Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

»Počivaj v miru, draga Helena«

Za vas pišejo:
Ksaver Babnik, M. M.
Objava: 21. 01. 2023 / 14:58
Oznake: Iz življenja
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 21.01.2023 / 19:30
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Počivaj v miru, draga Helena«

»Počivaj v miru, draga Helena«
Gospa Helena s kolesom v središču Ljubljane. FOTO: Tatjana Splichal
Mnogi Ljubljančani so jo poznali, nekateri morda le bežno. Kot so na družbenem omrežju Facebook zapisali v Župniji Marijino oznanjenje – Ljubljana, je na god sv. Antona Puščavnika »v Gospodu zaspala naša draga Helena«, 83-letna ženica drobne postave, a neskončne energije in zavzetosti za pomoč drugim.

Ko so ji z leti pešale moči, so ji na pomoč priskočili frančiškani v središču Ljubljane. Njen neformalni skrbnik je postal brat Ksaver Babnik, ki je Heleni v slovo napisal naslednje besede in jih objavljamo v nadaljevanju:

»Rad bi te vprašal, ali ti je lepo, Helena. Tako zelo ti privoščim počitek. Tako zelo sem srečen, da si mi večer pred tvojim odhodom v večnost, ko sva prišla do bolniške postelje v samostanu, ki je zraven moje sobe, in si tja zadnje mesece rada zavila, da si odpočiješ, nasmehnila s smehljajem, ki je bil samo tvoj in je izražal globoko hvaležnost za vsako najmanjšo pozornost, ki si je bila deležna z moje strani. V tistem večeru sem vedel, da boš malo zbolela, nikakor pa nisem slutil, da bo ob uri, ko si se vedno odpravljala v stolnico, k 6. maši prišel Gospod po tebe in te popeljal v nebeško družbo vseh misijonarjev in njihovih revežev, ki si jih celo življenje podpirala in dala samo sebe.


22 let nazaj, ko sem prišel na Tromostovje za zakristana v cerkev Marijinega oznanjenja, sem te spoznal. Ničesar nisem vedel o tebi, a v spominu nosim tvoje hitre korake, drobno postavo neskončno energijo in zavzetost za pomaganje, kjer koli bi bilo potrebno. Začela si zahajati v zakristijo, prihajala si s polnim naročjem doživetij, novic in vprašanj. Začutil sem, da tvoje srce potrebuje razumevajoče uho in srce, s katerim bi delila svoje življenje. Hrepenela si po materinski ljubezni in sprejetosti, ki je že v otroštvu nisi bila deležna. Še več, doživela si zavrženost od očeta v taki meri, da zate ni bilo mesta v hiši, ampak v hlevu pri kozah in prašičih.

Helena na enem od silvestrovanj brezdomcev na Taboru v Domu Janeza Frančiška Gnidovca. FOTO: Tatjana Splichal

S teboj sta odraščala še sestra in brat. V zgodnji mladosti si doživela grozoto, ki si je niti zamišljati ne moremo, zato si pobegnila od doma. Tvojo ranjeno dušo je pot vodila iz Spodnje Korene v Slovenskih Goricah, kjer si bil rojena 5. 1. 1940 v Mariboru, kjer si se zaposlila pri gradbenem podjetju. Na ročni mešalec si mešala malto, si s ponosom pripovedovala. Tam si tudi srečala s. Alkantaro, ki ti je vero znala približati tako, da si jo vzela zares. Tvoj nemirni duh je kmalu odneslo v Nemčijo v Bonn, kjer si se zaposlila v bolnišnici, ki so jo vodile sestre boromejke. Delala si v pralnici, čistila bolnišnico in se učila negovati bolnike, a tudi tu nisi dolgo zdržala, saj red, ki so ga zahtevale sestre, ni bil zate.

Helena bo v torek, 24. januarja, ležala v vežici sv. Marije na Žalah. Ob 14.30 bo zanjo darovana maša zadušnica v stari cerkvi sv. Križa, nato pa jo bodo pokopali v grobnico članov Frančiškovega svetnega reda.

Iz Nemčije si se leta 1970 podala v Ljubljano, iz katere nisi več odšla. Za kratek čas si se zaposlila v čistilnem servisu, a tudi tu ni šlo. Začela si z nego bolnih na domu in s čiščenjem stanovanj bolj premožnim ljudem. In tu si uspela. Veliko pohval je bilo slišati, kako skrbno in zavzeto si negovala bolnike. Komur koli, kadar koli in kar koli je bilo treba postoriti, vedno si to naredila velikodušno in popolno. Celo na Brezovico si se vozila s kolesom in skrbela za hudo bolnega rakavega bolnika, vse do njegove smrti. Ves svoj zaslužek si vedno dajala za misijone, zase nisi zadržala niti centa. Vse si storila zanje, kar si mogla. 

Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je bilo deležnih tvojih uslug. Ko si opešala, si se posvetila delu na trgu in bila vsak dan pri vseh mašah v centru, če se je le dalo. Nisi hotela misliti nase, težko te je bilo razumeti. Pa je Bog poskrbel, da smo ti frančiškani ponudili vse, kar je nujnega za življenje. Stalni naslov, urejena zavarovanja, skratka vse, kar si potrebovala za dostojno življenje. Ni bilo vedno lahko najti skupni jezik, a na koncu smo našli kompromis in šli skupaj naprej. Ko si pred dobrim letom težko psihično zbolela, ti po dobrotni roki zdravnice ni bilo treba na zdravljenje v bolnišnico. Tako srečna si bila, da si lahko pri nas in na trgu, kjer si pomagala na vse mogoče načine ...

Z zdravili si omilila svojo bolezen, predvsem pa z veliko vero v Boga in do svetnikov. Tako rada si imela nebeško družbo. Zdaj se od tebe poslavljamo, prav na Žalah, kamor si tudi tako rada zahajala in skrbela za frančiškanske grobove. Ostala boš v naših spominih, tvoja pripravljenost za pomoč nam bo obujala spomin na ženico, ki je gorela in izgorela v službi sočloveku in Bogu. Ljubezen do Križanega te je priganjala, zdaj pa počivaj v miru, moja draga Helena. Ne bom te pozabil, Helena. Obljubim!«

Nalaganje
Nazaj na vrh