»Pogovor nas razbremenjuje in očiščuje«
»Pogovor nas razbremenjuje in očiščuje«
Letos smo v Sloveniji 18. novembra prvič zaznamovali mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega. Organizatorji Inštitut Rahločutnost, Zavod Med.Over.Net, Ozara in Zavod Pogreb ni tabu so se povezali in odpirajo prostor, da bodo svojci lažje spregovorili o svoji bolečini, svojem doživljanju, da bodo z razumevanjem in sočutjem sprejeti ter da bodo imeli več možnosti za strokovno pomoč.
Le nekaj dni pozneje, 24. novembra, je izšla pomembna knjiga mag. Violete Irgl in Jane Debeljak Konec molka s podnaslovom Kako naj otroka, ko doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpremo in mu pomagamo. Predstavitev knjige bo danes, 15. decembra, ob 17.30 uri v prostorih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Ljubljani.
Še pred njo smo se pogovarjali z avtorico knjige mag. Violeto Irgl, specialistko zakonske in družinske terapije, ki je ustanovila Inštitut za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost, hkrati pa pobudnica, da je bil mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, letos v Sloveniji prvič zaznamovan.
Zakaj ste se odločili zaznamovati mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki žalujejo po samomora bližnjega, v Sloveniji?
Pri terapevtskem delu sem hitro ugotovila, da se tudi po več desetletjih, odkar sem sama izgubila očeta, ljudje s podobno izkušnjo še vedno srečujejo z enako nemočjo, nemostjo, osamljenostjo, strahom, stigmatizacijo in drugimi tesnobnimi občutki, ter pomankanjem strokovne pomoči in podpore, kot se je nekoč srečevala naša družina. Spraševala sem se, kako je vendar to mogoče?! Se res ni nič spremenilo v vsem tem času? Od tu odločitev za knjigo, za inštitut in od tu pobuda, da na nacionalni ravni izrazimo solidarnost z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega.
Na kaj se nanaša naslov knjige Konec molka?
V terapevtski praksi pogosto doživljam, da lahko zdravljenje resnično steče šele, ko je konec molka, ko človek zmore spregovoriti o svoji pogosto zelo dolgo zamolčani bolečini. Naslov knjige Konec molka je poziv, da če hočemo svobodno zadihati, moramo zato spoznati svojo preteklost, o njej govoriti in jo kot del sebe sprejeti. Največje tveganja za otroka je, če v trpljenju ostane sam, če je njegova bolečina prezrta in če o njej ne more govoriti. Naslov se nanaša tudi na vprašanje, kako človek izraža svojo stisko, če je ne zna in ne zmore ubesediti in molči, njegovih nemih krikov pa nihče ne sliši. Prav je, da z besedami izrazimo svojo stisko, da nam je ni treba odigravati na nešteto drugih načinov.
Komu je knjiga namenjena?
Sem velika zagovornica iskrenega pričevanja. Verjamem, da je prav, da odrasli pričevalci, ki to že zmoremo, povemo, kaj smo kot ranjeni otroci najbolj pogrešali, kaj je bilo za nas najteže in kaj nam je najbolj pomagalo. Sploh, če lahko s svojim pričevanjem podpremo najbolj ranljive, otroke, ki morajo žal podobno izkušnjo preživljati v sedanjosti. V knjigi, ki je napisana kot intervju soavtorice novinarke Jane Debeljak z mano, sem želela predvsem osvetliti otroško resnico doživljanja travmatične izgube starša in še posebno, kako zelo otroka rani samomor starša. O tej temi v Sloveniji do sedaj še ni bilo skoraj nič zapisanega, čeprav samomor naš narod zelo obremenjuje.
Knjiga Konec molka je posvečena mojemu očetu in Janini mami. Je izraz spoštovanja in spomina. Obe imava otroško izkušnjo travmatične izgube starša in v knjigo sva vtkali velik del sebe: svoje doživljanje, bolečino, resnico. V knjigi podarjava naprej del sebe. Vsebina knjige povzema moja terapevtska izkustvena spoznanja kliničnega dela po modelu relacijske družinske psihoterapije ter osebna izkustvena spoznanja okrevanja po travmatični izgubi bližnjega v otroštvu. Knjiga je namenjena vsem, ki lahko podpremo družino, preostalega starša in predvsem otroka po tako hudi travmatični izkušnji: vzgojiteljem, učiteljem, katehetom, duhovnikom, kolegom terapevtom in vsakomur, ki je imel kakršno koli travmatično izkušnjo v otroštvu in ga spodbuja, da odpre nepredelano in se sooči ter razreši vpliv travme na sedanje življenje.
Očeta ste zaradi samomora izgubili ravno v teh dneh pred 39 leti. Kako je vaša družina doživljala tragično izgubo?
Za našo družino je to bil najbolj boleč in žalosten dan, ki je spremenil naša življenja in nas zelo ranil. Do takrat smo bili navzven čudovita družina: oče, mama in dva majhna otroka. Imeli smo novo hišo ... Oče mi je ostal v spominu kot zelo sposoben, delaven, dobrosrčen in vesel človek. Njegova smrt je bila popoln šok za družino in okolico.
Zdaj ko sem to travmatično izkušnjo predelala in integrirala v svoje življenje, ko sem pomirjena, čeprav boleč spomin še vedno ostaja, vidim in razumem stvari celoviteje in drugače. Kot otrok tedaj še nisem mogla razumeti, da je oče v svojem notranjem svetu sam in v molku, že dolgo zelo trpel. Šele desetletja kasneje, ko sem podrobno raziskala našo družinsko zgodovino, sem ugotovila, da je vojno nasilje pustilo veliko hudih ran in posledic po obeh rodovih, očetovem in maminem. Izpilo nam je veliko življenjskih moči. Neizžalovane in neintegrirane travmatične izgube pa se po sebi lastnih zakonitostih prenašajo na nove generacije. Kot najina oče in mama sva tudi midva z bratom morala odraščati brez očeta.
Kako naj otroka, ko doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpremo in mu pomagamo?
Smrt starša v otroštvu je huda travmatična izkušnja. Čim mlajši je otrok, tem bolj neznosna je njegova notranja stiska. Potrebuje vso podporo ter pomoč odraslih, ki jo lahko dobi, in predvsem potrebuje in si zasluži resnico. V zgodnjem otroštvu se v otroka vse vtisne, zapiše in prve osebne izkušnje pomenijo ključno izhodišče za doživljanje sebe, soljudi in sveta za vse življenje. Če otrok izgubi starša zaradi samomora, so lahko posledice še hujše, še posebej, če ostane v stiski sam in molči.
Travmatična izguba zelo prizadene preostalega starša in pogosto se zgodi, da travma otroku »ugrabi« še edini preostali zaupni in čustveno varen odnos, ki ga sploh ima. Potrebuje jasno sporočilo, da bo starš, ki mu je ostal, poskrbel zase in tudi dobil podporo drugih odraslih, da bo lahko poskrbel tudi za otroka. Vsa pomoč in podpora, ki jo dobi starš, se preslika v pomoč in podporo otroku. Če lahko staraš žaluje za izgubo, je tudi otroku laže priti v stik z bolečino izgube matere ali očeta in ni treba, da jo zakoplje za več desetletij, globoko v svojem notranjem svetu in mu nezavedno usmerja potek njegovega življenja, odnosov in doživljanja sebe, drugih in sveta.
Kakšni so vzroki za samomor?
Če izhajam iz terapevtskih izkušenj, kjer vedno tudi izrišemo družinsko drevo oziroma genogram, se mi vedno znova potrjuje, da je samomor, odraz hude razbolelosti, zanikane bolečine, trpljenja in stiske, ki se nadaljuje lahko že več generacij. To ni bilo nikoli izgovorjeno in s sočutjem sprejeto. Krivično je, da vsa teža pade le na umrlega in njegove najbližje. Večinoma ljudje ne vidimo celote, ampak le med seboj ločene koščke resnice. Vzroke iščemo zelo ozko, v trenutnih dogodkih in odnosih. Redke so družine, ki se same dokopljejo do širšega uvida vzrokov, ki so privedli do tako tragičnega dogodka, kot je samomor. Zavedati se moramo vpliva širše družbe, ki lahko zelo prizadene posamezne družine (vojne, revščina, krize …), prenosa travme med generacijami in še veliko vsega. V zelo obremenjenih in razbolelih družinah preprosto zmanjka življenjske moči. Tudi zato naslov knjige kot poziv: končajmo molk in spregovorimo. Pogovor nas razbremenjuje in očiščuje.
Kako ste se vključili v pomoč svojcem?
Jasno se zavedam, da je treba v javnosti še veliko govoriti o ranah, ki jih bližnjim povzroči samomor svojca in o tem kako zahteven je proces ozdravitve po tako hudi travmatični izgubi. Hvaležna sem, da skupaj z drugimi strokovnjaki in predvsem pričevalci, ki smo v otroštvu preživeli smrt matere ali očeta, še posebej smrt starša, ki je storil samomor, lahko pomagam odpirati to prikrito, veliko in bolečo rano v Sloveniji. Želja, da bi pravilno razumela izvor duševnih bolezni, se mi je porodila pred dvema desetletjema, ko sem kot študentka socialnega dela pod mentorstvom profesorja Davida Brandona študirala na takratni Politehnični univerzi Anglia v Cambridgeu (Anglia Polytechnic University) v Cambridgeu.
Pred desetimi leti sem dokončala tudi specializacijo relacijske družinske terapije na Univerzi v Ljubljani, ki jo je v Sloveniji utemeljil in razvil p. dr. Christian Gostečnik. Naučila sem se veliko novega, prav tistega, kar sem sama tedaj najbolj potrebovala za dodatno razumevanje in soočenje tudi s svojo preteklostjo. Pri študiju sem odkrila prave besede, ki so mi še manjkale, in razloge za svoje občutke, našla sem pot k sebi in stik s samo seboj.
Leta 2010 sem začela voditi terapevtsko skupino za pomoč svojcem po izgubi bližnjega zaradi samomora. Člani so skupino takoj prepoznali kot dragocen in varen prostor, v katerem so lahko spregovorili.
Pred petimi leti, maja 2012, sem o izkušnjah in pomoči svojcem po samomoru bližnjega prvič javno spregovorila v intervjuju na portalu Med.Over.Net. V dveh oddajah smo govorili o življenju po samomoru bližnjega ter o podpori in pomoči otroku po samomoru starša. Kasneje sem v medijih nastopila še večkrat. Čutila sem, da je treba spregovoriti in govoriti, govoriti! Gledalci, poslušalci in člani terapevtskih skupin so mi glasno in jasno povedali, da si želijo o tej temi tudi več prebrati.
Kakšno pomoč imajo zdaj svojci?
Veliko dela je še pred nami v Sloveniji in tudi v svetu. Veliko se moramo še naučiti in dopustiti, da se nas dotakne. Stisk iz otroštva, ki jih nekateri morajo nositi, se kot družba šele začenjamo zavedati.
Pomoči družinam je še vedno zelo malo, predvsem pa pomoč ni vgrajena kot avtomatizem v sistem za vse družine, ki se soočijo s tako hudo travmatično izkušnjo. Večina svojcev žal ne najde pomoči. Med njimi so tudi družine z otroki, ki so izgubili enega od staršev zaradi samomora. Ko te družine ne dobijo pomoči, je to še posebno krivično.
Tako imenovani »veseli december« za marsikoga ni vesel. Vsak, ki temu vzdušju ne podleže, se počuti še bolj sam, izločen, utesnjen in potrt. Nekateri stisko poskušajo ublažiti z zlorabo alkohola, ki je že tako ali tako težava slovenske družbe. Kako prepoznati takšno stisko? Je decembra tudi več ljudi, ki iščejo pomoč, ki imajo samomorilne misli?
December stoji tik pred začetkom nečesa novega in prinaša s seboj močan klic in globoko hrepenenje po spremembi, po lepem, dobrem, po življenju in ljubezni. To je prav. To je božič! To pa nima ničesar skupnega z izumetničeno prisiljenim, evforičnim »veselim decembrom«, ki ga srečujemo po naših ulicah. Če človek v tem času stoji na točki, kjer sam ne vidi možnosti za pozitivne spremembe v življenju in se zanje čuti nemočen, je to zanj še posebno naporen čas, poln pritiskov in pomembno je, da soljudje to opazimo, nagovorimo, podpremo drug drugega.
Prav v tem času tudi najbolj pridemo v stik s svojimi najglobljimi potrebami in to so prav zaupni in čustveno varni medčloveški odnosi. To je priložnost, da smo medsebojno povezani, pristni, se dobronamerno podpiramo in medsebojno okrepimo za novo, ki prihaja. Tisti, ki se milosti in pomena pristnih, zaupnih in čustveno varnih odnosov zavedamo vse leto, si tega v decembru želimo še več. Za tiste, ki tega nimajo, je res hudo. Včasih resnično tako zelo, da si »vesli december« olajšajo s tem, da iz dneva v dan omamijo svojo bolečino z alkoholom in drugimi omamnimi sredstvi, kar je žalostno in prinaša v mnoge družine novo trpljenje.
Za vse nas je pomembno, da se ne pustimo ogoljufati, da opazimo vse »prikrite motilce«, ki nas poskušajo odvrniti od pomembnega. Če ne prej nas bo popraznična praznina ali celo depresija opozorila, da smo dali prevelik pomen nepravim stvarem, kot so nakupovanje, TV, socialni mediji, hrana, zabave … v svojem notranjem svetu pa smo ostali lačni dobrega.
December je lahko tudi pravi čas, da se odločimo poiskati pomoč, tudi strokovno, da bodo pozitivne spremembe v našem življenju mogoče, da izidemo iz stiske, raziščemo in razrešimo pretekla travmatična doživetja, ki nas ovirajo, da bi polno zaživeli.
Pomoč za družine, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega:
Inštitut Rahločutnost:
info@rahlocutnost.si, 041 370 004
Zavod Med.Over.Net:
andreja.verovsek@over.net, 040 464 340
Ozara:
bogdan.dobnik@ozara.org, 031 331 877
Zavod Pogreb ni tabu:
info@pogreb-ni-tabu.si, 041 355 426
