Boštjan Debevec, odg. urednik tednika Družina: Smrt papeža Frančiška, škofovsko posvečenje v Prekmurju in referendum

Za odgovornega urednika Boštjana Debevca se je leto 2025 zgoščalo okoli treh glavnih točk. Prva je bila smrt papeža Frančiška, ki ga je dosegla sredi osebnega praznovanja in v hipu spremenila uredniški ritem. Čeprav smo bili na tak trenutek deloma pripravljeni, se je ob dejanskem dogodku pokazalo, kako močno čustveno in simbolno vlogo ima papež še danes. Debevec ga vidi kot eno redkih globalnih moralnih avtoritet, glas, ki je ima težo tudi zunaj Cerkve. Tako je dozorela tudi njegova odločitev, da se udeleži pogreba v Rimu, ne zgolj kot novinar, ampak predvsem kot nekdo, ki je papeža globoko cenil. Pogreb ni bil zaznamovan zgolj z žalovanjem, temveč tudi z nenavadnim mirom in celo veseljem, kot praznovanje življenja, ki se nadaljuje.

Pomemben trenutek je bilo tudi škofovsko posvečenje novega škofa v Prekmurju, kjer je Debevec znova začutil pomen terenskega novinarstva in osebnega stika, tretji, čustveno najtežji, pa je bil referendum o asistiranem samomoru. Zanj je bil to trenutek, ko »ni bilo več mogoče ostati tiho«. Čeprav je razprava razgalila globoko polarizacijo, ga je presenetila tudi angažiranost mladih in širše civilne družbe, ki se je znala izraziti jasno in dostojanstveno.

Tednik Družina, ki izhaja s prilogama Naša družina in Slovenski čas, lahko naročite po telefonu: 01/36-02-828 ali prek spleta TUKAJ. 

Ana Rupar, urednica priloge Naša družina: Kako danes živeti družinsko življenje?

Ana Rupar, urednica priloge Naša družina, leto vidi skozi povsem drugačno, a nič manj pomembno prizmo. Njeno uredniško delo se ne vrti okoli dnevne politike, temveč okoli vprašanja, kako danes sploh živeti družinsko življenje. Priloga zavestno išče zgodbe običajnih družin, ne idealov, ampak realnosti – z izzivi, utrujenostjo in tudi tiho zvestobo.

Med zgodbami, ki so jo letos najbolj nagovorile, izpostavi srečanje z zakoncema ob 70. obletnici poroke. Njuno preprosto sporočilo – da se je treba imeti rad in včasih tudi potrpeti – je za mnoge bralce postalo močnejše od katere koli teorije. Sama ob tem poudarja, da popolnih družin ni, a prav zato velja iskati tisto, kar daje pogum in upanje.

V času, ko prevladujejo negativne novice, vidi poslanstvo priloge v tem, da ponudi protiutež: prostor pozitivnih zgledov, praktičnih spodbud in katoliškega pogleda na vzgojo. Posebej pomembno se ji zdi tudi vprašanje, kako so mlade družine sprejete v župnijskem okolju, ali se v cerkvi počutijo doma ali so zgolj tolerirane.

Bogomir Štefanič, urednik družbenega področja: Nagovoriti rane preteklosti

Za Bogomirja Štefaniča, urednika družbenega področja, je bilo leto zaznamovano z osebno refleksijo ob 30-letnici dela pri Družini. Leto, ki si ga je sprva zamišljal bolj umirjeno, se je razpletlo drugače. Z zdravstveno preizkušnjo in zavedanjem, da se pot pogosto ne odvija po načrtih. Sam pravi, da človek ob tem spozna, kako mora biti »v vsakem času vedno znova na voljo za Božja znamenja«.

V uredniškem smislu pa so leto močno zaznamovale razprave o bioetičnih vprašanjih, zlasti ob referendumu o pomoči pri samomoru. Po njegovem ta razprava ni padla z neba, temveč je bila sad desetletij spreminjanja družbe in njenega tkiva. Prav zato izid referenduma razume manj kot presenečenje in bolj kot posledico dolgotrajnega preoblikovanja občutljivosti javnosti na ta vprašanja. Ključno vlogo so po njegovem odigrali zdravniki, ki so zaupanje ljudi preusmerili od političnih gesel k konkretnim etičnim pomislekom.

Ob tem se Štefanič dotakne tudi 80. obletnice konca druge svetovne vojne. Namesto še ene ideološke zaostritve je Družina zavestno ubrala »mehkejši« pristop, ki skuša rane preteklosti nagovoriti brez dodatnega razdvajanja.

Jana Podjavoršek, sourednica revije Magnificat: Osebna srečanja dajo pečat

Za Jano Podjavoršek, sourednico revije Magnificat in urednico pri Družina, se leto 2025 ni vtisnilo v spomin skozi velike dogodke, temveč skozi osebna srečanja. Najbolj so jo zaznamovali pogovori z družinami in posamezniki, ki so prestali težke življenjske preizkušnje in so bili pripravljeni svojo zgodbo deliti z drugimi. Takšna pričevanja po njenem niso novinarska rutina, ampak zahtevajo čas, potrpežljivost in zaupanje. Pogosto se bistvo oblikuje po več obiskih, tišini, solzami in notranjim odmikom, preden se zgodba sploh lahko ubesedi.

Podjavorškova poudarja, da gre pri teh srečanjih za »svete trenutke«, ko se je treba ustaviti sredi hitenja sveta in resnično prisluhniti človeku. Šele takrat se razkrije globina zgodbe, ki ne nagovarja z lepimi besedami, ampak z živetim življenjem. Prav v tem vidi njihovo skupnostno vrednost, saj bralci v teh pripovedih ne iščejo senzacije, ampak konkretno spodbudo, potrditev, da je mogoče iti skozi stisko in ostati živ, odprt, poln upanja.

Pomemben del njenega dela je tudi urednikovanje pri reviji Magnificat, ki jo razume kot pomoč za vsakdanjo duhovnost. V času razpršenosti in nenehne naglice vidi njeno poslanstvo v tem, da človeku pomaga najti kratke, a redne trenutke molitve in zbranosti, na avtobusu, v čakalnici ali doma. Po njenem prav stalna povezanost z Bogom daje življenju okus in pomaga drugače odgovarjati na vsakodnevne izzive, ne le v času stiske, temveč tudi v trenutkih veselja.