Jurija Vego Slovenci poznamo v glavnem kot matematika, manj pa kot topniškega častnik, ki si je nabral vojaških, lovorik na mnogih: evropskih bojiščih. Številni avtorji so v svojih delih podrobno opisovali Vegove znanstvene dosežke, Vegovi uspehi na bojnem polju pa so poželi manj pozornosti.

Knjiga pripoveduje pred­vsem o Vegovi vojaški poti

Jurij Vega se je s svojo sposobnostjo in hrabrostjo iz navadnega kmečkega fanta povzpel do čina topniškega podpolkovnika. Bil je eden redkih Slovencev, ki so ga odlikovali z najvišjim avstrijskim vojaškim odlikovanjem, vojaškim redom Marije Terezije. Knjiga Jurij Vega in viteški križec Marije Terezije ter drugi Slovenci, nosilci tega odlikovanja pripoveduje predvsem o Vegovi vojaški poti in podrobno opisuje vsa njegova junaška dejanja. V njej je dr. Pavel Car prvič v celoti predstavil vse dokumente iz dunajskega Vojnega arhiva, ki se tičejo Vegove poti do visokega odlikovanja. Ta pa je bila trnova, saj je moral zanj zaprositi kar trikrat, preden mu ga je cesar Franc II. podelil. Z odlikovanjem so bili povezani plemiški naziv, čast in slava ter dosmrtna renta. Za dosego ciljev Vega pogosto ni izbiral sredstev. Tako je, da bi prisilil trdnjavo Saint Louis k vdaji, obstreljeval in porušil civilno naselje v trdnjavi. To so mu mnogi močno zamerili in gotovo je bil to eden od razlogov, da so prvo prošnjo za podelitev odlikovanja zavrnili.

Ob Vegi je avtor v knjigi predstavil tudi oba druga Slovenca, ki sta dobila najvišje avstrijsko odlikovanje za hrabrost, to sta bila stotnik Jožef Novak in poročnik Andrej Čehovin.

Knjiga je bogato ilustrirana, tako s faksimili arhivskih dokumentov, kot tudi z mnogimi vojaškimi zemljevidi tistega časa. Gotovo bo zanimivo branje za vse, ki jih zanima slovenska vojaška zgodovina in osebe, ki so jo pisale.

Blaž Žemva je bil načelnik generalnega štaba združenih oboroženih sil Avstro-ogrske monarhije

Posamezni slovenski častniki so v avstrijskih armadah, v katerih so služili, dosegali najpomembnejše položaje, najvišje počastitve in najznamenitejša odlikovanja. Pehotni general Blaž Žemva (Blasius Shemua) iz Zgornjih Gorij je bil v letih 1911 do 1912 načelnik generalnega štaba združenih oboroženih sil Avstro-ogrske monarhije. Če odmislimo položaj cesarja, je bil Žemva vrhovni poveljnik avstro-ogrskih združenih oboroženih sil. Cela vrsta Slovencev je dosegla generalski čin. Publicist, generalmajor Marjan Kranjc, je našteval kar 80 avstrijskih generalov in admiralov slovenskega rodu.

Odlikovanje vojaški red Marije Terezije

Najvišje odlikovanje avstrijskega cesarstva vse do razpada monarhije leta 1918 je bil vojaški red Marije Terezije. V dobrem stoletju in pol je bilo s tem odlikovanjem ovenčanih le nekaj čez tisoč častnikov, med njimi je po tem odlikovanju poseglo tudi nekaj Slovencev. Carjeva knjiga govori o treh slovenskih osebah, vitezih reda Marije Terezije: topniškemu majorju Juriju Vegi, pehotnem majorju Žigi Novaku in topniškemu poročniku Andreju Čehovinu. Avstro-ogrski častnik, književnik in pisec vojaških strokovnih besedil polkovnik Fridolin Kaučič je v predavanju o Juriju Vegi našteval ob Vegi še šest Slovencev s tem odlikovanjem, zapisal je: »Ti možje so: Seničar (Spodnjištajerec), Čehovin (Kranjec), Novak (Kranjec), dva Šerpona iz Gradiške, Jablonsky po materinem pokolenju slovenski Štajerec.« Seničar (Paul Maria Joseph baron Senitzer z gradu Freiberg, 20 km SV od Gradca), oba Šerpona (Oswald baron Scherpon von Kronenstern in Jožef baron Scherpon von Kronenstern iz Gratiskute v Furlaniji) in Jablonsky (Jožef baron Jablonsky von Monte Berico iz Radgone) imajo tudi slovenske korenine, vendar niso Kranjci, kot jih je označil Kaučič, in bi jih težko šteli za Slovence.

Viteški križec Marije Terezije. Vir: knjiga

Vojaške lovorike si je nabral na mnogih evropskih bojiščih

Jurija Vego Slovenci poznamo v glavnem kot matematika, manj pa kot topniškega častnika, ki si je nabral vojaških lovorik na mnogih evropskih bojiščih. O njem je bila napisana vrsta knjig in prispevkov, od strokovnih do poljudnih, o njegovem življenju je bil napisan celo roman. Številni avtorji so v svojih delih podrobno opisovali Vegove znanstvene dosežke na področju matematike in balistike, Vegovi uspehi na bojnem polju pa so poželi manj pozornosti. Jurij Vega se je s svojo sposobnostjo in hrabrostjo iz navadnega kmečkega fanta povzpel do čina topniškega podpolkovnika. Bil je eden od treh Slovencev, ki so ga odlikovali z najvišjim avstrijskim vojaškim odlikovanjem, vojaškim redom Marije Terezije (Militär Maria-Theresien Orden). Kljub temu pa do zdaj noben od avtorjev ni v celoti obdelal Vegove poti do odlikovanja. Ta je bila namreč zavita in trnova, saj je moral za odlikovanje zaprositi kar trikrat, preden ga je končno dobil. Nekateri avtorji, ki niso v celoti poznali postopka za vstop v ta red, so določene dokumente o tem ponekod celo napačno interpretirali. Nihče od avtorjev pa ni v celoti navedel vseh izvirnih dokumentov. Avtorjev namen je bil podrobno in prvič v celoti predstaviti Vegovo vojaško pot ter dokumente, ki so vezani na njegov sprejem v vojaški red Marije Terezije.

Ravno tako je predstavil tudi vojaško pot ostalih dveh vitezov vojaškega reda Marije Terezije, Žige Jožefa Novaka in Andreja Čehovina, ki sta bila pozneje povzdignjena tudi v baronski stan. Čeprav je bila njuna pot do odlikovanja, kot beremo v knjigi, veliko preprostejša in lažja, pa niso bila njuna dejanja na bojnem polju nič manj pomembna kot Vegova.

Predavanje Pavla Carja v Muzeju novejše zgodovine

Po Juriju Vegi so imenovane šole, ulice in turistične poti, a v slavnem verzu pesnika Antona Aškerca »... v delih svojih živel sam boš večno«, lahko prepoznamo tudi njegovo zgodbo, saj vsi poznamo njegovo ime v povezavi z logaritemskimi tabelami, mnogo manj pa njegovo življenje in vojaško pot.

Kot je v uvodu v knjigi zapisal dr. Marko Štepec iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije je imel zgodovinar dr. Pavel Car na sredinih večerih prve svetovne vojne v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije 29. maja 2024 predavanje o Redu Marije Terezije, ki je bil podeljen znanstveniku in topničarju, avtorju znamenitih Logaritmov, Juriju Vegi (1754–1892). Bil je mlajši sodobnik znanstvenikov druge polovice 18. stoletja, ki so na Kranjskem in v širšem prostoru zasloveli vsak na svojem področju: med njimi Baltazar Hacquet (1739–1815), Gabriel Gruber (1740–1805), Žiga Zois pl. Edelstein (1747–1819) in Marko Pohlin (1735–1801). Poslušalcem je s skrbno zbranimi drobci iz dunajskega vojnega arhiva predstavil manj znano življenjsko zgodbo topniškega majorja, fizika in matematika Jurija Vege. Predavanje so dopolnjevale številne drobtinice iz Vegovega življenja, vojskovanja in dela. Med množico zbranih podatkov je spregovoril tudi o hudomušnih podrobnostih, ki so se močno vtisnile v ljudski spomin, a se je za njimi izgubila sled izvora: otrokom, ki naj bi bili preveč pobalinski, so nekoč radi rekli: »Ne bodi tak laudan!« ali »Ne divjaj kot laudan!« Seveda je le malokdo poznal izvor besede v priimku avstrijskega poveljnika feldmaršala Ernsta Gideona pl. Laudona, Vegovega nadrejenega pri obleganju Beograda.

Manj kot leto dni po predavanju je izšla bogato ilustrirana knjiga o Juriju Vegi in drugih Slovencih, ki so bili odlikovani s prestižnim viteškim križcem Marije Terezije: stotnik Sigismund Jožef Novak iz Komende pri Kamniku, odlikovan leta 1806, in poročnik Andrej Čehovin iz Branice na Krasu, odlikovan leta 1849.

»V žlahtnem razumevanju muzejskega predmeta kot nosilca pomenov in zgodb nas knjiga o Redu Marije Terezije in njegovih slovenskih nosilcih popelje po 18. in 19. stoletju. V knjigi, ki nadaljuje avtorjeve knjižne objave o odlikovanjih in odlikovancih, je objavljeno veliko novoodkritega arhivskega gradiva, zaradi česar je pomemben prispevek k slovenskemu vojaškemu zgodovinopisju,« je zapisal Marko Štepec.

Viteški križec Marije Terezije. Vir: knjiga

Vprašanje strokovne terminologije

Dokumenti, ki so podlaga za levji delež materiala, iz katerega je avtor črpal snov te knjiga, so v nemščini. To, kot pojasnjuje, ni knjižna nemščina, ampak predvsem 200 let stara uradniška nemščina administrativnih dokumentov, predpisov, dopisov, pisem, prošenj, poročil in podobnega. Take nemščine pogosto ni enostavno preliti v današnjo knjižno slovenščino, ne da bi se izgubil ali okrnil duh tistega časa, ki veje iz dokumentov. Avtor se je potrudil po najboljših močeh, da bi duha takratnih dokumentov ohranil, čeprav včasih, kot sam pojasnjuje, na račun okornih stavkov, nenavadnih povedi in celo slovničnih napak. Bralcu prepušča presojo, v kolikšni meri mu je to uspelo.

Pogosto je uporabil izvirne nemške izraze, posebno za vojaške čine; nekatere, kot na primer Obristwachtmeister (čin, ki ga je nekaj časa imel Jurij Vega; major, ki je lahko po potrebi nadomeščal polkovnega poveljnika), je skoraj nemogoče prevesti. Pri nekaterih činih, kot sta na primer topničarska podčastniška čina Feuerwerker in Oberfeuerwerker, je uporabil slovensko ime iz tistih časov, ognjičar in nadognjičar (že ime pove, da je to tisti vojak pri topu, ki prižge vžigalno vrvico), vendar je v besedilu navedel v oklepaju tudi nemški naziv.

Tudi pri činu Feldmarschalleutnant mu slovenski izraz podmaršal (izraz, ki ga je uporabljalo tedanje slovensko časopisje), ni ustrezal. »Vse prehitro se lahko bralcu, ki ne pozna v celoti starih vojaških činov avstrijskega cesarstva, porodi primerjava z našimi čini podporočnik ali podpolkovnik; stopnji, ki naj bi bili takoj pod poročnikom oziroma polkovnikom. Vendar je bil čin podmaršal stopnja takoj pod činom maršala, ampak dve stopnji nižje, namreč pod činom generala. Tedanji generalski čini bi se v slovenščini vrstili: generalmajor, podmaršal, general pehote (konjenice ali topništva) in feldmaršal. Tako da sem namesto izraza podmaršal pogosto uporabil izvirno ime Feldmarschalleutnant.«

Pavel Car. Vir: knjiga

Leta 2021 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral iz zgodovine

Dr. Pavel Car (1959, Ljubljana) je končal študij računalništva na Fakulteti za elektrotehnikov Ljubljani. Kasneje je v Angliji končal še študij managementa in tudi magistriral iz tega področja. V zadnjih petnajstih letih je bil na raznih vodstvenih položajih v več multinacionalkah in domačih podjetjih, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo. Leta 2021 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral iz zgodovine. Svojo poklicno pot je končal kot direktor Narodnega muzeja Slovenije.

Napisal je nekaj knjig na temo odlikovanj in vojaške zgodovine ter doma in v tujini objavil na to temo vrsto strokovnih prispevkov. Knjiga Odlikovanja Şrbije in Jugoslavije od 1859 do 1941, ki jo je napisal s soavtorjem Tomislavom Muhićem iz Zagreba, in ki je izšla pri prestižni dunajski založbi Verlag Militaria v angleškem, nemškem in hrvaškem jeziku, je vrsto let v svetovnem merilu veljala za najboljšo knjigo na temo odlikovanj.