Ob teh besedah sem takrat pomislil: »In tega najbrž ne bomo vedeli nikoli …« Toda nikoli ne reci nikoli, pravi preizkušena modrost! Prav zdaj se vendarle odpira okence možnosti, da bi prijatelj lahko izvedel, ali je bil njegov stari oče res umorjen v roškem breznu. Z zdaj njegovi posmrtni ostanki v Škofji Loki čakajo na pokop na ljubljanskih Žalah, vsaj eno kost – desno stegnenico – pa bi lahko sorodniki dobili tudi za pokop v družinskem grobu.

Ali ni nekaj najbolj nežnega v tem, da bi se lahko družine dotaknile vsaj kakšne kosti več kot 80 let pogrešanih svojcev?

Slovenska država je po 35 letih obstoja junija letos prvič vzpostavila takšno zakonodajno in nato septembra tudi izvedbeno podlago, da bo vsaj kdo od svojcev ne le iz Jame pod Macesnovo gorico, temveč tudi iz drugih morišč izkopanih žrtev (okoli 6.000 jih je trenutno) lahko z dokaj veliko verjetnostjo dosegel identifikacijo posmrtnih ostankov: da bo torej vsaj kakšna izmed izkopanih kosti dobila ime. Da, zveni grobo, a po drugi strani: ali ni nekaj najbolj nežnega v tem, da bi se lahko družine dotaknile vsaj kakšne kosti več kot 80 let pogrešanih svojcev?

Za prijatelja vem, da bo možnost za sodelovanje v postopku identifikacije, ki ga predstavljamo TUKAJ in TUKAJ – izkoristil. Prav bi bilo, da jo – tudi če se komu zdi, da je verjetnost za »zadetek« skorajda loterijsko majhna – izkoristi čim več svojcev žrtev, ki so bile do sedaj in bodo v prihodnje izkopane iz prikritih morišč. 17. in 19. novembra bodo vrata izbranih policijskih uprav zanje odprta – pogumno, pripravljeno in z zaupanjem v izvajalce naj jih prestopijo!