Urednik zbirke Sozvezdja Brane Senegačnik, prevajalka zbirke Misliti z drevesi jamajškega pesnika Jasona Allen-Paisanta Miljana Cunta, in pisec spremne besede Luka Benedičič so spregovorili o srečevanju lirike z angažirano pisavo. Govorili so o naravi kot pesniškem toposu ne le samorefleksije, temveč tudi ohranjanja zgodovinskega spomina ter odpiranja širših družbenih vprašanj.

Jason Allen-Paisant je jamajški pisatelj in večkrat nagrajeni pesnik. Je avtor dveh kritiško priznanih pesniških knjig, Misliti z drevesi (Thinking with Trees) in Self-Portrait as Othello (Avtoportret kot Othello), ki sta leta 2023 osvojili dve najprestižnejši pesniški nagradi v Veliki Britaniji, nagrado Forward in nagrado T. S. Eliot.

Pesnika Jasona Allen-Paisanta so predstavili Luka Benedičič, Miljana Cunta in Brane Senegačnik. Foto: Ivo Žajdela

V pesnjenju je našel prostor predelovanja svojega odnosa do Jamajke

Pisec spremne besede Luka Benedičič je pojasnil, da je Jason Allen-Paisant del otroštva preživel na Jamajki s starši na plantažah jama, pri petih letih pa se je preselil k materi, ki se je medtem usposobila za učiteljico. Svojega očeta je spoznal šele nedavno. Od najstništva dalje se je vrsto let osredotočal na socialno mobilnost in izhod iz na videz brezupne revščine. Spomin na Jamajko, kamor se je redko vračal, je sprva želel pustiti daleč za sabo – delo na kmetijah in plantažah je v njem vzbujalo občutek razrednega sramu.

Potem ko je po študiju v Kingstonu prejel štipendijo za doktorski študij srednjeveških in modernih jezikov na Univerzi v Oxfordu, pa je tam poleg akademskega zaledja odkril tudi svoj smisel za pisanje poezije. V pesnjenju je našel prostor in način predelovanja svojega odnosa do Jamajke in spominov nanjo, kar ga je postopoma vodilo k drugačnemu vrednotenju tega, kako se je vpisala vanj. Do te mere, da je, rojen kot Jason Allen, priimek Paisant prevzel po svoji bretonski ženi – s posebnim zadovoljstvom nad tem, da beseda pomeni kmet.

Svojo zgodbo in spomine ter izkušnjo dveh svetov, jamajškega in angleškega, je podrobneje opisal v nedavni prozni knjigi The Possibility of Tenderness (2025). Po študiju je Allen-Paisant sprva deloval kot profesor estetike in dekolonialne teorije na Univerzi v Leedsu, trenutno pa je zaposlen kot profesor kritične teorije in kreativnega pisanja na Univerzi v Manchestru. Deluje tudi kot pomožni urednik literarne revije Callaloo Literary Journal in je avtor dveh akademskih monografij; študije karibskega gledališča in razprave o martiniškem pesniku Aiméju Césaireju.

Brane Senegačnik, urednik zbirke Sozvezdja. Foto: Ivo Žajdela

Ukvarja se tudi s težkimi temami kolonialne preteklosti

Luka Benedičič pojasnjuje, da pesniško zbirko Misliti z drevesi odlikuje milina, ki telesa, duha, spomina in zgodovine ne podreja ali nadreja drugega drugemu. To je poezija zaznamovana s pokrajino mladosti. Odnos do rodne Jamajke je osrednja tema. Ukvarja se s težkimi temami kolonialne preteklosti. Te pesmi so bolj analitične. Gozdovi nanj delujejo terapevtsko, saj so prostor, v katerem se stalno dogajajo skriti, neznani procesi. Poistoveti se z zelenim elementom dežele. Gre ta transcendentalno dimenzijo otroštva. Govori o gozdovih z lastno transcendenco.

Luka Benedičič, Miljana Cunta in Brane Senegačnik. Foto: Ivo Žajdela

V poeziji strašijo tudi psi – kot alegorija kolonialnih odnosov

V Allen-Paisantovi poeziji strašijo tudi psi – kot alegorija kolonialnih odnosov, a tudi kot travmatični spomin iz otroštva, ko so se vanj pognali spuščeni psi v gozdu, pa misel na jezne pse in njihove oborožene lokalne sprehajalce na Jamajki. Ta pluralnost asociacij na pse pesnika dezorientira prav toliko, kolikor mu rabi pri izgradnji osebnega zemljevida ter identitete. Nakar zopet postane narava tista, skozi katero poskuša karseda varno ponotranjiti drugačnost okolja, v katerem se je znašel (str. 33): To je najdlje kar sem prišel / do roba sveta / do roba prizadevanja da bi / iz te dežele napravil svoj dom // tako je lahko dežela / videti drugače in / drugače zveni // ne kot jezni psi in noži / pač pa kot zvenijo / stopala ki pritiskajo navzdol / v meso listov.

Luka Benedičič, Miljana Cunta in Brane Senegačnik. Foto: Ivo Žajdela

Največji prevajalski zalogaj doslej

Prevajalka Miljana Cunta je povedala, da je bilo prevajanje te poezije zanjo največji prevajalski zalogaj doslej. Opravka imamo z drevesi in živalmi, ki jih ne bomo videli. Pri prevajanju se je soočala z izrazi stvarne narave. Imela je srečo, da je lahko dobila stik z avtorjem, da ji je nekatere pojme pojasnil, hkrati pa ji dovolil, da tudi kaj, kar je težko natančno prevedljivo, zapiše po občutku, svobodno. Izraze je včasih slovenila, včasih pa je pustila angleški izraz, ki ga je pojasnila tudi v daljših opombah.

Luka Benedičič, Miljana Cunta in Brane Senegačnik. Foto: Ivo Žajdela

1/6