Kakšna je podoba redovnika/redovnice v 21. stoletju in kaj naj bi posvečena oseba prinašala svetu, je za Družino, ki je posvečena redovništvu, povedal provincial minoritov Igor Salmič.

Redovnik želi zavestno živeti to, kar je vsak kristjan že prejel pri krstu: Božje življenje v sebi. Redovnik ima to lepo poklicanost: da spomni ljudi, da so ustvarjeni po Božji podobi, da so pri krstu postali novi ljudje, da so s smrtjo samemu sebi vstali s Kristusom. Redovnik s svojim načinom življenja postavlja pod vprašaj miselnost in vrednoste tega sveta (denar, uspeh, slava, moč) in kaže na to, da smo vsi poklicani za popolno združenje z Bogom in med seboj v nebeškem kraljestvu. Redovnik zato pričuje z odrešenimi odnosi z drugimi osebami, najprej v svojih skupnostih, potem pa tudi širše. Ko človek sreča redovnika, naj bi se torej spomnil bistvenih stvari v življenju: ljubiti Boga nad vse in odpovedati se samemu sebi iz ljubezni do drugega človeka. To držo pa redovnik hrani z nenehno molitvijo (kjer prečiščuje pogled na Boga, na druge in tudi sebe) ter z bratstvom.


Foto: Ksenja Hočevar

Eden od minoritskih provincialov je lani na generalnem kapitlju izjavil, da se sedaj mladi – ki se odločajo za duhovni poklic – veliko bolj osredotočajo na dimenzijo skupnosti in molitve kot pa na samo pastoralno delo. Veliko bolj jih nagovarjajo večje skupnosti. To je velik izziv za nas redovnike, ki smo včasih zelo vpeti v apostolat: kako omogočiti, da bo v našem središču molitev, kontemplacija in hkrati bratska razsežnost, ki bolj nagovarja kot pa naše besede?

Kako torej živeti bratstvo, ki bo pričevalno? Da npr. živimo bratstvo znotraj samostana in da potem tudi v pastorali delujemo kot bratje. Ko ljudje vidijo enega redovnika, naj v njem prepoznajo tudi druge člane skupnosti. To je konkretno pričevanje za vernike in za svet, vsekakor bolj kot vse besede, ki jih izrečemo pri pridiganju in verouku (sv. Frančišku pripisujejo stavek: »Vedno oznanjajte evangelij in če je potrebno, tudi z besedami«). Bratstvo sicer ne pomeni le, da smo vedno fizično skupaj, temveč tudi to, da drug za druga molimo ter da drug o drugem dobro mislimo in govorimo.

Nadškof dr. Marijan Turnšek: »Bog ni nemi Bog, ampak je govoreči Bog. Govori nam tudi po redovnikih. Govori nam, da je Bog med nami in da nas odrešuje. Od redovnikov pričakujemo, da nam dajo pričevanje življenja v skupnosti.«

Poleg vsega naštetega pa je redovnik tisti, ki v občestvo prinaša pristno veselje in humor, ki ju papež Frančišek pripisuje drži svetosti. Kdor živi v Bogu, v sebi nosi veselje nad odrešenjem in Božjo bližino in ga širi med druge. Humor pa je tudi protistrup hudemu duhu.

Več o redovništvu iz prve roke in na splošno si preberite v novi številki Družine.