Družina nosilka življenja in vrednot

1. Zakon temeljna skupnost
(3. navadna nedelja, 27. januarja 2008)


Dragi bratje in sestre!

Družina je temeljna celica družbe. V tem zavedanju škofje spodbujamo pastoralne delavce, vernike in ljudi dobre volje, da se v pastoralnem letu družine skupaj zavzamemo za prenovo družine in utrditev njenih temeljev.

V prvem delu pastirskega pisma bomo spregovorili o zakonu kot naravni skupnosti in zakramentalni zvezi, v drugem pa o družini in njenih konkretnih stiskah ter o znamenjih upanja.


1. Zakon – prva naravna skupnost

»Razsvetljena z lučjo svetopisemskega sporočila ima Cerkev družino za prvo naravno skupnost, nosilko lastnih in izvirnih pravic, ter jo stavi v središče družbenega življenja. Družina namreč, ki se poraja iz pristne življenjske skupnosti in zakonske ljubezni, utemeljene na zakonski zvezi moškega in ženske, je prvotni prostor medsebojnih odnosov, prva in življenjska celica družbe; družina je božanska ustanova, ki je temelj življenja ljudi, pravzor vsake družbene ureditve.« (Kompendij družbenega nauka Cerkve, 211).

Zakonska zveza, ki vključuje brezpogojno podaritev partnerjev drug drugemu v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni za vse življenje, je vrednota in »naravni zakrament«. Bog je s stvarjenjem človeka ustanovil zakonsko zvezo in jo obdaril z blagoslovom, »ki edinega ni uničila ne kazen za izvirni greh ne sodba ob vesoljnem potopu« (Rimski obrednik, Sveti zakon, Ljubljana 2005, 30, 44).

Ljudje različnih verstev in kultur so že od nekdaj zakonski zvezi pripisovali svet, verski in »odrešenjski« značaj, kar pomeni, da je bil cilj zakona ne le posredovanje življenja, ampak tudi blagor zakoncev in dopolnjevanje moškega in ženske. Kristus je naravno zakonsko zvezo med krščenima povzdignil v zakrament, vendar Cerkev spoštuje tudi urejene zakonske zveze v drugih verstvih in kulturah, ki so v skladu z njihovo tradicijo. Čeprav je za krščene edini veljavni zakon zakramentalna zakonska zveza, civilno poročenih zakoncev Cerkev ne enači s svobodnimi zvezami (CD 16, 80–82).


2. Zakon je zakrament

Bog je v Novi zavezi na pomen družine pokazal s tem, da se je Božji Sin rodil in odrasel v njej, Jezus Kristus pa je zakon povzdignil v zakrament. Mož in žena v zakonu prejemata milost ljubezni, moči in razsvetljenja.

Čeprav vsaka zakonska zveza, sklenjena z veljavnimi pravili določene skupnosti, daje zakoncema trdnost, pa vsak zakon ni zakrament v krščanskem pomenu besede. Zakrament sv. zakona si podelita krščena fant in dekle, ki se z nepreklicno privolitvijo drug drugemu izročita in drug drugega sprejmeta. Tako pred Cerkvijo in družbo nastane trdna vez, ki je kot trajna in nerazvezna skupnost deležna Božjega blagoslova in zakonca posvečuje in odrešuje. Vstali Kristus zakonski par spremlja od sklenitve zakonske zveze vse do smrti enega izmed njiju.


3. Družina je najboljše okolje za vzgojo otrok

Družina je bila v zgodovini človeštva nosilka in posredovalka človeških in krščanskih vrednot. »Zdravje osebe in človeške ter krščanske družbe je povezano z uspevanjem zakonske in družinske skupnosti« (CD 47, 1).

»Družina ima pomembno in središčno vlogo v življenju osebe. V tej zibelki življenja in ljubezni se človek rojeva in raste. Ko se rodi otrok, je družbi zaupan dar nove osebe, ki je »iz svoje notranjosti poklicana k občestvu z drugimi in k dajanju drugim.« (Kompendij družbenega nauka Cerkve, 212) Otrok potrebuje starša, ki se kljub pomanjkljivostim ljubita, saj otrok poleg materine in očetove brezpogojne ljubezni hrepeni tudi po varnosti, ki jo zagotavlja njun zakonski odnos. Otrok potrebuje družino, torej skupnost staršev, bratov in sester, ki predstavlja privilegiran kraj za izkušnjo ljubezni in vere. Družina je primarno vzgojno okolje, v katerem starši prvi posredujejo verske vrednote. Družinska skupnost je v svojem temelju »šola za bogatitev človečnosti« (CS 52, 1).


4. Družina – zibelka življenja

Človeško življenje je največja vrednota, zato si vprašanje posredovanja življenja zasluži vso pozornost. Nizka rodnost je izziv za večino evropskih držav. Z žalostjo ugotavljamo, da je rodnost v Sloveniji kljub prizadevanjem za večjo nataliteto, najnižja v Evropski uniji. Zaskrbljujoč je podatek, da je za obnavljanje prebivalstva letno 12.000 rojstev premalo. Znamenje upanja predstavljajo podatki Statističnega urada Republike Slovenije, po katerih od leta 2004 število rojstev narašča. Razlogi za nizko rodnost so duhovne in materialne narave. Izguba vrednot, egoizem, potrošništvo, razveze, strah pred odgovornostjo ter premajhna volja do življenja so posledica šibke vernosti in spremenjenih družbenih razmer. Kjer je vera, je najti več velikodušne odprtosti za novo življenje.

Današnja Božja beseda nas opogumlja, rekoč: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.« (Iz 9,1) Zaupamo, da se bo nataliteta ob moralni in duhovni podpori Cerkve ter ustrezni zakonodaji povečevala, saj smo za preživetje naroda vsi odgovorni.

Ko govorimo o odgovornem starševstvu, se zavedamo, da nimajo vsi starši enakih pogojev in darov za vzgojo. Izkušnje kažejo, da se za več otrok odločajo zakonski pari, ki so tesneje povezani s Cerkvijo. V osebnem duhovnem življenju, skupinah ali gibanjih dobivajo oporo za darovanje in sprejemanje novega življenja.

Cerkev se zaveda bolečine mnogih neplodnih parov, ki potrebujejo naše razumevanje, podporo in spoštovanje.

Narod je srečen in uspešen, če ima zdrave družine, ki so odprte za življenje in odgovorno vzgajajo svoje otroke. Lepo vas pozdravljamo in vas blagoslavljamo.