desetimi leti si je obiskovalec lahko ogledal samo jamsko pot, zunanje območje z zaselki, domačijami in sprehajalnimi potmi je bilo v klavrnem, razpadajočem stanju, poti pa zaraščene.

Plošča ob izhodu iz Škocjanskih jam: od leta 1986 so na seznamu Unescove svetovne dediščine. Foto: Ivo Žajdela

Jamski sistem še zdaleč ni vse, kar je vredno ogleda

Danes lahko rečemo, da za obiskovalca parka jamski sistem še zdaleč ni vse, kar je vredno ogleda. Zavodu je uspelo postoriti zelo veliko. Pospešeno obnavljajo stavbno dediščino, dotrajano infrastrukturo v jamah, zelo lepo so obnovili tudi učna pot Škocjan. Zavod je v zadnjem času izdal številne tematske prospekte, ki prikazujejo arheologijo, etnologijo in seveda bogastvo jam, vsebinsko in ilustrativno bogato monografijo Park Škocjanske jame (105 strani) in njeno manjšo broširano različico, ter informativno zelo bogati publikaciji turistično karto v merilu 1 : 6.000 in Vodnik po učni poti Škocjan, ki obsega kar 96 strani.

Zaviti bor, tudi takšen prizor doživimo ob Škocjanskih jamah. Foto: Ivo Žajdela

Hiter razvoj parka

Odkar park vodi profesionalna ekipa, smo priče velikim spremembam. Med drugim so obnavljali stavbno dediščino v vseh treh zaselkih, Matavunu, Škocjanu in Betanji. Za kako žgoč problem gre, naj pove naslednji podatek. V edinstveni vasici Škocjan je še leta 1967 živelo sto prebivalcev, v vasi so imeli gostilno in šolo s štirimi razredi do leta 1962. Danes v Škocjanu živita le še dva človeka. Stavbe so bile do nedavnega v klavrno razpadajočem stanju, s sistematično obnovo, gre namreč za naravni in arhitekturni biser, pa so obnovili že večino stavb, ki so dobile znotraj zavoda novo vsebino. Obnova je segla tudi v bližnji zaselek Betanjo, kjer so prenovili Betančovo domačijo, stavbo iz začetka 17. stoletja, krito s škriljami.

Ena od številnih info tabel v Škocjanskih jamah. Foto: Ivo Žajdela

Vzorčni primer varovanja in upravljanja nekega območja

Hiter razvoj parka, ki je še do nedavnega sodil med demografsko in gospodarsko ogrožena območja, se med drugim odraža v številnih vključevanjih v razne mednarodne ustanove, s čimer pridobiva čedalje pomembnejšo vlogo pri sooblikovanju kakovostnejšega ekonomskega razvoja, tako znotraj divaške občine kot Krasa in tudi širše. Park so vključili v Mrežo zavarovanih območij v Alpah, s katero sodeluje pri nekaterih projektih, tudi v okviru programa Interreg III B; v organizacijo Europarc, prek katere je že večkrat sodeloval v mednarodnih delavnicah in na seminarjih, ter v ramsarsko konvencijo, ki je pod okriljem Unesca. Škocjanske jame so bile v slednjo uvrščene kot prvo podzemno mokrišče na svetu zaradi pomembnega naravnega habitata, ki vsebuje visoko specializirane in pogosto endemične vrste kopenskih in vodnih jamskih živali. Danes je park po mnenju mnogih strokovnjakov vzorčni primer varovanja in upravljanja nekega območja. Veliko zaslug za to ima direktor zavoda Albin Debevec.

Info tabla v Škocjanskih jamah. Foto: Ivo Žajdela

Učna pot Škocjan

Učna pot Škocjan zajema vse posebnosti klasičnega krasa. Pot so naredili, da bi se na njej lahko obiskovalci seznanili z izredno bogatim kulturnim in naravnim svetom kraškega površja. Zasnovana je krožno. Začetek je v informacijskem centru, od koder enotne oznake vodijo proti Štefanjinemu razgledišču in Škocjanu. Vsebinsko je razdeljena na naravoslovne in kulturne teme, prve spoznamo v naravnem okolju, druge v naseljih. Pri načrtovanju poti so sodelovali strokovnjaki različnih področij, tako da pot poteka po razgibanem in zelo raznolikem svetu, njena največja moč pa je v informativnosti. Dolga je okoli dva kilometra in traja predvidoma dve uri. Del učne poti sta tudi Jakopinov in Jurjev skedenj, dolgo klavrni ruševini, danes pa izredno lepo obnovljeni stavbi, kjer sta na ogled etnološka in arheološko-krasoslovna zbirka. Odlika poti so lepo oblikovane informativne table. Pot obiskovalcu ne ponuja samo uživanja v naravni in kulturni dediščini, ampak pri človeku vzbudi pogosto zakrnele občutke za krhkost in vrednost naravnega okolja.

Ivo Žajdela, Škocjanski biseri, Škocjanske jame, Demokracija, 3. 6. 2004