Benedikt XVI.
Pavlova smrt in dediščina
(20. kateheza o apostolu Pavlu, v sredo, 4. februarja 2009)
Dragi bratje in sestre!

Vrsta naših katehez o liku svetega Pavla je prišla do svojega sklepa: danes bomo govorili o koncu njegovega zemeljskega življenja. Starodavno krščansko izročilo enodušno izpričuje, da je Pavel umrl zaradi mučeništva, ki ga je prestal tukaj v Rimu. Spisi Nove zaveze nam o dogodku ne poročajo. Apostolska dela končujejo svojo pripoved in omenjajo stanje ujetništva apostola, ki je vendarle mogel sprejemati vse, ki so prihajali k njemu (prim. Apd 28,30-31). Samo v drugem pismu Timoteju najdemo naslednje njegove besede slutnje: "Jaz se namreč že darujem in blizu je čas, da razpnem jadra" (2 Tim 4,6; prim. Flp 2,17). Apostol tu uporablja dve podobi: kultno podobo žrtvovanja, ki jo je uporabil že v pismu Filipljanom, ko je razlagal mučeništvo kot del Kristusove daritve, in mornarsko podobo odvezovanja ladje: obe podobi skupaj merita na dogodek smrti, in sicer nasilne smrti.

Prvo izrecno pričevanje o koncu življenja svetega Pavla prihaja iz polovice 90-ih let prvega stoletja, torej malo več kakor tri desetletja po njegovi dejanski smrti. Gre natanko za pismo, ki ga je rimska Cerkev s svojim škofom Klemenom I. pisala korintski Cerkvi. V tem pisemskem besedilu je vabilo, naj ohranijo pred očmi zgled apostolov. Takoj za tem, ko je omenjeno Petrovo mučeništvo, beremo tole: "Zaradi ljubosumnosti in prepira je bil Pavel prisiljen pokazati nam, kako se doseže nagrada potrpežljivosti. Sedemkrat v ječi, izgnan, kamenjan, je bil Kristusov glasnik na vzhodu in zahodu; s svojo vero si je pridobil čisto slavo. Potem ko je oznanjal pravičnost po vsem svetu ter prišel do skrajnega zahoda, je prestal mučeništvo pred oblastniki. Tako je odšel s tega sveta in dosegel sveti kraj ter s tem postal največji zgled potrpežljivosti" (1 Klem 5,2). Potrpežljivost, o kateri govori, je izraz njegovega občestva s Kristusovim trpljenjem, velikodušnosti in stanovitnosti, s katero je sprejel dolgo pot trpljenja, tako da je mogel reči: "Jezusova znamenja, stigme, nosim na svojem telesu" (Gal 6,17). V besedilu svetega Klemena smo slišali, da je Pavel prišel do "skrajnega zahoda". Razpravljajo, če to ne namiguje na Pavlovo potovanje v Španijo. O tem ni gotovosti. Res pa je, da sveti Pavel v svojem pismu Rimljanom izraža svoj namen, da bi šel v Španijo (prim. Rim 15,24).

Zelo zanimivo pa je v Klemenovem pismu zaporedje dveh imen Petra in Pavla, tudi če sta v pričevanju Evzebija Cezarejskega iz 4. stoletja v obratnem redu; ko govori o cesarju Neronu, piše: "V času njegovega vladanja je bil Pavel obglavljen v Rimu in Peter je bil tam križan. Pripoved je potrjena z imenom Petra in Pavla, ki je še danes ohranjeno na njunih grobovih v onem mestu" (Cerkvena zgodovina, 2,25,5). Evzebij nato nadaljuje in navaja predhodno izjavo nekega rimskega duhovnika z imenom Gaj, segajočo v začetke drugega stoletja: "Morem ti pokazati trofeji (zmagoslavni znamenji) apostolov: če boš šel v Vatikan ali na Via Ostiense, boš tam našel trofeji ustanoviteljev Cerkve" (N.d., 2,25,6-7). "Trofeje" so nagrobni spomeniki, gre prav za grobova Petra in Pavla, ki ju še danes po dva tisoč letih častimo na istih krajih: bodisi v Vatikanu svetega Petra, bodisi v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja na Via Ostiense apostola narodov.

Zanimivo je poudariti, da sta oba velika apostola omenjena skupaj. Tudi če noben starodaven vir ne govori o njunem sočasnem služenju v Rimu, ju bo nadaljnja krščanska zavest na osnovi njunega skupnega pokopa v glavnem mestu cesarstva združila tudi kot ustanovitelja rimske Cerkve. Tako dejansko beremo pri Ireneju iz Lyona proti koncu drugega stoletja, ko govori o apostolskem nasledstvu v raznih Cerkvah: "Ker bi bilo predolgo naštevati nasledstva vseh Cerkva, bomo vzeli največjo in najstarejšo Cerkev, ki je znana vsem, Cerkev, ki sta jo ustanovila in vzpostavila dva najslavnejša apostola Peter in Pavel" (Adv. haer. 3,3,2).

A pustímo sedaj ob strani Petrov lik in se posvetimo Pavlovemu. O njegovem mučeništvu prvikrat pripovedujejo Pavlova dejanja, napisana proti koncu drugega stoletja. Poročajo, da ga je Neron obsodil na smrt z obglavljenjem, ki je bilo izvršeno takoj zatem (prim. 9,5). Datum smrti se spreminja že v starih virih, ki ga postavljajo med preganjanjem, ki ga je sprožil sam Neron po zažigu Rima julija 64 in zadnjim letom njegovega kraljevanja, to je leta 68 (prim. Hieronim, De viris ill. 5,8). Računanje je zelo odvisno od kronologije Pavlovega prihoda v Rim; v to razpravljanje tukaj ne moremo vstopiti. Naslednja izročila bodo natančno določila dve drugi prvini. Prva, bolj legendarna prvina govori, da se je mučeništvo zgodilo pri Acquae Salviae, na Via Laurentina, s trojnim odskokom glave; vsak odskok je povzročil izvir žuborenja vode, zaradi česar temu kraju vse do danes rečejo "Tre Fontane" (Pseudo Marcello, Dejanja Petra in Pavla, 4. stol.). Druga prvina, ki je v soglasju z že omenjenim starim pričevanjem duhovnika Gaja, govori, da se mučeništvo ni zgodilo samo "zunaj mesta ... pri drugi milji na Via Ostiense", ampak bolj natančno "na posestvu Lucine", ki je bila ugledna krščanska žena (Pseudo Abdia, Pavlovo trpljenje, 4. stol.). Tukaj je v četrtem stoletju cesar Konstantin zgradil prvo cerkev, ki so jo nato med 4. in 5. stoletjem zelo povečali cesarji Valentinijan II., Teodozij in Arkadij. Po požaru leta 1800 je bila zgrajena sedanja bazilika svetega Pavla zunaj obzidja.

Vsekakor se lik svetega Pavla močno dviguje nad njegovim zemeljskim življenjem in njegovo smrtjo. Pavel je namreč zapustil izredno duhovno dediščino. Tudi on je kot pravi Kristusov učenec postal znamenje nasprotovanja. Medtem ko je med tako imenovanimi "ebioniti" - judovsko-krščanska struja - veljal za odpadnika od Mojzesove postave, se že v knjigi Apostolskih del kaže veliko spoštovanje do apostola Pavla. Zdaj bi rad pustil ob strani apokrifno slovstvo, kot so Dejanja Pavla in Tekle ter apokrifno zbirko pisem med apostolom Pavlom in filozofom Seneko. Pomembno je ugotoviti predvsem to, da pisma svetega Pavla zelo kmalu pridejo v bogoslužje, kjer je struktura prerok-apostol-evangelij odločilna za obliko besednega bogoslužja. Tako torej apostolova misel po zaslugi te "navzočnosti" v bogoslužju Cerkve takoj postane duhovna hrana vernikov vseh časov.

Očitno je, da se cerkveni očetje in nato vsi teologi hranijo s pismi svetega Pavla in njegove duhovnosti. Pavel je ostal vsa stoletja do danes resničen učitelj in apostol narodov. Prvi patrističen komentar, ki ga poznamo o kakem novozaveznem spisu, je komentar velikega aleksandrijskega teologa Origena, ki razlaga Pavlovo pismo Rimljanom. Ta komentar je na žalost ohranjen samo delno. Sveti Janez Zlatousti je poleg svojih komentarjev o Pavlovih pismih o njem napisal sedem znamenitih slavilnih govorov, Panegirikov. Sveti Avguštin mu bo dolgoval odločilen korak svojega spreobrnjenja in se bo k Pavlu vračal vse svoje življenje. Iz tega nenehnega pogovora z apostolom izhaja njegova velika katoliška teologija vseh časov, in tudi protestantska. Sveti Tomaž nam je zapustil lep komentar pavlinskih pisem, ki predstavlja najbolj zrel sad srednjeveške eksegeze. Pravi preobrat pa se je zgodil v 16. stoletju s protestantsko reformo. Odločilen dogodek v Lutrovem življenju je bilo tako imenovano doživetje v stolpu ("Turmerlebnis") leta 1517, ko je v trenutku našel novo razlago pavlinskega nauka o opravičenju. Ta razlaga ga je osvobodila od pomislekov in tesnob njegovega prejšnjega življenja ter mu dala novo, korenito zaupanje v dobroto Boga, ki brezpogojno odpušča vse. Od tistega trenutka je Luter istovetil judovsko-krščanski legalizem, katerega je obsojal apostol, z načinom življenja katoliške Cerkve. In Cerkev se mu je zdela kot izraz suženjstva postave, kateremu je nasprotovala svoboda evangelija. Tridentinski koncil od leta 1545 do 1563 je globoko razlagal vprašanje opravičenja in na črti celotnega katoliškega izročila našel sintezo med postavo in evangelijem, v skladu s sporočilom Svetega pisma v njegovi celovitosti in enovitosti.

Devetnajsto stoletje, ki je zbralo najboljšo dediščino razsvetljenstva, je ponovno oživilo Pavlovo sporočilo zlasti na ravni znanstvenega dela, ki se je razvilo iz zgodovinsko-kritične razlage Svetega pisma. Tu zanemarimo dejstvo, da je v tem stoletju, kakor nato v dvajsetem stoletju, prišlo na dan hudo blatenje svetega Pavla. Mislim zlasti na Nietscheja, ki se je posmehoval teologiji ponižnosti svetega Pavla ter nasproti njej postavljal svojo teologijo močnega in mogočnega človeka. A zanemarimo vse to in poglejmo bistveni tok nove znanstvene razlage Svetega pisma in novega pavlinstva tega stoletja. Tu so poudarjali predvsem pojem svobode kot osrednjo točko v pavlinski misli: v pojmu svobode so videli srce pavlinske misli, kakor je sicer uvidel že Luter. Zdaj pa so pojem svobode na novo razlagali v povezavi modernega liberalizma. Nato so močno poudarjali razlikovanje med Pavlovim oznanilom in Jezusovim oznanilom. Pavel se javlja kakor skoraj nov ustanovitelj krščanstva. Res pa je, da se pri svetem Pavlu središčnost božjega kraljestva, ki je določujoča za Jezusovo oznanilo, preoblikuje v središčnost kristologije, katere določujoča točka je velikonočna skrivnost. Iz velikonočne skrivnosti izhajata zakramenta krsta in evharistije kot trajna navzočnost te skrivnosti, iz katere raste Kristusovo telo, se gradi Cerkev. Ne da bi zdaj vstopal v podrobnosti, bi rekel, da se prav v novi središčnosti kristologije in velikonočne skrivnosti uresničuje božje kraljestvo. Tako se stvarno udejanja, ponavzočuje in učinkovito deluje pristno Jezusovo oznanilo. V prejšnjih katehezah smo videli, da je prav ta pavlinska novost najgloblja zvestoba Jezusovemu oznanilu. Z napredovanjem eksegeze, zlasti v zadnjih dvesto letih, rastejo tudi zbliževanja med katoliško in protestantsko eksegezo. Tako se uresničuje precejšno soglasje prav v točki, ki je bila na začetku največjega zgodovinskega razhajanja. Torej je veliko upanje za ekumensko prizadevanje, ki je tako središčno za drugi vatikanski koncil.

Ob koncu bi rad na kratko omenil različna verska gibanja, ki so se porodila v sodobnem času znotraj katoliške Cerkve in se sklicujejo na ime svetega Pavla. Tako se je zgodilo v 16. stoletju s "Kongregacijo svetega Pavla", imenovano Barnabiti, v 19. stoletju z "Misijonarji svetega Pavla" ali Pavlisti, in v 20. stoletju z mnogovrstno "Pavlinsko družino", ki jo je ustanovil blaženi Giacomo Alberione, da ne omenjam svetnega instituta "Družba svetega Pavla". Skratka, pred nami ostaja svetla podoba apostola in izjemno rodovitnega ter globokega krščanskega misleca. Vsakdo, ki se mu približa, se more obogatiti. Sveti Janez Zlatousti je v enem svojih slavilnih govorov vpeljal izvirno primerjavo med Pavlom in Noetom in se izrazil takole: Pavel "ni sestavljal tramov, da bi zgradil ladjo. Namesto da bi med seboj spajal lesene deske, je sestavil pisma. Iz valov ni iztrgal dveh, treh ali petih članov svoje družine, marveč celoten obljudeni svet, ki je bil na tem, da se pogubi" (Paneg. 1,5). Prav to lahko naredi apostol Pavel in to naredi vedno. Zajemanje iz njega, tako iz njegovega apostolskega zgleda kakor iz njegovega nauka, bo torej spodbuda, če ne kar jamstvo za okrepitev krščanske istovetnosti vsakega od nas in za pomladitev celotne Cerkve.