Največja zavodska dvorana Matije Tomca je bila skorajda premajhna za vse udeležence srečanja, ki je izzvenelo kot živopisen skupinski portret nacije s človekom, ki je na vsakem koraku svojega žitja in bitja sejal veselje do življenja in gradil slovenski skupaj – prav to pa se v današnjem času stopnjujoče se polarizacije kaže kot ena prvenstvenih nalog celotne državne skupnosti.

Uredniški odbor zbornika (Pavel Bratina, Janez Dular, Janez Gril, Leon Marc in Janez Podobnik) je prireditev zastavil kot praznovanje številnih obletnic – poleg Peterletovega osebnega jubileja tudi 35. obletnice razglasitve slovenske državnosti in 35. obletnice vrnitev Zavoda sv. Stanislava Nadškofiji Ljubljana.

Osamosvojitvena freska

Prva govorca na prireditvi sta izrisala prav ta praznična okvirja. Jelko Kacin, obramboslovec, ki se je v zgodovinski spomin nacije vtisnil predvsem kot minister za informiranje v Peterletovi vladi, je v svojem nastopu predstavil okoliščine, v katerih se je oblikovala in delovala osamosvojitvena izvršna oblast, kot so jo vzpostavile prve demokratične volitve aprila 1990. V kompleksnih razmerah navideznega sestopa z oblasti struktur prejšnjega nedemokratičnega sistema in mukotrpnih korakov k vzpostavitvi temeljev samostojne Slovenije je po Kacinovih besedah prav povezovalna vloga Lojzeta Peterleta imela odločilen pomen za uspešnost osamosvojitvenega projekta.

Polna dvorana in obramboslovec Jelko Kacin med govorom. FOTO: B. Š.

Zgodba Zavoda sv. Stanislava

Lojze Peterle pa je bil poleg tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše ključen tudi za to, da se je uresničilo pričakovanje tedanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja – vrnitev Zavoda sv. Stanislava v cerkveno last. Mogočna stavba, ki jo je postavil škof Anton Bonaventura Jeglič (letos mineva 125 let od postavitve temeljnega kamna), je bila do leta 1991 vojašnica. Kot je dejal sedanji direktor Zavoda sv. Stanislava Tone Česen, je stavbi celo grozilo popolno uničenje zaradi besa v osamosvojitveni vojni poražene jugoslovanske armade. To se sicer ni zgodilo, a JLA je za seboj pustila razdejanje. Iz tega uničenja pa je zrasla vzgojno-izobraževalna ustanova, ki jo je omogočila prav odločitev Peterletove vlade za vrnitve zavoda prvotnemu lastniku. Nadškof Šuštar je že oktobra 1990 izrazil pričakovanje za vrnitev, ki pa je postala mogoča šele leto dni pozneje. Prvotna ustna zagotovila so se slednjič formalno uresničila in tako omogočila, da je stekla zahtevna obnova in je leta 1993 odprla vrata Škofijska klasična gimnazija. Danes v Zavodu sv. Stanislava deluje vrsta ustanov, v katerih za 1500 otrok in mladih od enega do 25. leta dnevno skrbi okoli 250 zaposlenih. Tu se po Česnovih besedah na temelju krščanskih vrednot učijo živeti v sodelovanju in solidarnosti, v sprejemanju različnosti in odprtosti za drugega, tako pa skupaj gradijo boljši svet.

Mozaična zakladnica

Prav to in še marsikaj več pa so odlike Lojzeta Peterleta, kot jih nazorno prikaže zbornik Lojze iz Čužnje vasi. Predstavitvi zbornika je bil namenjen osrednji del prireditve v dvorani Matija Tomca. Ključen je bil nastop Pavla in Marija Bratina, urednikov obsežnega zbornika. Kaj sta povedala o tej izjemni publikaciji? V zborniku (456 strani, 15 fotografskih blokov) je sodelovalo 52 avtorjev, ki vsak na svoj način potrjujejo, kakšen mož živi med nami: vedno je želel živeti in delati z drugimi. To držo, ki je rasla na poti osebnega zorenja, sodelovanja pri petju, kolesarjenju, v študijskih krožkih in duhovnih gibanjih, je uvedel tudi v politiko. Brez zadržkov je »sodeloval z vsemi, ki so bili pripravljeni skupaj vleči voz slovenske usode boljšim časom naproti«.

Nastop Marije in Pavleta Bratine. FOTO: B. Š.

Knjiga Lojze iz Čužnje vasi sicer ni sistematično, znanstveno delo, je pa tiste vrste zgodovinski vir, mimo katerega po besedah urednikov ne bo mogoče nihče, ki se bo lotil poštenega, Lojzeta Peterleta vrednega življenjepisa, »ki bo želel to slovensko osebnost predstaviti ne le z brado in kravato pa s čevlji na biks, temveč od znotraj, od tam, od koder je resnično živel in deloval navzven«.

Časi s konca 20. stoletja so bili za Slovence tako zgoščeni in naši pogledi nanje tako različni, da bo, kot je dejala Marija Bratina, »ta mozaik prava zakladnica o Lojzetovem življenju, ki bo v našem spominu še dolgo ohranjala pristne Peterletove vonje, tiste poetične ključe, ki odpirajo prava vrata in nastavljajo ušesa melodijam, iz katerih je zajemal navdihe in moč tudi slovenski osamosvojitveni predsednik.« Zbornik tako predstavlja Peterleta »kot človeka iz mesa in krvi, ki mu je bilo dano – ne po njegovi želji ali izbiri – deželo sanj spremeniti v državo Slovenijo«.

Vse to so potrjevali tudi nastopi nekaterih piscev prispevkov za Peterletov zbornik. Svoj pogled na jubilanta so zgoščeno predstavili koroški rojak Karel Smolle, pisatelj in prijatelj z drugega političnega brega Tone Partljič, ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc, prijatelj in politični sopotnik Janez Podobnik, zdravnica Metka Zorc in prijatelj v peti pesmi Rado Čuk. Že v uvodnem delu je pogled na Lojzeta Peterleta kot krščanskega demokrata in Evropejca predstavil tudi minister v sedanji vladi Janez Cigler Kralj iz Nove Slovenije. Svojevrstno portretno piko na i pa je dodal svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko Zoran Zorko z avtorskim glasbenim portretom slavljenca.

Lojze Peterle v ospredju, Janez Gril (upokojeni duhovnik novomeške škofije in nekdanji direktor Družine) ter Tone Rode (direktor založbe Družina) v ozadju. FOTO: B. Š.

Za slovensko spravno skupščino

Seveda je sklepna beseda na prireditvi pripadla slavljencu. Za uvod nekaj odgovorov na vprašanja, ki mu jih je zastavila moderatorka prireditve Ksenja Hočevar. Kdaj je bil pravzaprav rojen? Uradno je njegov rojstni datum 5. julij 1948, a to zaradi napake matičarja. Dejansko se je rodil na praznik sv. Petra in Pavla, torej 29. junija 1948. Proti napačno vnesenemu datumu se je že davno nehal boriti, zdaj raje dvakrat praznuje …

Kako pa je bilo z njegovimi otroškimi željami glede poklica? Najprej si je želel biti berač, saj je bil berač, ki je nekajkrat na leto prihajal k njim domov, tako drugačen od vsega drugih ljudi, ki jih je poznal, da si je tudi sam želel biti kot on. Druga želja je bila postati zvonar – zgled za to je bil zvonar pri bližnji podružnici sv. Antona, ki je z zvonjenjem velikokrat pregnal hudo uro. Tretja želja pa se je porodila ob prvem srečanju z vlakom – postati strojevodja. Na nek način so se Peterletu v življenju uresničile vse te želje: vedno je znal sprejemati drugačnost in biti drugačen; vedno je znal s svojim delom presegati nevarnosti rušenja in graditi ustvarjalno prihodnost; kot predsednik osamosvojitvene vlade pa je bil brez dvoma ključni strojevodja vlaka, ki je slovenski narod popeljal v lastno državo.

Zanjo je bil vedno in je tudi še danes pripravljen narediti vse, kar je v njegovi moči – in še več kot to. Tudi v prihodnje si bo, kot je napovedal, s krogom tesnih prijateljev različnih nazorov prizadeval za prekinitev stopnjujoče se spirale polarizacije in izključevanja, ki hromi potenciale nacije. Oblikoval se je krog petih ljudi, ki jim ni vseeno – petih P-jev (Partljič, Pahor, Petrič, Podobnik, Peterle) – pobudniški krog, za nekaj, kar bi se po Peterletovih željah razvilo v »slovensko spravno skupščino«. To napoved so zbrani v dvorani Matije Tomca pozdravili z gromkim aplavzom.

Koncept sovražnika ali koncept bližnjega?

Ta pobuda je v soglasju s tem, kar je Lojze Peterle dejal tudi v pogovoru za letošnjo velikonočno Družino. Prav navedek iz tega pogovora je objavljen na zavihku zbornika Lojze iz Čužnje vasi. Glasi pa se takole: »Razlikovati moramo med konceptom sovražnika in konceptom bližnjega. Glejte, ne gre za ideološko ali politično izjavo, če s ponosom rečem, da smo kristjani dediči največjega enačaja med jaz in ti, ki ga je kdaj koli kdo izrekel – enačaja, ki ga je Kristus uvedel s stavkom: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Torej, če je drugi enak meni, sva ena proti ena. Imamo različne identitete, a enako dostojanstvo, nihče nima lepšega, boljšega, daljšega, težjega … V dostojanstvu smo po Božji podobi ena proti ena. In dokler se spoštujemo v tem enakem dostojanstvu, je odprta pot v sožitje. V tem je genialnost kristjanov, kot so bili Schuman, De Gasperi, Adenauer in drugi, ki so v temelje nove evropske zgradbe vgradili koncept spoštovanja enakega dostojanstva posameznika in narodov. To je tudi za naš čas zavezujoče sporočilo, če govorimo po krščansko, pa celo zapoved. Dokler je v mojih očeh drugi enakovreden in si v tej vzajemno priznani enakovrednosti gledava iz oči v oči, ni nepremostljivih političnih problemov. Ko se ima nekdo za boljšega po rasi, po klasi, po kasi ali po kulturi, pa takoj pridemo v težave. V tem razlikovanju je komunizem dodal svojo dimenzijo oblastne prevzetnosti, ki je povzročila po Evropi milijonske tragedije; razglasili so se za vodilni razred, ki na podlagi znanosti napoveduje prihodnost, in kdor temu stoji na poti … Glejte, komunizem s konceptom sovražnika je v totalnem nasprotju s konceptom bližnjega.«