Planinstvo je v registru opredeljeno kot skupek znanj, vrednot, praks in organizacijskih oblik, povezanih z obiskovanjem gora, planinsko vzgojo, urejanjem poti, delovanjem društev ter planinskih koč. Alpinizem pa je opisan kot gorska dejavnost, ki združuje plezanje, gibanje po zahtevnem terenu, snežno-ledne vzpone in alpinistično smučanje. Temelji na znanju o gorskem okolju, tehničnem znanju, izkušnjah, etiki in tovarištvu pri premagovanju zahtevnega gorskega sveta.

Priznanje vsem generacijam planincev in alpinistov

»Vpis planinstva in alpinizma v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije je pomembno priznanje vsem generacijam planincev in alpinistov, ki že več kot stoletje soustvarjajo slovensko planinsko izročilo,« je ob vpisu v omenjeni register dejal predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar, ki ga veseli, da je država »prepoznala njuno kulturno vrednost, saj s tem potrjuje, da dediščina ni le tisto, kar zgradimo, temveč tudi vrednote, ki jih živimo in prenašamo na mlajše rodove«.

300 planinskih društev in klubov

Planinstvo je ena od najbolj množičnih oblik preživljanja prostega časa Slovencev vseh generacij. Krovna organizacija Planinska zveza Slovenije (PZS) združuje 300 planinskih društev in klubov z več kot 60 tisoč člani. »Pomemben del dejavnosti opravljajo markacisti, ki vzdržujejo enotno mrežo planinskih poti in jo označujejo s Knafelčevo markacijo, eno najprepoznavnejših sestavin slovenske planinske kulture. Slovenska planinska pot, najstarejša vezna planinska pot v Sloveniji, povezuje gorske vrhove, koče in naravne znamenitosti ter omogoča spoznavanje raznolike slovenske pokrajine in bogate planinske dediščine,« spominjajo v PZS.

Aljažev stolp na Triglavu

Začetki organiziranega planinstva na Slovenskem segajo v drugo polovico 19. stoletja. Ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 ni pomenila le organiziranega začetka slovenskega planinstva, temveč je bila tudi pomemben korak pri kulturnem in narodnem uveljavljanju Slovencev v alpskem prostoru, poudarjajo v PZS: »Trajno znamenje tega procesa je Aljažev stolp na vrhu Triglava, ki je prerasel okvir najvišje slovenske gore in je eden osrednjih simbolov slovenskega naroda, države in kolektivne identitete, planince pa druži tudi himna Oj, Triglav, moj dom.«

 Jakob Aljaž je leta 1895 na vrhu Triglava postavil znameniti Aljažev stolp. VIR: Fototeka SPM 

45 alpinističnih odsekov

Pod okriljem Planinske zveze Slovenije pa deluje tudi 45 alpinističnih odsekov in klubov z več kot 1000 registriranimi člani. Kot so med drugim zapisali v utemeljitvi vpisa v register, »alpinizem temelji na sistematičnem prenosu znanja med generacijami, ki poteka prek alpinističnih šol, pripravništva, skupnih tur, odprav in mentorstva izkušenejših članov. Ta dosledni sistem šolanja, znan kot slovenska alpinistična šola, je ena najprepoznavnejših oblik sistematičnega alpinističnega usposabljanja v evropskem prostoru«.

Planinci pred kapelo Marije Snežna na Kredarici. FOTO: Laura Jesenek

Razmah alpinizma

Začetki slovenskega alpinizma sicer segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so se ob razvoju organiziranega planinstva pojavili prvi zahtevnejši vzponi brez vodnikov. Pomembno vlogo pri oblikovanju alpinistične tradicije so imeli pionirji, med njimi Henrik Tuma, Rudolf Badjura in drugi drenovci, pozneje pa člani Turistovskega kluba Skala, ustanovljenega leta 1921. »Po ustanovitvi Planinske zveze Slovenije leta 1948, s sistematičnem delom na področju vzgoje in usposabljanja alpinistk in alpinistov ter s prvo jugoslovansko himalajsko odpravo leta 1960 je sledil izjemen razmah, ki je slovenske alpiniste uvrstil med najuspešnejše na svetu ter utrdil mesto alpinizma v slovenski kulturni identiteti,« še dodajajo v PZS.