Lokalne volitve 2026: Podeželje ostaja desno, mesta leva [KOMENTAR]
Lokalne volitve 2026: Podeželje ostaja desno, mesta leva [KOMENTAR]
Izredno težko je narediti dobro in celovito analizo rezultatov že zaradi vse bolj razširjenega pojava samostojnih list, katerih ideološko in politično usmeritev je včasih tvegano opredeljevati, kljub nekaterim precej očitnim strankarskim povezavam iz preteklosti. Hkrati pa prav to potrjuje značaj lokalnih volitev, ki veliko bolj neposredno zaznamujejo življenje slehernika, saj se praviloma ukvarjajo z zelo konkretnimi izzivi posameznih okolij.
A če na lokalne volitve vendarle pogledamo nekoliko širše, nam v oči padeta dve dejstvi. Medtem ko se desnosredinske stranke krepijo na ravni države kot celote, večja urbana središča ostajajo pretežno v domeni levega političnega prostora.
Avtor komentarja je Janez Zupan. FOTO: Tatjana Splichal
Primerjava z lokalnimi volitvami leta 2022 to sliko še nekoliko izostri. SDS in NSi sta na državni ravni občutno povečali število občinskih svetnikov, medtem ko je Gibanje Svoboda izgubilo precejšen del svoje zastopanosti. V mestnih občinah je slika drugačna. V Ljubljani je razmerje med levim in desnim političnim prostorom praktično nespremenjeno, čeprav sta Jankovićeva lista in Svoboda izgubili precej mandatov, Levica pa jih je močno pridobila. V Celju se je okrepila Kovačeva lista, v Novi Gorici se je del politične moči prelil od Svobode k SD in listi nekdanjega člana te stranke, v Kranju pa je nekdanji podžupan iz vrst SD s svojo listo pobral pomemben del glasov. Po drugi strani sta se v Mariboru in Kranju okrepili tudi tradicionalni desnosredinski stranki. Skratka, tudi tam, kjer desnica izgublja, to še ne pomeni nujno, da pridobiva levica. Pogosto gre zgolj za preoblačenje političnih akterjev v nove, bolj ali manj neodvisne lokalne barve.
V analizah, ki so bile v Sloveniji narejene že večkrat, se za takšna razmerja pojavljajo argumenti, ki niso posebej presenetljivi. Na podeželju se izpostavljajo močne lokalne mreže strank, ki so blizu prebivalcem, pa tudi tradicionalne vrednote, ki še vedno pomembno zaznamujejo življenje v relativno povezanih lokalnih skupnostih. V urbanih središčih je slika precej drugačna. Življenje je na mikro ravni bolj atomizirano, ljudje se pogosteje povezujejo v posamezne interesne, kulturne in družbene mehurčke, na katere imajo pomemben vpliv tudi intelektualna, izobraževalna in kulturna okolja, ki so pretežno progresivno usmerjena. Konservativna misel v teh okoljih sicer obstaja, a ima v primerjavi s progresivno precej manj institucionalnega prostora in vpliva.
Pomemben dejavnik so tudi veliki investicijski projekti in javna sredstva, na katera se vežejo številni gospodarski, politični in drugi interesi. Dolgoletne lokalne oblasti lahko tako ustvarjajo razvejane mreže politične, gospodarske, medijske in institucionalne povezanosti, ki preživijo posamezne volitve, včasih tudi kljub precej vprašljivim rezultatom za občane. Svoje prispevajo še javni zavodi, kulturne ustanove in nevladne organizacije, ki so pomemben del družbenega življenja, hkrati pa so tudi ti prostor oblikovanja političnega vpliva.
Na podeželju se izpostavljajo močne lokalne mreže strank, ki so blizu prebivalcem, pa tudi tradicionalne vrednote, ki še vedno pomembno zaznamujejo življenje v relativno povezanih lokalnih skupnostih. V urbanih središčih je slika precej drugačna.
In tu pridemo še do zanimivega paradoksa politike. Ideološka usmeritev župana namreč pogosto pove precej manj o dejanskem načinu upravljanja občine, kot bi pričakovali. Politično levi župan je lahko izrazito naklonjen velikemu kapitalu, nepremičninskim projektom in podjetniškemu načinu vodenja, medtem ko lahko tudi desno usmerjena občinska oblast svoje delovanje močno naslanja na javne investicije in proračunsko porabo. Tradicionalna delitev levo–desno se tako tudi na lokalni ravni pogosto precej zamegli.
Vse to odpira tudi nekoliko neprijetno vprašanje, kako zdrava je pravzaprav lokalna demokracija. Na letošnjih volitvah je imelo kar 45 občin enega samega županskega kandidata. Seveda to samo po sebi še ne pomeni, da občani z oblastjo niso zadovoljni. Lahko pa pomeni, da so se politična razmerja v posameznih okoljih tako utrdila, da resne alternative praktično ni več. In ko se politična moč, javna sredstva ter vpliv na lokalne institucije dolga leta koncentrirajo v istih rokah, se je vredno vprašati, koliko prostora sploh še ostane za politično konkurenco.
Ljubljana tako v drugem krogu dobiva dva kandidata, ki ju lahko umestimo na levi politični pol, četudi je Janković izrazito povezan s kapitalom, velikimi gospodarskimi interesi in tudi poslovnimi povezavami s srbskim okoljem. Prvi desni kandidat je sicer takoj za njima, a z ubornimi dobrimi osmimi odstotki glasov. Tudi razmerje v mestnem svetu ostaja izrazito levo, kar znova kaže posebnost glavnega mesta močno centralizirane države. Je pa pri tem zanimivo, da sta Janković in Svoboda leta 2022 skupaj obvladovala 26 od 45 svetniških mest, letos pa sta jih po prvih rezultatih osvojila le še 17. Ljubljana torej ostaja leva, a to nikakor ne pomeni, da ostaja tudi politično nespremenjena.
Nekaj več razlogov za zadovoljstvo imajo desnosredinsko usmerjeni volivci v Kranju, kjer se je v drugi krog kot precejšnje presenečenje uvrstila kandidatka združene liste NSi, Fokusa in SLS. Tudi v mestnem svetu so desne stranke solidno zastopane, še posebej v primerjavi z letom 2022. Nezanemarljiva je tudi podpora Mariborčanov Katji Koren, ki je na koncu pristala na četrtem mestu, a s skoraj petino glasov, kar je glede na politično podobo mesta soliden rezultat. Še bolj povedno je, da je SDS v mariborskem mestnem svetu število mandatov povečala s štirih na devet. V Celju podporo ohranja aktualni župan Matija Kovač, v Novem mestu Gregor Macedoni, nekaj pomembnih mestnih bitk pa se bo odločilo šele v drugem krogu.
Podeželje ostaja bolj desno, mesta bolj leva.
Slovenska politična geografija se torej bistveno ne spreminja. Podeželje ostaja bolj desno, mesta bolj leva. Toda glavno vprašanje, ki ga odpirajo lokalne volitve, je morda nekoliko drugačno. Koliko teh rezultatov je posledica dejanske politične izbire in koliko dolgoletnih lokalnih razmerij, v katerih se politična konkurenca vse bolj spreminja v formalnost? Petinštirideset občin z enim samim županskim kandidatom je vsaj dovolj dober razlog za razmislek. Čeprav so prav tam najbrž še najbolj zadovoljni, da so imeli na izbiro najboljšega kandidata.



